Kaj je resnična nevarnost za javno zdravje: vse večja uporaba farmacevtskih produktov ali izgradnja naravne imunosti (tudi preko necepljenja)?




 

 

 

Prejšnji teden me je kontaktirala novinarka iz Svet24 in me prosila za komentar glede mnenja WHO (Svetovna zdravstvena organizacija), da predstavljajo necepljeni eno izmed 10 najhujših nevarnosti za javno zdravje.

Priznam, da me je to v prvem trenutku precej šokiralo. Ob takih informacijah me še bolj pograbi vnema, da bi še naprej ozaveščala o tistih manj lepih straneh cepljenja, ki nam jih pometajo pod preprogo. Čeprav sem si že kar nekajkrat sama pri sebi rekla: «Alenka, pa kaj ti je tega treba, zakaj se sploh izpostavljaš v zvezi s tem hudičevim cepljenjem, da potem samo blatijo po tebi.« Kljub temu si enostavno ne morem pomagati, ko doživim novo neumnost s katero se želi masi sprati možgane in jim vcepiti sovražnost do tistih, ki ne cepimo svojih otrok, pa čeprav večina ne cepi le zato, ker so po cepljenju na lastni koži najdražjih-torej otrok, utrpeli pocepilno agonijo.

Novinarki sem posredovala svoje spodnje mnenje v zvezi s temo o kateri me je spraševala:

»Glede na to, da se stroka sistematično trudi pomesti stranske učinke po cepljenju pod preprogo, ko obupani starši po cepljenju opozarjajo na stranske učinke, pa se jim večinoma skoraj rutinsko pove, da to nikakor ni od cepljenja (praviloma tudi, ko so stranski učinki zavedeni v navodilih k uporabi cepiva) glede na to, kako lahko beremo javno objavljene podatke o mastnih zaslužkih zdravnikov, ki jih plačujejo farmacevtska podjetja za »izobraževanja« o cepljenju, osebno v vsem skupaj vidim le zelo močne lovke farmacije, ki so se zažrle marsikam.
Ko pogledam statistiko cepljenja v Sloveniji (vir NIJZ) in si pogledam, kaj se je dogajalo po uvedbi cepljenja v Sloveniji, me populistično opevanje cepljenja ne more prepričati. Npr. cepljenje proti rdečkam smo v Sloveniji uvedli leta 1972, ko je bila pojavnost te bolezni 3031 primerov. Leto pred uvedbo cepljenja (1971) je bilo samo 523 primerov, leto po uvedbi cepljenja pa je bilo alarmantnih 22.212 primerov rdečk v Sloveniji. Statistika mi kaže drugačno sliko, kot jo prikazuje stroka. Res je danes vse skupaj na praktično nični ravni, ampak vedeti je treba, da so nalezljive bolezni upadle za cca 90 % že pred uvedbo cepljenja, po uvedbi cepljenja se je trend upadanja le nadaljeval, z izjemo porasta nekaterih nalezljivih bolezni (ošpice, tetanus, mumps, rdečke) tik po uvedbi cepljenja. Podatke si lahko ogleda vsak na spletu v Analiza izvajanja cepljenja v Sloveniji v letu 2016 (NIJZ).
Osebno menim, da se bodo nalezljive bolezni pričele vračati, kajti vse večji delež populacije je neimun, kajti nas odraslih, ki smo bili cepljeni v otroštvu, se ne more več šteti za imune, saj cepiva ne nudijo doživljenjske zaščite. Trajna imunost se lahko doseže le s prebolelo boleznijo, za kar pa vsi vemo, da je najbolje v otroštvu. Cepiva nam zagotovijo le možnost precej stranskih učinkov, pomaknejo prebolevanje bolezni v obdobje odraslosti, ko imamo zaradi tega večjo možnost težav. Zgrešeno je kriviti necepljene za ponovne izbruhe bolezni, saj nam podatki NIJZ kažejo, da za oslovskih kašljem, ki se pri nas v največji meri pojavlja, zbolevajo pretežno cepljenje osebe.
Vprašati se je potrebno, kaj je tisto resnično nevarno za nas ljudi. Ali zatekanje k vedno večjemu številu farmacevtskih produktov ali izgradnja resnične naravne imunosti s katero bomo doživljenjsko zaščiteni?«

Zanimalo me je, kaj si mislijo o mnenju WHO tudi drugi ljudje, ki svojih otrok ne cepijo. Poglejmo si nekaj mnenj:

»WHO je zadevo opredelila popolnoma drugače, kot so jo potem senzacionalistilno povzemali mediji. Namreč WHO pravi, da je največja nevarnost javnemu zdravju “cepilno omahovanje” (boljši izraz mi trenutno ne pride na pamet – “vaccine hesitancy” namreč).
Naši mediji so to prevedli na način, ki že močno meji na sovražni govor – “Antivaxerji so največja nevarnost javnemu zdravju”. (to je praktično enako, kot če bi napisal, da so “nigri” (zanalašč sem uporabila slabšalno besedo, saj je tudi antivaxer slabšalna beseda) največja grožnja javnemu zdravju.
WHO je tudi v poročilu napisal, da so razlogi za “vaccine hesidency” kompleksni, torej ni direktno okrivil nobene skupine ljudi.
Kljub temu dokazov za to kar trdijo ni, nihče ni dokazal, da se ošpice vračajo zaradi necepljenih otrok npr., vedno več ošpic se namreč pojavlja v starejših starostnih skupinah, za oslovski kašelj npr. pa je znano, da ga prenašajo mnogo bolj cepljeni, ki zbolijo brez pravih simptomov

»Nisem še prebrala nobenega članka o tem, originalnega vira tudi ne; zasledila sem zgolj to novico o uvrstitvi med top 10. A že zgolj to, da mednarodna organizacija najvišjega ranga, Svetovna zdravstvena organizacija, ljudi, ki dvomijo v nek postopek/zdravilo (po svetu), uvrsti na seznam “sovražnikov” globalnega javnega zdravja, je strašljivo; očitno gre za netenje nezaupanja, odklonilnosti, mržnje, sovraštva proti določeni skupini ljudi na podlagi njihovih prepričanj. Poleg tega in povrh vsega pa je vse skupaj brez znanstvene podlage, novodobni lov na čarovnice, in enako podprt z dokazi. Ni pomembno, da cepiva ne dajejo trajne zaščite, ni pomembno, da čredne imunosti po cepljenju ni, ni pomembno, koliko ljudi pohabijo in ubijejo, tu štejeta samo denar in vpliv. (Kakršnikoli dvomljivci v cepiva so in bodo soočeni z orkestrirano družbeno anatemo in pregonom.) Značilno je tudi, da se ob tem ne oglasi (vsaj kolikor jaz vem) noben tradicionalni borec proti diskriminaciji in sovražnemu govoru. Nikogar ne zmoti, prej ploskajo. Mediji so že naučeni, kako je prav poročati o cepivih, družba sledi. Aktivisti molčijo. Kaj nam to pove?«

Sanjin Jašar: «Resnica je bila vedno največja grožnja laži, tako so nekoč ljudi zažigali ljudi, ker so trdili, da se Zemlja vrti okrog sonca. Po Gandijevem protokolu smo na tretjem nivoju. Ko ignoriranje in norčevanje več ne zaleže, potem se začnejo borit, kar pomeni, da smo iskalci resnice na pragu zmage. Po Gallusovi krivulji se vzpenjamo strmo in tega se matematično farmacija dobro zaveda. Farmacijo čaka velik pogrom zaradi konoplje, smrtonosni udarec, pa ji bo zadalo gibanje, ki išče resnico o cepivih.«

»Zdravnikom gre zelo v nos, da preveč beremo na internetu… Zakaj že? Jaz bolj verjamem ljudem, ki so doživeli kalvarije po cepljenju kot pa statistiki na NIJZ, saj stranskih učinkov skorajda ne prijavljajo. Za njih smo itak samo številke.«

“Glavni problem omahovanja v zvezi s cepljenjem je prav gotovo NEZAUPANJE v zdravstvo in zdravnike in to nezaupanje je omenjeno tudi v besedilu WHO. Morali bodo povrniti zaupanje, če želijo, da ljudje verjamemo v zdravje in zdravljenje kot si ga oni predstavljajo, sicer ga bo vse manj, vse več pa bo vračanja k naravnim načinom ohranjanja zdravega življenja in zdravljenja.”

»Jaz se ob tem počutim nerazumljeno in stigmatizirano. Poleg tega menim, da gre za povsem krivično označbo zato, ker ljudje, ki ne cepimo, v večini veliko bolj skrbimo za zdravje in imamo v povprečju bolj zdrave otroke od cepljenih in zato veliko manj bremenimo zdravstveno blagajno. Tega o nas nikjer ne povedo.«

»Imamo brezbrižne zdravnike, strokovne znanstvene argumente, da tako mora biti, da so stranski učinki tako blagi, da jih ni treba javljati kot stranski učinek v register neželenih učinkov po cepljenju, da naj bomo lepo tiho. Pa ni tako! Preberite si prosim navodila, ki so priložena cepivom. To je največja laž in pometanje okostnjakov pod preprogo, ki bo imela obseg zgodovinskega dejstva, da je kapital farmacije prevladal s cepivi, s katerimi cepimo naše otroke. Pa ne samo to. Ko se soočiš s težko poškodbo po cepljenju pri svojem otroku, se obenem od nas pričakuje, da bomo s sklonjeno glavo in zlomljenim srcem priznali, da je to, kar se je zgodilo našemu otroku edino pravilno, saj je rešil življenje ubogemu otroku s kompromitiranim imunskim sistemom. Ni mi jasno, zakaj so s strani tako imenovane znanosti in strokovnjakov imunsko kompromitirani otroci vredni več in se jim priznava pravica do preživetja, medtem ko drug otrok, ki ima očitno skrito genetsko pomanjkljivost in ne prenese cepiva, ni vreden toliko, da bi se to z ustreznimi preiskavami pred cepljenjem ugotovilo in bi se lahko to preprečilo, ampak se ga na račun imunsko kompromitiranega pošlje v smrt ali muke do konca življenja. Pravica do življenja enega je nad pravico drugega. To je družbeno priznana in sprejeta miselnost, ki opravičuje svojo navidezno človečnost z življenjem tistega drugega, ki ni toliko vreden.
Kje je nagrada za hrabrost za herojsko mater, ki je žrtvovala svojega otroka za drugega, kje je doživljenjska renta in najboljša zdravstvena in socialna oskrba za take primere? Kje je vpis v knjigo svetnikov, kje se bo takim postavilo spomenik, pelo maše in njim v slavo prirejalo eminentne proslave?«

»Cepiva so temeljito preizkušena v rigoroznih znanstvenih študijah. Tako nam govorijo veljaki v belih zdravniških haljah, politiki pa jim ponižno prikimavajo. Niti slučajno niso preizkušena. Študije, na podlagi katerih cepiva pridobijo dovoljenje za uporabo, so pravi metodološki zmazki in ne omogočajo zanesljive evalvacije kratkoročnih, srednje in dolgoročnih stranskih učinkov. Temeljne in nedopustne metodološke pomanjkljivosti so:
a) ni uporabljen pravi placebo (fiziološka tekočina), temveč raztopina z adjuvansi ali drugo cepivo;
b) reakcije po cepljenju se »spremlja« 5-15 dni, redko več kot 1 mesec;
c) otroke se zgolj opazuje (medicinske sestre in starši), ne izvaja pa se nikakršnih preiskav v zvezi z varnostjo cepiva;
d) v študije so vključeni samo zdravi otroci, čeprav se potem cepi vse otroke, tudi tiste z že obstoječimi nevrološkimi poškodbami.
Poleg tega predklinične študije o varnosti pogosto niso izvedene, pa tudi evalvacija farmakokinetičnih lastnosti cepiv ni obvezna in se je ne izvaja.«
(Vir: Ideološki konstrukti o cepljenju)

»Naj si pogledajo, kaj je tretji razlog za smrtnost prebivalstva in naj bodo tiho.«
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/m/pubmed/25355584/

“Zdravniške napake so tretji vzrok smrti Američanov. Vsako leto zaradi njih umre 250.000 ljudi. Ampak njih moti nekaj odstotkov tistih, ki dvomijo v cepiva.” https://www.bmj.com/content/353/bmj.i2139/related

“Med ostalimi “nevarnostmi”, ki jih navaja WHO, je kar nekaj takih, ki jih sodobna medicina in stil življenja sama povzročata kot npr. rezistenca na antibiotike in antivirusna zdravila, kronične bolezni kot je diabetes, rak ipd. in so neprimerno bolj pereči kot zavračanje ali oklevanje pri cepljenju.” https://www.who.int/…/ten-threats-to-global-health-in-2019

Za konec pa bi zaključila z mislijo, ki kroži po spletu:

Informirani starši so največja finančna grožnja za farmacijo v 2019

 




2 thoughts on “Kaj je resnična nevarnost za javno zdravje: vse večja uporaba farmacevtskih produktov ali izgradnja naravne imunosti (tudi preko necepljenja)?

  1. Prvega otroka so mi cepili 1976, nič posebnega. Drugega 1981, dvkrat večja ritka. Sem se začela spraševati, ali je to vredu? Tetjega 1994, je kričal skoraj celo noč. Zdravnica pravi, da je to normalno. Četrti 2003, še več težav. Ista zdravnica.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja