Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (25. zgodba-Obvezno cepljenje v vojski; trombofilija, dermatitis, viroze,..)




Mitja mi je poslal svojo zgodbo, ki sicer ni povezana z izkušnjo cepljenja otroka, temveč obveznim cepljenjem v vojski. Ne samo, da po cepljenju utrpijo škodo mnogi otroci, pričevanje kaže, da se žal tudi odraslim ne godi nič bolje.

»Sem vojak, v SV zaposlen 15 let. Pogoj za zaposlitev v vojski je bil med drugim, tudi cepljenje. V letu po vstopu v vojsko, v razmahu 4 mesecev (julij-oktober) sem prejel 7 doz različnih cepiv, z revakcinacijami vred. Vedno sem bil izjemno zdrav človek, živel sem zmerno, rad sem imel šport, naravo, veselil sem se življenja. Spoznal sem partnerko, s katero sva gojila enake upe in vizijo prihodnosti. Dokler nisem konec tistega cepilnega leta počasi postajal »nič več jaz«.

Tistega konca leta se spominjam v postelji. V spominu sem imel, da me je parkrat pač vrglo: nahod, viroze, bolečine povsod. Okej, se zgodi, telo se bo z malo podpore že sestavilo nazaj, sem si mislil. Vendar se ni. Naenkrat nisem bil več večinoma zdrav, ampak večinoma bolan človek. Gripa, pljučnica, angina, nahod, vnetje ušes, sinusi. In potem vse še enkrat od začetka, z raznimi dodatki. Nikoli konca. Sledile so preiskave. Povečana jetra. Jaz, ki spijem 5 piv na leto in mogoče 2 kozarca rdečega vina za kakšen praznik ali praznovanje? Nekaj mesecev kasneje se mi je po desni nogi pojavil čuden osip. Rjavi fleki, ki nikoli niso dobili pravega imena. Na izvidih piše vaskulitis. No, stric google pa mi je povedal in pokazal, da jaz tega nimam. Niti slike, niti opis niso pravi. Niti podobni. Da to ugotovim, ne rabim biti zdravnik. Krvni izvidi nikoli več niso bili b.p. Vedno je bilo nekaj. Iskanje vnetnih žarišč, vendar nikoli nobenih zaključkov ali rešitev.

Še eno leto kasneje sem na večdnevnem terenu v gozdu dobil klopa, okrog ugriza se je pojavil krog. Dodatna diagnoza: borelioza. Večtedensko zdravljenje z antibiotiki. Morda bi se sicer dober imunski sistem s takšno boleznijo spoprijel in se boril, moj to vsekakor ni bil več. Veliko utrujen, z mnogo težavami, pa vendar sem rinil naprej.

Služba v vojski ni preprosta, če človek ni zdrav. Zaradi pogostih odsotnosti sem izgubil možnost napredovanja. Seveda to ni bilo uradno, a meni je bilo jasno.

Začel sem brskati, spraševati, brati medicinsko literaturo, strokovne članke. In povezovati moje počutje, dogajanja, sesut imunski sistem, pogovore s sovojaki. Vse skupaj je imelo skupni imenovalec. Cepljenje. Omenil sem osebnemu zdravniku, hotel sem slišati njegovo mnenje. Bil je zelo zadržan. Da je preteklo že preveč časa, da bi lahko govorili o stranskih učinkih. Pa še Borelia vmes. Razlaga na majavih nogah, pa vendar. Jaz sem mu sveto verjel, hotel sem mu. Ker se zdravnikom pač verjame. Takšne vere so nas vedno učili. Dolgo nisem več podvomil, sprijaznil sem se, da z leti pride bolezen, tako pač je. Vse do tistega hudega leta.

V maju je žena morala na planirano operacijo in seveda sem jo želel pospremiti. Zjutraj sem se zbudil s hudimi bolečinami nekje v trebuhu. Strašno slabo sem se počutil. Sklepal sem, da me skrbi za ženo in da vse to dela psiha. Nisem je bil sposoben peljati v bolnico, obležal sem. Bolečine so se stopnjevale in še istega dne sem pristal na urgenci. Niso našli razloga za bolečine, napolnili so me s protibolečinskimi zadevami in me poslali domov. Že čez nekaj ur sem bil nazaj. Postavili so diagnozo: ileus. Ki pa to ni bil. Da ne dolgovezim. Po večmesečnih bolečih ter neprijetnih preiskavah, tednih bivanja v bolnišnicah, neskončni kalvariji brez zaključka je prišlo do obsežne pljučne embolije. In nekaj mesecev kasneje do še ene. Osebni zdravnik me je vsakič poslal nazaj domov z razlago, da me je najverjetneje klima v avtu napihala in da sem preobčutljiv. Sredi noči sem stal poleg postelje in lovil sapo, ker nisem prišel do zraka. Na srečo imam ženo, ki je vztrajala, da grem nazaj še tretjič in zahtevam preiskave, saj to ni bilo normalno. Če je ne bi ubogal, danes tega ne bi pisal. In potem končno, po drugi emboliji, diagnoza: trombofilija. Antikoagulanti doživljensko. Bilo naj bi dedno pogojeno. Hecno, krvnih bolezni v naši družini ni in jih tudi ni bilo. Vzel sem si čas in brskal po spletu o povezavah krvnih bolezni in cepljenja. Našel sem potrditve o povezanosti s konkretnimi cepivi in se hkrati s tem žal, tudi poučil o slabi prognozi jemanja antikoagulantne terapije, stranskih učinkih in možnih zapletih.

Nehal sem brskati, nič več nisem hotel vedeti, hotel sem samo živeti naprej. In ker se očitno še kar nisem naučil lekcije, sem dobri dve leti nazaj pristal na revakcinacijo, želel sem obdržati službo. Rezultat: celo noč bruhanja, napol pri sebi sem zjutraj šel k osebnemu zdravniku in mu pokazal živo rdeče srbeče fleke na komolcih, ki so se pojavili iz včeraj na danes. Dermatitis. Nerad je priznal, da gre »najverjetneje« za reakcijo na cepivo. Predpisal mi je kortikosteroide. Zahteval sem, da pošlje prijavo o stranskih učinkih, kimal mi je, vendar tega ni storil. Po mojem tretjem obisku ter odločnem posredovanju še moje soproge je le poslal prijavo na NIJZ. Zgodilo se ni nič, dobil nisem niti napotnice za dermatologa. Bitko bijem še naprej sam, bioresonanca, dodatki, prehrana, razstrupljanje. Vse to stane in traja in ne dobi se na napotnico. In predvsem, JAZ nikoli več ne bom zdrav. No, lekcij ne potrebujem več, ampak Marevan in kortikosteroidi tega ne vedo …

Zakaj vojska o tem molči? Kje je medicinsko osebje s posledicami cepljenja? Kateri so še poklici, kjer je cepljenje obvezno? Kje so družine teh ljudi, ki dajejo skozi neskončno grozo zaradi bolezni svojca, pomagati pa mu ne morejo? Ne verjamem, da sem edini z uničenim zdravjem zaradi posledic obveznega cepljenja. Vem, da nisem. Vendar ljudje še niso sešteli ena plus ena. Pa vsi otroci, ki so obsojeni na rusko ruleto? In starši, ki preberejo možne stranske učinke cepljenja, se zavedajo nevarnosti, pa vendar so obvezani pripeljati otroka na cepljenje in trepetajo, da njihov otrok ne bo kolateralna škoda. In kje je sistem, kje so zdravniki, ko bi morali dvigniti glas za nas takrat, ko je škoda že storjena?”

Mitja

Vedno bolj se sprašujem skedeče: 

Država nam nalaga obvezno cepljenje otrok ter odraslih v določenih poklicih. Stroka v teoriji sicer priznava, da stranski učinki obstajajo. Zakonsko je urejena tudi odškodninska odgovornost države za posledice cepljenja. A, zakaj se je odškodnina izplačala le eni ali dvema medicinskima sestrama? Zakaj se ne prizna odškodnin otrokom, vojakom, gozdarjem, itd.? Zakaj je stratistično gledano v tujini priznanih precej več odškodnin kot pri nas? Zakaj se ob stranskih učinkih stroka in država delata gluhi in nemi? Zakaj se je treba boriti za to, da se stranski učinki sploh prijavijo na NIJZ, kaj šele, da bi se izplačala odškodnina!?!

Vojak Mitja je poleg slabega zdravstvenega stanja po cepljenju utrpel tudi finančno škodo. Če ne moreš napredovati, so prihodki žal manjši. Zaradi pogostih bolniških je izgubil dobršen del prihodka. Da ne omenjam zdravljenj, ki si jih je kril sam. Zakaj tukaj naša država zakoplje glavo v pesek kot ne bi bilo nič? Naj že enkrat prične opravljati svojo dolžnost!

DODATEK 2. 4. 2018
Malce po objavi zgornjega bloga mi je vojak Mitja ponovno pisal in prosil, da dodam še spodnji tekst:

»Pravkar mi je žena pokazala odziv pripradnice SV v eni od facebook skupin, ta je zapisala, da cepljenje za pripradnike SV ni obvezno. Priznam, da me je sezulo od šoka, nekaj ur prej pa tudi mojo ženo, ki je posrfala po netu in ugotovila, da to drži. Sam namreč nikoli nisem podvomil v to, nikoli nisem podvomil, da je cepljenje obvezno in trdim lahko, da tudi moji sodelavci tega ne vedo. Res umazana igra tole, mi pa prave ovce. Takšne potrebuje ta država, ubogat in nič spraševat. Na srečo prihajajo pametnejše generacije, ki kakor kaže ne bodo ubogale na “oni okom, mi skokom”.
Problem je, da nihče ni povedal, da ni obvezno. Na zdravstvenem pregledu je vsak po pregledu avtomatsko napoten na cepljenje. Nihče nič ne pove, mi pa ne sprašujemo. Najbrž smo tako vajeni še iz JLA. Sploh 15 let nazaj. Gospa, ki se je oglasila, na zdravniški pregled prav gotovo ni šla nepripravljena glede te teme. Država vsekakor je odgovorna, že zato, ker ne opozori na tako pomembno dejstvo in ne pridobi našega soglasja za “prostovoljen” poseg. Samo dokaz več, da ne smatrajo, da stranski učinki obstajajo. O tem bi se dalo dolgo pogovarjati.«

Tukaj je link do podatka, da je cepljenje (razen gripe) priporočeno:

http://www.szpz.info/content/2012/prof_cizman-cepljenje_odraslih_v_sloveniji.pdf

Tukaj pa podatek, da se cepljenje opravi na podlagi delodajalčeve izjave o varnosti z oceno tveganja (stran 5, posebne določbe) Določila tega programa veljajo tudi za zaposlene v SV.

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javno_zdravje_2015/cepljenje/IP_2016_koncni_maj2016_P.pdf




5 thoughts on “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (25. zgodba-Obvezno cepljenje v vojski; trombofilija, dermatitis, viroze,..)

  1. Ja res je. Tudi sama se borim s posledicami po cepljenju, da ne govorim kako je moj oče v roku 2 tednov po cepljenju pristal v bolnici zaradi edema v možganih Ne, odrasli sploh nismo izvzeti od stranskih učinkov, le manjši pomen se njim daje oz. odpravljeni smo z razlago, da to s cepivom nima nobene veze

  2. Osebno poznam fanta, ki je moral pustiti službo v vojski, ker je po cepljenju tako zbolel, da ni več zmogel. Hvala Alenka in hvala vojaku Mitji, da se je opogumil in posredoval svojo zgodbo. Želim mu, da čimpreje najde način za ozdravitev.

  3. Tudi jaz imam po cepljenju težave in nihče ne prizna, da ne rečem da je tudi vnuk po cepljenju utrpel poškodbe od AD in avtizem, žalostno res…. Upam da bo vredu in premagamo to bolezen…. Jaz je ne bom več je že prepozno….. Vsem poškodovanim po cepljenju pa želim čim prej do zdravja in normalnega življenja,,,

  4. Preden bo država karkoli ukrepala, kar ste napisli zgoraj, nekaj nasvetov za tiste, kiese morajo cepit (vojaki, policaji, zdravstveno osebje).
    Vitamin C prepreči škodljive učinke cepiv:

    Leta 1970 so avstralske oblasti uvedle obvezno cepljenje Aboridžinskih dojenčkov. Zaradi posledic cepljenja je umrl vsak drugi.

    Dr. Kalokerinos je ugotovil, da so dojenčki umrli zaradi pomanjkanja vitamina C.
    Visoko umrljivost so zmanjšali z izboljšano prehrano in dodajanjem vitamina C. V dveh letih niso zabeležili nobenega smrtnega primera. Bili so presenečeni, na kako na enostaven način rešiti umrljivost dojenčkov in otrok in hkrati zgroženi, da tega niso spoznali prej.

    Za preprečevanje stranskih učinkov cepiv zdravniki (Levy,2012) priporočajo 500 mg vitamina C za dojenčke težke manj kot 5 kg, 1000 mg vitamina C za dojenčke težke med 5 in 10 kg. Ostali otroci lahko zaužijejo 1000 mg vitamina C za vsako leto življenja (5000 mg za 5 letnega otroka dnevno v deljenih količinah). Torej odrasli naj vsaj 2 tedna pred cepljenjem zaužijejo vsaj 10000 mg vitamina C.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja