Ko v hribih najdeš hudo poškodovanega tujca in si priča helikopterskemu reševanju




Z dragim sva se na ta lep sončen oktoberski vikend odpravila v Kranjsko Goro. V mislih sva imela malce pohodništva, sprehodov in pa večerno savnanje v hotelu. V peteh sva se malce sprehodila naokoli in v oči mi je padel kažipot na vrh Vitranc z Mojčino kočo cca 2 uri hoje.

“Idealno,” sem si rekla.

Pohod na Mojčin dom

Ko se je v soboto po jutru malo segrelo in se je dan prevesil v poldne, sva se počasi odpravila. Vsa sreča, da sva se odločila iti v to smer. Najverjetneje sva s tem rešila življenje.

Ko sva hodila po prečudovitem jesensko obarvanem gozdu in se v mirnem tempu vzpenjala, sva na poti prehitela planinko, ki je hodila sama. Po uri hoje sva prispela do gozdnega križišča, kjer lahko greš na Vitranc po časovno krajši ali daljši poti. Predlagala sem tisto, ki je trajala še 1 uro, torej krajšo. Že pred tem sva nekajkrat slišala neko vzklikanje iz daljave. Meni je delovalo kot da bi en planinec klicel drugega. Zdelo se mi je nekaj takega kot: ”Hej.”

Ker sva hodila in je pod najinimi nogami šelestelo listje, nisva jasno razločila, kaj je oseba vzklikala. Malo po križišču sva sedla na podrto drevo in pomalicala. Medtem sva večkrat slišala vzklikanje in sama nisem še ničesar posumila. Pot sva nadaljevala strmo navzgor in ko sva se enkrat za trenutek ustavila, se nama je zazdelo, da sva zaslišala: “Help. (Na pomoč).”

Začela sva pozorno poslušati, a klicev ni bilo več. Kar vznemirjena sva se pričela spogledovati, kaj naj narediva. Niti sanjalo se nama ni, kako naj sploh prideva do klicočega človeka, ki morebiti potrebuje pomoč. Samo smer sva vedela.

Ker je partner hitrejši, sva se dogovorila, da gre on hitro navzdol, jaz pa počasi za njim. Na poti je za nama ravno prišla planinka, ki sva jo že prej srečala in vprašala sva jo glede poti, saj je te kraje bolje poznala kot midva. Moj dragi je pohitel, midve s planinko sva se prav tako trudili hitro stopiti. A strma in drseča pot navzdol nama je onemogočala resnično hitrost.

Po kakih desetih minutah hoje sem zaslišala partnerjeve klice: ”Alenka, pridi po brezpotju.”

S planinko sva se prebili do njega po strmem pobočju polnem suhega listja po katerem bi lahko nekdo mimogrede grdo padel.
Od daleč sem videla dragega, kako stoji in nikogar več.

“Si ga našel?” sem vznemirjeno vprašala.

“Sem,” se je glasil odgovor.

“A je ranjem?” me je zelo zanimalo.

“Zgleda, da ima zlomljeno ključnico,” mi je odgovoril.
Po teh besedah sem si oddahnila in pomislila: “Samo, da ima noge cele. Ga bomo že nekako spravili dol.

Približala sem se in se prebijala do njiju med suhimi vejami in deblom podrtega drevesa.

“Pazi, ker je zelo lomljivo,” me je opozoril partner.

Nekako sem preplezala vse skupaj, nato pa me je pretresel pogled na resno poškodovanega starejšega človeka. Kar ležal je tam med vejami popolnoma negibno in deloval zelo slabotno. Po obrazu in glavi je bil čisto krvav. A kri ni bila sveža. Bila je čisto črna.

Ob tem sem pomislila: “O bog, le koliko časa že leži tukaj ta ubožec.”

Roke je imel modre od podpludb in niti premakniti se ni mogel. Potipala sem mu dlani in bile so ledeno mrzle. Hvala bogu je bil pri zavesti in je govoril. Bil je Anglež. Vsi trije smo se odrekli svojim jaknam in puloverjem in ga toplo pokrili in mu podložili glavo. Videli smo, da ga je že tistih nekaj centimetrov, kolikor smo morali dvigniti glavo, da je ni imel na neudobnem vejevju, zelo bolelo. Sam je ni zmogel dvigniti. Zasmilil se mi je v dno duše. Zelo utrujeno je povedal, da se je včeraj zvečer prevrnil navzdol, ko smo ga pa našli je bila ura že dve popoldne. Ob sebi ni imel ničesar, kar me je začudilo.

“Menda ni hodil po hribih brez vsake prtljage?” sem se spraševala.

“Kdo ve, kako dolgo že ni pil?” me je kar bolelo srce.

Poiskala sem najbolj primerno plastenko vode, da mu dam piti. Izbrala sem tako, kjer lahko voda ven kapljala po kaplicah. Gospod namreč ni mogel premakniti glave na stran, mene pa je zelo skrbelo, da se mu zaleti v ležečem položaju. Nekako je uspelo, da je nekaj popil.

Partner in planinka sta medtem komunicirala z reševalci, ki so bili na poti in nas iskali. Kar težko je sredi gozdne globeli pojasniti, kje si, da te lahko najdejo. Na srečo je imela planinka na svojem mobilnem telefonu program, ki pokaže koordinate, kje smo se nahajali.

Jaz sem medtem stala ob poškodovanem gospodu. Spraševala sem ga, če je sam v Sloveniji ali še s kom? Zanimalo me je tudi, v katerem hotelu je nastanjen, pa mi ni znal povedati nič oprijemljivega. Domnevala sem, da je bil malce zmeden zaradi udarca v glavo.

Nakar me je vprašal: “ Ali želiš številko moje žene?”

Večkrat je ponovil le kake 4 številke, meni pa je bilo jasno, da to ne more biti cela telefonska številka.
Nato je povedal, da ima številko v zgornjem predalu.
Niti sanjalo se mi ni, o čem govori. S partnerjem sva začela tipati, če ima kaj v kakšnem žepu, a on je odkimaval. Nato sva se ozrla naokoli in partner je kakih 20 metrov nad nami zagledal nahrbtnik. Bil je dobesedno vkleščen med veje in ga je komaj dobil ven. V njem sva našla telefon. Poskusila sem ga vžgati, a potrebna je bila koda. Ranjenec je povedal kodo in vklopil se je. Vse je bilo res zahtevno, ker ni bil čisto pri sebi. Nato so pričeli prihajati zaskrbljeni SMS-si. Nekoga je očitno že zelo skrbelo zanj.
Predzadnji SMS je sporočal: “Začenja me skrbeti zate.”

Zadnji pa se je glasil: “Prosim napiši mi kaj, da vidim, če si vredu.”

Kar stisnilo me je. Poskušala sem poklicati na tisto številko, a ni šlo, ker je imel gospod na telefonu prenizko stanje. Ravno sem hotela napisati SMS, ko je njegov telefon zazvonil in zaslišala sem ženski glas. Bila je njegova žena, kateri sem skušala kar najbolj pojasniti, kaj se je zgodilo in ji ga celo dala na telefon, da bi se pomirila, da je pri zavesti. Ker je ni dobro slišal, saj je bil res na koncu z močmi, je meni sporočila: “Povej mu, da ga bom ubila, ko se vrne domov.” Že pred tem, mi je povedala, da je ona v Angliji in da ni mogla z njim, ker je “disabled” (invalid, nepokreten) in da je v Sloveniji sam.

Reševalci so bili hitri. Pol ure po klicu na 112, so bili pri nas. Kakih pet jih je prisopihalo (sploh ne vem natančno, ker sem bila očitno tudi jaz malce v šoku) z nahrbtniki po hribu navzgor. To je resnično hitro, glede na to, da so se morali v tako kratkem času pripraviti, zbrati in priti do nas. Eden je omenil, da je bil v času klica ravno pri kosilu. In če upoštevamo, da delajo na prostovoljni bazi, je vse skupaj še bolj občudovanja vredno.

Ranjenec varno spravljen v helikopterski blazini.

Ko so reševalci zagledali ranjenca in ga pregledali, je njihov pogovor stekel o tem, da je zadeva resnejša kot so mislili ter da z nosili ne bo šlo in da potrebujejo helikopter. Pol se jih je odpravilo nazaj navzdol po neko helikoptersko blazino, če sem prav razumela, dva pa sta ostala pri nas. Omenili so, da bi koristilo, da bi jim poslali fotografijo poškodovanca, ker bi potem takoj vzeli s seboj potrebno opremo. Škoda, da nam tega niso sporočili že prej po telefonu. S takimi rečmi se običajni smrtniki ravno ne srečujemo vsak dan.

Trajalo je še kake pol ure, da se je cel kup reševalcev ponovno vrnilo. Nato so napihnili blazino in ga premestili nanjo in vse skupaj pričvrstili, da se ni premikal. Sumili so na zlomljeno medenico, morda celo hrbtenico, izpahnjeno ramo in poškodbo glave. Debatirali so, kje bi bila najboljša lokacija za helikopter.
Meni pa se ni niti sanjalo, kako bodo vse skupaj izvedli.

Odnašanje ranjenca na primerno mesto za dvig na helikopter.

Mi trije smo se umaknili precej na stran, da ne bi bili v napoto. Hočeš nočeš smo morali čakati, ker je imel ranjenec pod glavo moj pulover, na glavi planinkino kapo in pod nogo moj nahrbtnik, ki sem mu ga podložila, ko sem videla, kako neudobno mu je bilo.

Helikopter je povzročil pravi vihar. Listje je pričelo kot ponorelo leteti po zraku.

Zaslišali smo zvok helikopterja. Ko se je približal, se je pričelo jesensko suho listje kot ponorelo dvigati v divjem vetru, ki ga je povzročil helikopter, ki se je ustavil nad našimi glavami. Nastal je pravi vihar in z veliko težavo, mi je uspelo narediti nekaj fotografij.

Ranjenec pripravljen za dvig.

S helikopterja se je spustil reševalec na vrvi in za tem še eden.

Spust reševalca s helikopterja.

Nato se je helikopter malce umaknil in prenehalo je pihati, reševalci pa so pripeli gospoda. Zatem se je helikopter vrnil in skupaj z enim reševalcem se je ranjenec dvignil visoko v zrak do helikopterja in odletel proti bolnišnici. Dokler sem ga še videla je bil ob helikopterju kar v zraku.

Še zadnji pogled na helikoptersko reševanje.

Preostanek dneva mi je minil s od šoka precej mehkimi nogami in mislimi pri uboščku, ki je očitno noč preživel na prostem v samo enem puloverju in nato še dobrega pol dneva klical na pomoč, a se očitno nihče pred nami ni zavedel, kako resno je stanje. S partnerjem naju je čudilo, da ga nihče ni odkril že prej, ko pa je ob poti, s katere je zdrsnil navzdol, ležal njegov fotoaparat in kapa. Prav tako so se jasno videle sledi zdrsa. Upam, da se bo čim prej pozdravil in da bo z njim vse še dobro. Zelo sem hvaležna, da smo ga našli in mu rešili življenje.

Vsem nam pa želim, da smo malce bolj pozorni na klice koga, ki potrebuje pomoč. Nikoli namreč ne vemo, kdaj se podobna situacija lahko zgodi nam.. Si predstavljate, da ranjeni in nemočni ležite nekje sredi gozda in ne veste, če vas bodo sploh našli? Hvala bogu smo tega tujca našli.

 




3 thoughts on “Ko v hribih najdeš hudo poškodovanega tujca in si priča helikopterskemu reševanju

    1. Res je. Izkušnja je resnično močna. Moje misli se mi kar naprej vračajo k temu dogodku. Bolj se zaveš minljivosti življenja, si pa izredno hvaležen, da si lahko pomagal in rešil življenje. Težko sploh opišem te močne občutke.

Dodaj odgovor za Andrej Velkavrh Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja