Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (27. zgodba – Gibalne težave)




Še ena v nizu zgod, ki kažejo sistemsko zanikanje stranskih učinkov po cepljenju. Otrok takoj po prejemu 1. cepiva pri treh mesecih, ne zmore več držati glavice pokonci, pediatrinji pa se to kljub opozarjanju staršev, ne zdi nič posebnega ter ga cepi dalje, otrok pa ima po vsakem prejetem cepivu hujše težave.

Če bi naj bila cepiva namenjena v dobro naših otrok kot trdi stroka, zakaj se s tako lahkoto ignorira prve znake reakcij na cepiva, ko bi se hujša škoda še lahko preprečila. Zakaj morajo nekateri otroci zaradi cepiv dobesedno zdravstveno kolapsirati?

Preberite zgodbo mamice, ki želi ostati anonimna.

“Bilo je pet let nazaj, ko se nama je rodil prvorojenec. Bil je težko pričakovan, saj nama ni šlo vse po načrtih. Rodil se je kot zdrav in močan otrok, vendar je že v drugem mesecu po rojstvu zbolel zaradi viroze, bruhal in odvajal tekoče blato. Pediatrinja nas je napotila v splošno bolnišnico, kjer smo ostali tri dni.

Ko je prišel dan cepljenja, nisem imela pomislekov ali skrbi, kako bo otrok sprejel cepivo, saj sem zaupala stroki. Cepivo DTP-Hib+IPV je dobil konec julija 2013, takrat pa so se začeli zdravstveni zapleti.

Pojavile so se mu težave z obvladovanjem glavice (kar pred tem ni bil problem) in obračanjem telesa, saj se ni več zmogel obrniti. Za težave sva večkrat povedala pediatrinji, vendar temu ni posvečala posebne pozornosti in je najine opombe skopo zapisala v kartoteko.

Drugo dozo cepiva je dobil septembra 2013. Po prejemu cepiva je sinu zatekla in otrdela noga, veliko in neutolažljivo je jokal. Nekaj dni za tem so se začeli pojavljati neobvladljivi gibi z rokami (kriljenje, mahanje), tiki pa pri sinovih sedanjih petih letih, še vedno niso izginili. Telesna zmogljivost se mu je zmanjšala in še vedno ima očitne gibalne težave, za katere pa mu pediatrinja takrat ni predpisala nobenih terapij ali nas napotila do potrebnih specialistov.

Oktobra 2013 je imel tretje cepljenje, pri čemer je bil ob cepljenju bolan in je močno suho kašljal, vendar cepljenja vseeno nismo prestavili zaradi vztrajanja pediatrinje. Sinova bolezen je zabeležena v kartonu. Nekaj tednov za tem sva bila, zaradi intenzivnega bruhanja in spremljajoče dehidracije, s sinom napotena v bolnišnico. Gibalne sposobnosti so se po tretjem cepljenju še poslabšale.

Januarja 2014 sva se s sinom udeležila rednega sistematskega pregleda. Končno je tudi pediatrinja izrazila skrb nad njegovo omejeno gibalno sposobnostjo (na kar sva jo opozarjala že prej, po reakciji na prvo in drugo dozo cepiva). Pri devetih mesecih je namreč sin lahko samo ležal na trebuhu in se ni več zmogel obrniti na trebuh ali bok. Zelo veliko je tudi jokal in starša ga nisva mogla niti za trenutek pustiti samega, saj ni zmogel biti sam v prostoru. Zaradi tega sva bila v tem trenutku oba starša že zelo psihično in fizično obremenjena. Problem je bila sinova težnja po pozornosti in njegova velikost in teža, saj se ni sam skoraj nič premikal.

Ko je bil star devet mesecev smo obiskali Razvojno ambulanto, kjer je bilo rečeno, da je sin hipoton, saj se še ni obračal iz hrbtne lege, niti šel v štirinožni položaj. Sin je takrat sicer že sam držal glavo, vendar v sedečem položaju ni imel stabilnosti in nadzora. Ni pustil, da bi mu masirala stopalo, saj je vidno kazal, da ga to boli. Te težave ima še vedno. Še danes, ko mu hočem umiti nogice, pove da ga to boli.

Poleg gibalnih težav so se začele še težave z dihali. Pri desetih mesecih je prvič prebolel bronhiolitis.

Pri enem letu je začel težje dihati, imel je zmanjšano vrednost kisika v krvi in povišano telesno temperaturo. Pediatrinja je po pregledu krvi potrdila pljučnico, zaradi česar je prejel antibiotik.

Bronhioliltis se mu je začel ponavljati, vsak mesec tudi po večkrat. Doma smo imeli Ventolin pumpico, da je prejemal vpihe, ko je bilo to zares potrebno in nam ni bilo potrebno ves čas obiskovati pediatrinje. Skrbelo naju je, da bi sin zaradi stika z drugimi bolnimi otroki v ambulanti dobil še kakšno drugo bolezen, saj je bil njegov imunski sistem čisto na dnu.

Poleg težkega dihanja in slabše saturacije, je bila skoraj vedno prisotna tudi visoka telesna temperatura.

Večkrat se je zgodilo, da smo popoldan obiskali pediatrinjo in se mu je stanje izboljšalo po inhalacijah, uro zatem pa je spet težje dihal. Velikokrat smo v večernih urah obiskali tudi dežurno ambulanto. Tako se nam je zgodilo, da je doma začel naenkrat zelo težko dihati in sva poklicala reševalno vozilo, da so nam prišli naproti pri vožnji do bolnišnice. Težave z dihali so se nadaljevale in skoraj vsak mesec smo bili večkrat v zdravstvenem domu.

Aprila 2015 so ga pregledali v urgentni ambulanti, kjer pa ga, zaradi zadovoljive saturacije, niso zadržali. Z odločitvijo se nisva strinjala, saj je ob prihodu domov še vedno težko dihal in se mu stanje ni izboljšalo. Ker sta kašelj in visoka temperatura vztrajala, smo ponovno obiskali pediatra in vztrajali, naj nas napotijo v bolnišnico. Stanje se nama je zdelo zelo resno, zato so nas napotili v bolnišnico, kjer so ob pregledu zatrdili, da gre za virus in bo kmalu bolje. Prejel je infuzijo, še vedno pa je vztrajno kašljal in se dušil, ni imel teka, vztrajala je tudi visoka telesna temperatura. Izredno stanje je trajalo tri dni, ko sva starša nemočno opazovala najinega sina, ki se je boril in hlastal za zrakom. Končno sva dosegla, da so ga peljali na slikanje pljuč, kjer se je izkazalo, da ne gre samo za nedolžen virus, temveč za pljučnico, ki je bila razširjena že na obe pljučni krili. Takoj so ga začeli zdraviti z antibiotikom in čez nekaj dni se mu je stanje izboljšalo.

Po vseh težavah z dihali, ki jih je imel, sva se starša odločila, da mu poleg zdrave prehrane ter gibanja na svežem zraku, pomagava še z alternativnim zdravljenjem. Peljala sva ga k homeopatu, ki nama je pomagal pri obnovi sinovega imunskega sistema. Po prejetih antibiotikih in vseh zapletih po cepljenju je bil sin zelo občutljiv na vse zunanje dražljaje.

Imunskega sistema tako rekoč ni več imel, zato sva se posluževala čim manj invazivnih in za telo obremenjujočih metod.

Vozila pa sva ga tudi v solno sobo, da si je povečal odpornost. Ob vsakem obisku solne sobe so mu iz nosa iztekale velike količine gnoja.

V februarju 2016 sva bila ponovno na kontroli v Razvojni ambulanti. Ugotovili so, da ima še vedno šibko medenico in primanjkljaj stabilnosti ter rotacije. Opažava, da še vedno ni tako gibalno sposoben kot otroci njegove starosti ali še mlajši.

Pediatrinja mlajšega, ki ni cepljen pravi, da je lahko sinu cepljenje poškodovalo živčni sistem, ampak ne trajno ter da lahko mlajšega cepiva brez vseh skrbi. Kaj bi bilo pa, če bi mu trajno poškodovalo? Nočem niti pomisliti.

Kljub vsem zdravstvenim težavam sin ni oproščen cepljenja, prijavili so nas zaradi necepljenja, nato pa smo sami oddali POC (Predlog za opustitev cepljenja).”

Zaskrbljena mama




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja