Bodo naši otroci pripravljeni na življenje?




Danes sem po tem, ko sem malce preletela dogajanje na facebooku, naletela na dve zadevi, ki sta mi padli v oči.

Najprej objava znanca, ki je na svojem profilu izrazil svoje nezadovoljstvo s študentko, ki je prišla na prakso v njegovo podjetje, ki se ukvarja s optimizacijo spletnih strani.

Za začetek so ji dali malce lažje delo. Sestaviti bi morala krajše besedilo s temo po lastnem izboru. Dobila je vsa navodila, kako zadevo spisati in tudi, da se po pomoč lahko vedno obrne na odgovorno osebo. Študentka je po eni uri, ko ji je uspelo spisati cela dva stavka, rekla da ona tega ne bo pisala, ker ne zna pisati in na svojo željo prekinila svojo prakso pri podjetju. Kot je zapisal znanec, je šlo za eno najlažjih del, ki so jih bili sposobni opravljati tudi dijaki 1. letnikov. Omenjena študentka ni niti prosila za pomoč, niti se kakorkoli potrudila, da bi ji uspelo, le povedala je, da tega pač ne bo delala.

Znanec je dobil kar nekaj komentarjev, kako je treba začetnike spodbujati, pa bi potem verjetno študentki šlo lažje. Ampak, ali je res naloga podjetnika, da motivira nemotiviranega? Človeka, ki niti ne prosi za pomoč?

Pogosto slišim z vseh strani, kako težko je danes dobiti angažirane, delovne, odgovorne mlade ljudi.

Moj dragi, ki dela v visokotehnološkem razvojnem podjetju, opaža, da je iz leta v leto vse manj kvalitetnih študentov, ki bi prišli k njim. Pred leti so dobili enega do dva kvalitetna študenta na generacijo študentov, danes dobijo enega na več generacij študentov. Pogosto pridejo k njim študenti, ki se vedejo, kot da so kralji, ki samo pričakujejo, kaj bodo od njih dobili in ne kako dodano vrednost bodo oni sami doprinesli podjetju. S tako miselnostjo se težko karkoli doseže v življenju.

In kako vezo ima to z vzgojo v današnjem času?

Zelo velika povezava je. Če pogledamo, kako se danes vzgaja otroke v male kralje, ki se jim poskuša ustreči na tisoč in en način, pa še to je premalo, postane hitro jasno, da taki mali kralji odrastejo v odrasle, ki pričakujejo, da bo tudi kasneje v službi podobno kot je bilo v otroštvu. Tega so navajeni in to se jim zdi samoumevno.

Pa bodo na tak način lahko kasneje srečni v življenju?

Seveda ne. Če jih niste že v otroštvu pripravili na življenje, s tem, ko jim niste vedno ustregli v vseh njihovih muhah, jih bo odraslo življenje hitro spustilo na realna tla. Žal bo pristanek takrat precej trd in boleč. Taki odrasli imajo pogosto težave v življenju tudi z depresijo, saj enostavno težko sprejmejo, da v življenju ni vse tako kot si oni želijo. Težko jim padejo vse odgovornosti, ki pridejo. Težko jim pade starševstvo, ko se je treba odpovedovati za drugega, itd.

Zato dobro premislite, ko jim nosite šolske torbe, ker so jim pretežke, ko namesto njih delate domače naloge, ker jim je tisti dan njihova »grozna« učiteljica dala preveč vsega za opravit in je to vsekakor prenaporno za ubogega otroka. Vprašajte se tudi, če je res tako dobro, da jih povsod razvažate, ker je prehodit par sto metrov res pretežko. Vprašajte se tudi, če je res dobro, da šolski otroci ne znajo niti pogreti mleka, kaj šele kaj skuhati, ker je to prenevarno opravilo.

Iz teh razlogov sem se sama odločila, da želim, da moja sina vsakodnevno premagujeta svojo lenobo ali razvajenost, ki tiči v vsakem izmed nas. Vedno je prijetneje, če nam je samo lepo, a trpežen v življenju pa zaradi tega ravno nisi. Zato cilj moje vzgoje ni, da bi bilo otrokoma vedno samo lepo, moj cilj je, da ju pripravim za življenje. Želim, da bosta vedela, da moraš v življenju kdaj tudi stisnit zobe in potrpet. Ne želim jima dati samo pohval, da bosta samozavestna kot uči filozofija sodobne otroku prijazne vzgoje. Menim, da če jim daš samo to, lahko hitro vzgojiš velikega narcisa, čigar samozavest ni osnovana na pravih temeljih.

Zato poleg tega, da otroka pohvalim, ko si zaslužita, od mene dobita povratno informacijo tudi, ko stvari ne naredita dobro. Ko moj 9,5-letnik na mojo zahtevo, da mora za sabo pobrisati umazanijo, ki jo je naredil po jedi, s krpo pavšalno potegne po mizi in učinek ni čista miza, od mene zagotovo sliši: «Hej, pobriši boljše.« Dobi jasno in glasno, da se mora bolj potruditi. Tudi, ko stoka, kako težka je torba, mu gladko povem, da naj kar trenira mišice, saj jo bo prihodnje leto nosil še dlje, ko ne bom več zakonsko obvezana dostavljat 2. otroka v prvi razred. Starejši se trenutno pač malo šlepa zaradi tega, a vsekakor je torba njegova, zato me stokanje ob tem, ko jo nosi, ne gane preveč. Če se danes ne bo naučil potrpeti pri malih rečeh, kako se bo kasneje, ko pridejo velike skrbi?

Dejstvo je, da je mladina danes vse bolj razvajena. Ker se jih celo otroštvo nosi po rokah, imajo občutek, da bo tako tudi v življenju. Zato je dejansko težko dobiti dober kader. Nekoga, ki bi imel v sebi voljo in željo po tem, da vloži neko energijo v delo. Mi starši se moramo zavedati, da naših otrok v življenju ne bodo samo pozitivno spodbujali in jih zato že danes vzgajajmo z mislijo na njihovo prihodnost.

Naj povem še svoje izkušnje z zaposlovanjem novih ljudi. Tudi v podjetju, kjer delam imamo precej težav dobiti kvaliteten kader. Ljudje so za moje pojme neverjetno neodgovorni: ne gredo o na dogovorjene termine (delo v zavarovalništvu), ne oddajajo denarja od strank (očitno so pozabili). Ko pokličejo stranke, zakaj so še enkrat dobile položnico, če so pa že plačale zastopniku, pa se dotični zastopnik spomni, da pa še res ima denar od stranke. Ma, noro no. Včasih ne vem, kaj si naj mislim.

Zato se danes dogaja, da vidiš (2. zadevo, ki mi je danes padla v oči):

http://www.sklad-kadri.si/…/maminih-sinckov-ne…/
»Maminih sinčkov ne zaposlujemo!« – vabljeni na okroglo mizo na Informativi 2017 | Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije
Pridružite se diskusiji »Maminih sinčkov ne zaposlujemo!« v petek, 27. 1. 2017, kjer boste iz prve roke slišali, kaj delodajalci pričakujejo od mladih ob prehodu na trg delovne sile ter kako se že danes pripraviti na življenjske izzive. Z nami bodo zelo zanimivi gosti iz znanih slovenskih podjetij.
SKLAD-KADRI.SI|OD ORG. TEND

Torej, da povzamem bistvo:
Naj cilj vzgoje ne bo srečno otroštvo, ampak priprava otroka na življenje.




One thought on “Bodo naši otroci pripravljeni na življenje?

  1. Ja tako je, socializem je mrtev, lastniki kapitala sedaj pač dobijo otroke kapitalizma, torej takšen kot je kapitalizem sam, glede le nase in kje lahko kaj sam dobi.
    Tako da, vsaka čast otrokom, le pogumno naprej !!!

Dodaj odgovor za Marks Engels Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja