Pred vami je že 12. v seriji resničnih zgodb o posledicah po cepljenju, v njej pa boste lahko prebrali, kako je spodaj podpisana avtorica tokratne zgodbe, po cepljenju proti tetanusu, dobila simptome le-tega.
Bolj, ko berem zgodbe o reakcijah po cepljenju, ki mi jih pošiljate, bolj jasno mi postaja dvoje:
1. Reakcije so pogostejše kot sem mislila, da so.
2. Večina zdravnikov jih ne želi priznati, vpisati v karton in prijaviti kot je to njihova dolžnost.
O tem, zakaj je temu tako, lahko samo spekuliram.
Sonja Rakič
»Ob poškodbi v prst, sem obiskala UKC v Ljubljani, kjer sem zaradi “sumljive” rane prejela prvo dozo cepiva proti tetanusu.
Še isti dan, natanko 2 uri po prejemu cepiva, sem se počutila zelo nenavadno. Drugače. Tega takrat nisem pripisovala cepivu. Pravzaprav nisem imela nikakršnega dvoma v cepljenje in cepivo ter sprva sploh nisem pomislila, da je nenavaden občutek v telesu posledica cepljenja.
Potem pa so si reakcije sledile kar ena za drugo. Ena hujša od prejšnje. Iznenada sem dobila temperaturo 40 stopinj in boleče mišice in mravljinčenje v nogah. Bila sem prepričana, da sem se nekje nalezla gripe. Ko pa se je bolečinam v mišicam pridružil še krč čeljusti in omrtvičen jezik, sem dojela, da nimam gripe, ampak hudo reakcijo na cepivo proti tetanusu.
Ko sem kasneje poizvedovala, kakšni so simptomi tetanusa, sem dojela, da sem imela pravzaprav veliko tipičnih znakov bolezni. Krč čeljusti recimo, je eden tipičnih znakov za tetanus. Komaj pri močeh sem poklicala osebnega zdravnika, kateremu sem nerazločno povedala, kaj mi je, da se še danes čudim, kako me je sploh razumel. Čeljust sem komaj premikala, jezik pa je bil mlahav in omrtvičen. Govor izredno otežkočen.
Zdravnik mi je dal navodila, da v kolikor se stanje ne bo izboljšalo, da se naj vrnem v UKC in da ne smem prejeti naslednje doze cepiva. Stanje s čeljustjo se mi je izboljšalo v naslednjih dneh, prav tako tudi stanje z bolečimi mišicami. Tudi vročina mi je počasi padla.
Ko sem ob priliki dobila vpogled v svoj zdravstveni karton, sem opazila, da ni vpisane reakcije, ki sem jo osebnemu zdravniku sporočila po telefonu. Dvomim, da je o tem obvestil naš register, kamor naj bi se stranski učinki oz. sum na stranske učinke vpisovali.
Ko sem kasneje začela malo bolj podrobno spremljati problematiko cepljenja v Sloveniji, sem ugotovila, da je ta naš register izredno pomanjkljiv. Splošni zdravniki, pediatri in ostali zdravniki bodisi o tem pač ne poročajo, bodisi enostavno zanikajo posledico po cepljenju.
Moj osebni zdravnik je sicer prejel informacijo o dejstvu, da sem par ur po cepljenju doživela neželene učinke, vendar pa o tem ni nikogar obvestil. Še v karton ni vpisal.
Koliko je še takšnih primerov?
Prepričana sem, da številka ni majhna. O tem pričajo tudi številne zgodbe, ki jih zdravniki enostavno ignorirajo! Kar je nedopustno! Še bolj zaskrbljujoče pa je, da se zadeva pomete pod preprogo pri pediatrih, ki enostavno nočejo priznati, da je za mnogo težav z zdravjem pri otrocih, po cepljenju, krivo prav cepljenje. Gre za najbolj šibke člene v naši družbi, za katere bi morali biti najbolj pozorni in skrbni ter biti njihovi zaščitniki! Pa niso!
Ker mnogo in še več stranskih učinkov po cepljenju pri otrocih enostavno ne priznajo, potem tudi ne sporočijo v register. In zato je register takšen kot je. Na pol prazen.«
