Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (16. zgodba)




Objavljam 16. zgodbo o posledicah po cepljenju. V njej boste lahko prebrali, kako hudo spremembo obnašanja je morala, doživeti dekličina družina po cepljenju.

Videli boste, da je starš z otrokom poškodovanim s cepivom v Sloveniji žal sam, prepuščen svoji lastni aktivnosti zdravljenja in iskanja poti. Mamica v spodnji zgodbi je, hvala bogu, našla metodo, ki je njeno hči ponovno potegnila iz brezna v svetlobo ter nam s tem vsem dala upanje, da se zdravstveno stanje otroka, ki je po cepljenju utrpel škodo, lahko tudi izboljša. Zato naj bo ta zgodba v navdih vsem staršem, da je možno izboljšanje zdravstvenega stanja vašega otroka.

anonimna mamica:

»Bila je zelo živahna, razigrana, nasmejana, družabna skoraj dvoletna deklica. S strani strokovnjakov nadpovprečno razvita, njen govor izredno dobro razvit, govorila je tekoče, pravilno tvorila stavke in uporabljala sklanjatve. Povsod so letele pohvale na njen govor. Brez zadržkov je pristopila k neznani osebi, bodisi otroku ali odrasli osebi in jo ogovorila. Morala sem biti prav previdna, saj bi lahko vsak odpeljal.

Pri igri je imela izredno domišljijo in četudi je imela zelo malo na razpolago in nič od tega ni bila igrača, se je znašla in zaigrala tudi do dve uri.

Bila pa je pogosto bolna od svojega 6. meseca starosti dalje, vendar temu nisem posvečala posebne pozornosti.

Prišlo je na vrsto predzadnje cepljenje v starosti 11 mesecev, po katerem je poleg drugih simptomov dobila diagnozo: začetek bronhiolitisa, ki se ji je od takrat kar naprej ponavljal.

Zaradi premalo informacij in neznanja sem sledila pritiskom zdravnikov in pustila, da so jo še enkrat cepili.

Reakcija po zadnjem cepljenju (v starosti 1 leto in 11 mesecev) pa je bila veliko močnejša. V roku enega tedna po prejemu doze je zbolela, razvilo se v močno vnetje ušes in oči (že po eni uri spanja, je imela popolnoma zlepljene), zatem je prišlo še slabo počutje. Postajalo je vse huje, padla je v šok, kar se je kazalo kot da je popolnoma odsotna in v svojem svetu. Imela je histerične napade in ves čas se me je panično oklepala (nosila sem jo ves čas s seboj, ko sem jedla, ko sem šla na wc ali kamorkoli drugam), ponoči in podnevi.

Njen govor je izredno nazadoval, pravzaprav je prenehala govoriti, tu in tam je izrekla še kakšno besedo, vendar popolnoma nerazločno.

Čez noč je postala popolnoma asocialna. Zanimali je niso niti najbližji, ki jih je pred reakcijo oboževala (ati, babi, dedi, stric…). Zanimala sem jo samo jaz.

Videti je bilo kot, da je v nekem čisto svojem svetu. Pogosto se je zazrla v točko in nepremično gledala, tudi mahanje pred očmi je ni zmotilo.

Igrala se je samo še s kockami in samo tako, da jih zlagala v stolp.
Postala je zelo počasna. Za razdaljo, ki jo je prej prehodila v pol ure, je zdaj potrebovala kar 2 uri s spodbujanjem vred.

Večino časa je bil prisoten en sam jok in kričanje povsod (zunaj, notri, pravzaprav kjerkoli). Ni dovolila fizičnega stika, tolažbe.

Imunski sistem se ji je popolnoma sesul. Mimo nje je dobesedno samo šel nahoden človek, pa je sama močno zbolela za vsaj 14 dni.

Iskala sem pomoč pri zdravnikih, večkrat sem se oglasila osebno pri zdravnici in klicala po telefonu, kjer so me kar na hitro odslovili. Diagnoza, ki so jo zdravniki postavili pa je bila: viroze in šok zaradi spremembe okolja, saj smo bili za nekaj dni pri dediju na počitnicah. Pa vendar je bila vajena spremembe okolja, saj je imela urejene stike z očetom in je za cel vikend hodila k njemu, pa tudi nasploh je oboževala akcije in menjavo okolice.

Pričakovala bi tudi da bi se ta šok umiril po prihodu domov v nekaj dneh, vendar se ni. Po 2 mesecih je bilo še huje kot na začetku in imela sem jo ves čas doma, tudi na stike ni hodila k atiju, da sem jo lahko opazovala.

Bila sem že čisto izčrpana, nenaspana, obupana in imela sem občutek, da sem sama na svetu. Grozno je, ko občutiš, da zgubljaš otroka pred svojimi očmi in ne veš, kako bi mu pomagal. Bila mi je vse in nisem si predstavljala življenja brez nje.

Atija hčerke sem prosila, da jo je prišel iskat, saj nisem več zmogla in sem nujno potrebovala počitek. Drugi dan me je klical, da naj mu pomagam, da ne zdrži več in se mu bo zmešalo.

K sreči pa me je že pol leta pred tem močno vleklo v preučevanje energetskega zdravljenja. Takrat še sama nisem vedela, zakaj. Enostavno sem nenadoma začutila pravo smer in naredila dva tečaja Theta Healinga enega za drugim. S to metodo sem potem pričela zdraviti hčerko. Ko sva se slišala z očetom, sem po pogovoru ugotovila, da se je v tistem trenutku, ko se je zdravljenje začelo izvajati, hčer umirila, prenehala kričati, se ulegla in zaspala. Postala je spet takšna kot smo jo poznali pred cepljenjem.

Naredila sem ji še več terapij in danes je ponovno zelo zdrava, nasmejana, navihana in ljubeča štiriletnica.

Hvaležna sem za vso znanje, ki mi je bilo dano, da sem lahko pravočasno ukrepala in pomagala svoji hčerki.«




One thought on “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (16. zgodba)

  1. Kot bi brala zgodbo mojega življenja. ŽAL. Moja mama je leta jokala in si očita, da me je dala cepit. Do približno pobrtete niso vedeli ali bom lahko zivela normalno življenje. Stanje se mi je z leti sicer nekoliko izboljšalo. Svojih otrok ne dam cepiti nikoli in nikdar. Ni zakona, medicine, ki bi me v to prepričala ali prisilila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja