V tokratni zgodbi nam bo zdravstvena delavka opisala posledice cepljenja pri svojem otroku in povedala, zakaj je proti cepljenju ter zakaj mora o tem molčati! Izvedeli boste tudi razlog, zakaj mora biti anonimna.

Objavljam 9. v seriji zgodb, ki govorijo o slovenskih starših in reakcijah njihovih otrok po cepljenju. Kot pričajo zgodbe, so v mnogih primerih posledice cepljenja lahko hude. Večini zgodb je skupno tudi to, da jih zdravniki ne želijo povezovati s cepljenjem.

anonimna zdravstvena delavka:

“Lepo pozdravljena! Najprej se vam moram zahvaliti, ker delite zgodbe staršev v javnost. Izredno podpiram to in tudi na facebooku že obstaja skupina z zgodbami staršev z reakcijami po cepljenju z imenom Reakcije, zapleti, težave…po cepljenju v Sloveniji.

 Da ne dolgovezim, je tukaj se naša zgodba:

 Moj fantek se je rodil popolnoma zdrav, hitro je napredoval, saj je bil velik in močan. Pri dveh mesecih je že veselo čebljal in brcal kot to počnejo dojenčki.

 Pri treh mesecih je prejel prvo dozo cepiva di-te-per in po njem močno jokal. Čez dan je bil razdražen, nato pa je čez nekaj dni povsem nehal čebljati in brcati na levo nogico. Brcal je samo z desno nogico, leva pa je mirovala.

 Reakcija zdravnika: z otrokom ni nič posebnega.

 Ker sem zaupala pediatru, sem otroka ponovno cepila z drugo dozo di-te-per. Reakcija: vročina, grozljiv jok več ur, rdečina, zatrdlina (v velikosti češnje) in oteklina (čez celo stegno) na mestu vboda. Kljub hlajenju in obkladkom se ni štiri dni nič izboljšalo. Tretji dan po cepljenju je imel zelenkasto blato s črnimi nitkami in nato deseti dan po cepljenju tri dni tresenja, ki je zgledalo kot epileptični napad (ni imel nobene vročine, niti vročinskih krčev). Samo tresel se je.

 Od takrat naprej ima težave z odvajanjem blata (zaprtje).  Ponovno je pričel čebljati šele pri 9. mesecih, imunski sistem je na nuli… Stalno je bolan.

 Reakcija zdravnika: tresenja in zelenega blata ni povzročilo cepljenje. Stranski učinki zato niso bili posredovani naprej in prijavljeni. Od takrat ga ne cepim več!

 Tudi sama sem bila cepljena v otroštvu. Zanimivo mi je bilo spoznanje, da so se mi po cepljenju v roku enega leta razvile alergije, v srednji šoli eno leto po cepljenju sem dobila težave s ščitnico in celo dobila radioaktivni jod. Pečena sem za celo življenje, saj moram jemati zdravila do konca svojih dni.

 Po cepljenju zaradi službe v zdravstvu, so mi cca pol leta zatem potrdili diagnozo astma. In še, ko sem  se cepila proti gripi, sem za gripo tudi zbolela. Nikoli prej niti kasneje nisem imela gripe, no takrat pa.

 Naključje? Mislim, da ne…

 Pa se kot “zanimivost”. Sama delam v zdravstvu, spremljam cepljenje proti gripi in vam povem, da tisti ki so se cepili zadnjo rundo proti gripi so bili do sedaj že najmanj 3x bolni, na antibiotikih in celo zboleli za gripo! Ostali, ki niso bili cepljeni, pa so že ves čas zdravi!

 Žal pa mi tudi ogromno staršev pove, da so njihovi otroci postali prizadeti po cepljenju(delam namreč z ljudmi s posebnimi potrebami), vendar se nočejo izpostavljati tako kot se tudi sama ne bom predstavila zaradi varnosti. Da obdržim službo!” 

Vedno me je zanimalo, zakaj zdravstveno osebje ne želi poročati o dejanskem stanju v praksi. Ko sem prejela zgornji mail s pričujočo zgodbo, sem si to vprašanje drznila postaviti. Vprašala sem, zakaj se zdravstvo tako vztrajno trudi za cepljenje, če zdravstveni delavci vidijo škodo za tem? Njen odgovor vam z njenim privoljenjem spodaj objavljam.:

 “V bistvu je problem, da ti grozijo z izgubo službe, ker kao delaš kontra, kao škoduješ, ker svetuješ po njihovem mnenju škodljivo. Medicinske sestre smo že tako za  zdravnike ničvredne(ne sicer za vse, se najdejo izjeme). Jaz se ob cepljenju umaknem,niti gledam ne. Staršem svetujem naj se močno pozanimajo o cepivu. S starši, ki imajo že poškodovane otroke, je tudi lažje govoriti, vendar se ne smem izpostavljati, ker mi drugače sledi odpoved. Zato smo tiho. Bojimo se za službo, čeprav se mi gabi. Ves čas neko prikrivanje. Sama iščem službo izven zdravstva, ker ne zdržim več. Ljudje se mi smilijo, ampak enostavno ne smeš povedati. Ne silimo pa vsi v zdravstvu v to. Že v šoli nam operejo možgane. Verjamemo vsem , ker nas ko neke ovčke napumpajo z informacijo, kako je to učinkovito in dobro. In ko ugotoviš, da to ni res, je še vedno precej takih, ki v to verjamejo in te povozijo, ker so večina. Tisti, ki opažamo škodljivost cepiv, se najdemo med seboj,  previdno poskušamo tudi druge informirati, ampak odziv si lahko mislite, kakšen je. Napad in zgražanje.

 Ko pridem k pediatru mi žal popolnoma nič ne pomaga, če sem proti in medicinska sestra. Ravno tako mi grozi z inšpekcijo itd. In grozno je, ko prideš do spoznanja, da si toliko let verjel sistemu, potem pa ko postaneš starš in ko izkusiš na lastni koži in ko se ti vsi delčki sestavijo, te sesuje…

 Žal je farmacija res močna. Treba je služit na naših boleznih.”

 

Takšno je torej stanje v zdravstvu. Odkriva nam delček v mozaiku celotne “pravljice o cepljenju”.

Mnogi starši mi sedaj po nekaj objavljenih zgodbah pišejo, da so sedaj zmedeni in da ne vedo, kaj narediti. Moj nasvet je, da iščite informacije ter se dobro informirajte. Mogoče za začetek preberite navodila k cepivom in se pozanimajte v katerih zdravstvenih stanjih otroka, cepljenje ni primerno. Poglobite se tudi v družinsko anamnezo, saj je ob nekaterih diagnozah v družini, tveganje cepljenja precej večje.