Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (28. zgodba – ekcem, alergije, asperger




V zadnjih dneh, ko smo imeli teden cepljenja (hmm…, imamo dan zdravja, dan otroka, dan žena,… in kar teden cepljenja!) in osveščanja o njem, so nas malodane na vsakem koraku zadela obvestila o tem, kako varno je cepljenje. Na to lahko samo dodam, da dokler se bo stranske učinke sistemsko zanikalo ter se o njih ne bo poročalo in se jih prijavljalo, dokler bodo starši svoje žalostne zgodbe delili v javnost in poročali, da jih zdravniki sploh ne jemljejo resno in jim hočejo otroka še kar naprej cepiti, do takrat se bo zaupanje težko gradilo. Ko pa bomo imeli realne statistike stranskih učinkov po cepljenju, ko bodo v komisiji, ki odloča o upravičenosti do odškodnine zaradi poškodb po cepljenju, sedeli ljudje, ki jih s sponzorskimi sredstvi ne financirajo farmacevtska podjetja, ko se bo vsak starš odločal svobodno, takrat pa bo zaupanje v stroko pričelo rasti. Zaupanje si namreč pridobiš z dejanji, ne z besedami!

Delim v javnost še eno zanikano zgodbo naše cepilne politike. Uradno ne obstaja, v praksi pa se z otrokom mama muči sama. Gre za še kako realno mamo, ki jo verjetno še posebej zaboli, ko sliši tisto opevano o varnem cepljenju…

Priznam, tudi meni se ob takih zgodbah srce lomi. Obupana mamica je šele nedavno povezala vse skupaj in posumila na cepivo. Od strahu zaradi represije v naši državi, je tako prestrašena, da bi se najraje odselila v Avstrijo. Vedno mi je težko, ko mi starši pošljejo kako zgodbo o posledicah po cepljenju, a ko je to nekdo ozavestil šele pred kratkim in je še v stanju nekakšnega šoka, je še posebej težko. V taki situaciji v prvem trenutku večina sploh ne ve, kam se naj obrne, potrebujejo tolažbo, da bo vse v redu, da je že marsikdo dal to čez, da niso sami. Starše usmerim v prave podporne skupine in lažje jim je, saj pride v stik s starši, ki so doživeli podobne izkušnje in s praktičnimi nasveti pomagajo tistim v stiski.

Nastja Potočnik

»Sina ne upam več cepiti. Dolgo časa nisem razumela, kaj se z njim dogaja.

V vrtcu v Ankaranu je vzgojiteljica in logopedinja želela, da grem s sinom na pregled za hiperaktivnost z motnjo pozornosti. Vendar so ta sum na Centru za sluh in govor v Mariboru po pregledu sina zavrnili. V ankaranskem vrtcu, ki ga je obiskoval je v enem letu zelo napredoval, postal je odziven, ubogal je navodila, gledal v oči, ni več toliko plezal po ljudeh. Ker se je mož odločil za ločitev in sem se zbala, da finančno v Ankaranu ne bom več zmogla kot podnajemnica sem se med prvomajskimi prazniki 2015 vrnila v Maribor. Sin je bil tako 20.5.2015 cepljen v Mariboru proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ter hepatitisu B (21.5.2015 sem poslala možu sms z sliko otroka in pripisom »Poglej kakšen je«, 23.5 sem ga spet slikala in možu poslala sliko sina, saj me je obdolžil, da lažem in mu »plenim« sina.)

Pediatrinja je sina cepila, čeprav sem ji povedala, da je nahoden. Dobro se spomnim 20.5.2015. Po cepljenju se je sin obnašal kot bi bil na poživilih, sukal se je v krogu, plezal na drevesa, po meni, mojih starših, z glavo udarjal v sedež v avtu, drgnil glavo v sedež, drgnil v stole, drgnil v vrtno klop, jezna sem bila na njega in se kregala naj se neha tako neumno obnašat, še isti dan se mu je pojavil majhen mozolj na vrhu nosa, kregala sem ga spet, da je kriv on, ker je z glavo drgnil ob stvari. Drugi ali tretji dan sem šla k pediatrinji in dobila kremo, ki je na srečo pomagala in nič hudega sluteč sem ga peljala 19.06.2015 na drugo dozo cepiva proti hepatitisu B.
Sklepala sem, da je za njegovo obnašanje kriva ločitev in selitev, zato sem si v Kopru najela garsonjero in se umaknila od vsega stresa. V šoli Koper sem takoj opozorila učiteljico, da se bojim kako se bo sin vključil, saj sem sredi ločitve. 2 leti sem hodila k šolski svetovalki in psihologinji. Svetovalka je vztrajala, da je sin hiperaktiven in da je v njegovo korist, da mu dajem pomirila (Ritalin). Tega nisem hotela niti slišati, zato so se vršili pritiski. Čim me je svetovalka videla, me je poniževala, kar sredi hodnika. Nikoli ne bom pozabila stavka, ki mi ga je izrekla: »Ne obstaja poseben planet za vaju z sinom in da se bova morala prilagoditi ljudem na tem planetu.« 2 leti sem poslušala, da sem kriva jaz, ker mu ne postavljam meja in ga ne kaznujem, celo da je dedno. Psihologinja je bila prijazna, ampak ker sem slišala stvari, ki sem ji jih zaupno povedala od druge mamice, ki je hodila k njej, sem izgubila zaupanje vanjo. Sina sem dala tudi na dieto – nič sladkorja, gaziranih pijač, mleka, kasneje sva ukinila še jajca in meso. Razredničarka me je zaradi tega napotila k pediatrinji, češ da bo sin zbolel, ker mu primanjkuje beljakovin, vitaminov, mineralov. K pediatrinji nisem šla, ker je vedno imel zaprtja, ponavljajoče se srbečice, ekceme, bruhanje, zavračanje hrane, a po dieti so se te zdravstvene težave umirile. Še vedno pa ni dovolil, da se ga dotika, ni prenesel sonca, hitro se je razjokal, bil v svojem svetu , še vedno je motil pouk, ker je preslišal učiteljico in potem ni vedel, kaj mora delati, sošolci so ga pretepali, pljuvali v kruh itd.
V 2. razredu šole Koper svetovalka ni več omenjala hiperaktivnosti, ker se je zelo umiril. Je pa vztrajala, da grem na diagnozo za vedenjske in čustvene motnje otroka. Po zimskih počitnicah pa se je sin prvič spoprijateljil s sošolko, ki ga ni zmerjala ali se ga sramovala. Postal je sočuten, začelo ga je zanimati, kako bo oblečen, kaj bodo sošolci rekli, kaj učiteljica misli, kaj si jaz želim. Razredničarka ga je začela hvaliti in nisem več tako v strahu hodila na govorilne ure. Potem je prišel dan cepljenja proti hepatitisu B – 10.03.2016. Cepljenje je potekalo v šoli. Ko sem prišla ponj, je bil objokan, imel je rdeč zatečen obraz, premočen od potenja, ni imel glasu, rdeče oči zaradi popokanih žilic, hodil je sem in tja in si vlekel hlače gor in dol, bil je spet odsoten, v svojem svetu. Učiteljica, ki ni bila njegova razredničarka, mi je povedala, da je jokal in se ni mogel nikakor umiriti, skrival se je pod klopmi, stopal na okensko polico, ni se odzival na njena vprašanja, ni odgovarjal nazaj, gledal je v tla, ponoči kričal, se premetaval po postelji, z glavo udaril v steno. Še vedno spim zraven njega, ker se bojim, da se poškoduje. Tretji dan po cepljenju je tekal po glavni cesti cik-cak od enega pločnika do drugega, iz igral šel poskakovat iz ene mize na drugo in to v polnem lokalu ljudi. Obnašanje iz 1. razreda se je vrnilo, ni se odzival na navodila, sošolci so ga pretepali, sošolka se je sramovala biti njegova prijateljica, razredničarka mu je prepovedala nastopati na šolski prireditvi.. Ko sem ga zjutraj peljala v šolo je v avtu bruhal. Bal se je sošolcev, razredničarke, šole, celo mene. Tudi jaz praga te šole nisem mogla več prestopiti, mislila sem, da je šola kriva za krivice, zdravstvene težave, stres in sem se preselila v Maribor, upala sem, da bo na novi šoli vse drugače.
V 3. razredu nove šole je takoj prvi dan doživel stres, ker ga je učiteljica, ki ni bila njegova razredničarka, ker je ni slišal in se ni odzival, zgrabila za zapestje, se kregala na njega in ga ni izpustila, pol ure ga je maltretirala, in on je jokal in kričal, ker ne prenese dotikanja in v stiski šel stat v kot in jokal. Sošolci ga kar naprej pretepajo, ga zmerjajo. Razredničarka pa se trudi v pozitivni smeri. Pred 2. mesecema mi je rekla, da ima sin verjetno aspergerja. Najprej sem pomislila, spet se dogaja, pa kaj vse še bodo našli na njem, potem pa sem le šla raziskovat, kaj to sploh je. Sedaj se sovražim, ko pomislim, koliko sem se kregala na njega, koliko prepovedi, omejitev, kazni sem mu dala, ker sem hotela, da bi bil kot vsi ostali otroci in nisem videla znakov.

V četrtek sem bila drugič naročena pri novi pediatrinji, prvič sem prestavila zaradi prehlada. O sinu ne ve drugega kot kar je napisano v njegovi kartoteki. Najprej je sestra sina pregledala in 3 X vprašala, če bo danes cepljen, odgovorila sem ji, da je prehlajen. Pediatrinjo sem prosila, če lahko sama govorim z njo, o avtizmu nisem hotela govorit pred otrokom, ker se vedno razjočem, in sin ne sme tega videt. 3 X je vprašala, če ga bomo cepili in sem odgovorila, da je prehlajen, šele potem ga je pregledala. Ko je poslušala srčka je grdo kašljal, iz nosa mi je teklo, na stolu se je ves čas vrtel in šele nato je vprašala, kako dolgo je že bolan, povedala sem ji, da že 1 mesec. Spet jo je zanimalo, kdaj ga bomo cepili in odgovorila sem ji, da ima operacijo čez 3 tedne. Bil je namreč operiran na kili in so mu kožico potegnili dol, v zadnjem mesecu, ko je imel vnetja in je imel vse boleče, pa se mu je zarasla nazaj in tako lahko lula samo po kapljicah, zaradi česar mora biti operiran. Pediatrinja je hotela vedeti, kakšno operacijo bo imel sin in je nato spet rekla: »Potem pa ga bomo cepili po operaciji.« Poslala me je v čakalnico. Ko sem prišla spet na vrsto, sem ji povedala, da ima sin alergije, in da potrebujem napotnico za diagnozo avtizma in napotnico za pregled krvi za operacijo, ki jo ima čez 3 tedne. Napisala mi je recept za prehlad in mi povedala, da ima za vsakega čas samo 15 minut in da sem jaz pri njej že celo uro, datum za cepljenje pa bom dobila po pošti.

Menjala sem 3 pediatrinje, ker sem se dosti selila in nobena ni čisto nič zapisala v kartoteko o kakšnih boleznih mojega otroka.
Sama nisem ničesar vedela, zaupala sem cepivom kot vsi, ki jih poznam. Nisem povezala, da je ta grozni ekcem na nosu od cepiv. Ko sem obiskala pediatrinjo drugi dan po cepljenju, ni nič rekla, samo kremo mi je predpisala. Šele po ponovnem poslabšanju po cepljenju sem dojela, da mi cepiva uničujejo otroka.«

Ali se ne bi bilo s strani stroke pričakovati, da bodo sami pred starši opazili povezavo med cepljenjem in reakcijami po cepljenju?

Nedavno je bilo objavljeno, da je delež cepljenih otrok v Pomurju med vsemi regijami največji, 96,7%. Da so lahko zgled Ljubljani s samo 90,4 % precepljenostjo. Navedeno je bilo, da to dosežejo tako, da staršev, ki ima pomisleke v zvezi s cepljenjem otroka, pač ne sprejmejo v svojo ambulanto. Jasno in glasno jim dajo vedeti, da niso dobrodošli in da si naj poiščejo drugega pediatra. Pohvalijo se tudi s tem, da ker le-teh v Pomurju primanjkuje, starši svoje otroke cepijo, ker pač nimajo druge izbire. To so pediatri povedali celo s ponosom. Zanikanje stranskih učinkov v kombinaciji s prisilo, ker starši pač nimajo druge možnosti in dobiš dobro precepljenost. Na facebooku sem zasledila komentar pomurske matere, ki pa ni tako ubogljiva kot se z večino staršev v Pomurju pohvali zdravnica, ko navede, da jih starši pač ubogajo, ki je navedla: »Poznam par primerov, ko so otroci imeli resne posledice, pa so starši samo rekli, da kaj pa si moremo,… To je miselnost Pomurja, dejansko že zgodovinsko pogojeno tlačanstvo. Pred 15. leti, ko smo imeli cepljenje za tuberkolozo in so jo ukinjali mesec dni po rojstvu prvega otroka, nikakor nisem mogla doseči, da otrok ne bi bil cepljen, saj so grozili s CSD in da otroka ne dajo domov.«
Na takšni »zdravi« osnovi je zgrajena uspešna cepilna zgodba precepljenosti Pomurja.

 




One thought on “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (28. zgodba – ekcem, alergije, asperger

  1. Nujno je potrebno javno soočenje z pediatri, predlagam kot prvega kar Dr. Denisa Baša. Dajmo se dobit na televiziji, naj pridejo tudi starši poškodovanih otrok in naj Slovenija dobi objektivno sliko o škodljivih učinkih cepiv. Bolj ko se stroka umika v molk glede škodljivih učinkov, večja bo kriza okoli cepiv. Zgodbam, da je s cepivi “vse v redu” v Sloveniji ne verjamemo več. Smo prebrali veliko znanstvenih člankov, ki tege ne potrjujejo, nasprotno, dokazujejo, da se aluminij v cepivih (oblika AAHS) ne izloča z urinom in se kopiči v možganih. Naj naredijo pediatri preprost poskus: naj izračunajo količino aluminija v vseh cepovih, ki jih otrok dobi do 15 leta in naj si to količino aluminija vbrizgajo v telo. Pa da vidimo rezultate.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja