Moj mlajši sin stvari pogosto vidi zelo negatvno. Ne vem točno zakaj, a kar malo je nagnjen k pesimističnemu razmišljanju. In to ob mami, ki se že mnoga leta trudi z osebnostno rastjo, pozitivnim razmišljanjem, hvaležnostjo ipd. Saj ne rečem, da mi to vedno uspeva, ampak naravnanost pa je prava.

In potem dobim otroka, ki je res težko prenašal vse novosti v življenju. Ni želel hoditi sam, ni želel jesti sam, ni želel iti v šolo. Naposlušala sem se njegovih: ” Ne gre. Težko je. Premajhen sem še.” in “Res ne bo šlo.”, ko sem ga spodbujala. In, ko ji šlo takoj, mi je obtožujoče povedal: “Vidiš. Saj sem ti rekel, da ne bo šlo.”

Tako mehkužno sitnarjenje, mi je mnogokrat paralo živce. Ena od stvari, ki mi gre zelo na živce, je to naše tipično slovensko jamranje. Vedno sem se trudila, da bi kljub nekaterim težkim dogodkom v življenju, ohranila pozitivo in ni mi bilo jasno, zakaj sem dobila takega otroka.

Nato pa me je nenadoma spreletelo spoznanje in rekla sem si: ”Poglej, otrok je točno takšen kot je. Mogoče pa je tvoja naloga, pomagati mu, da spremeni svoj pogled na situacijo.” Nenadoma sem dojela, da moram otroka pozitivnega načina razmišljanja naučiti.”

Prej sem mislila, da se bosta otroka vsega naučila preko zgleda, a efekta ni bilo pravega. Ni bilo dovolj, če sem samo jaz tako živela. Tako sem si za svojo misijo v zadnjem času zadala, da pomagam otrokoma spremeniti pogled na situacije in dogodke, ki se jima dogajajo. Ugotovila sem, da sta dovolj stara (7 in 9 let), da se pričnemo pogovarjati v večjo globino kot prej.

Ko sem razmišljala, kako se zadeve lotiti, mi je prišlo na pamet, da bi jima lahko pred spanjem govorila pozitivna sporočilca. Pred kakimi tremi tedni smo pričeli. Ko sta v postelji, jima vsak večer povem pozitivno sporočilo.

Naj navedem kak primer: “ Vedno, ko le moreta pomagajta drugim in dobro se vama bo vrnilo z dobrim.” Ali “Ko si nekaj res želita, bodita vztrajna in naredita vse, da to uresničita. Če želiš biti košarkaš (starejši si to želi in tudi trenira) potem je treba vaditi in vaditi, da ti bo na koncu uspelo.” ali “Strahove je treba premagati, narediti ravno to, kar ti je težko in potem vidiš, koliko zmoreš.”

Glede strahov tudi pogosto vadiva s starejšim sinom. Želim si, da bi šel v življenje bolj svoboden in bi si več upal. Zadnjič ga je bilo strah poklicati mamo od svojega prijatelja, ki živi blizu, da jo vpraša, če lahko govori s prijateljčkom. Povem mu točno, kako naj pokliče in kaj naj reče, on pa: “Strah me je poklicati odrasle. Lahko prosim ti?” Vztrajam, da se tega mora naučiti. Ne želim si, da zraste v človeka, ki bi ga take reči omejevale. Hočem, da se že od otroštva dalje nauči premagovati tudi to, kar mu ne gre najbolje in postaja vedno boljši. Menim, da je to ključ samozavesti. Želim, da dobi o sebi občutek, da zmore sam. Zato ga vztrajno spodbujam in na koncu že insistiram, da pokliče. Po mojem vztrajnem prepričevanju se je res opogumil in potem, ko se je s prijateljem dogovoril za sankanje za blokom, je bil tako srečen. V hipu je pozabil, kako neugodno mu je bilo spregovoriti tisti stavek ali dva z njegovo mamo, preden mu je dala na telefon svojega sina. Kako sem bila vesela…

Zanimivo mi je, kako zelo zavzeto me otroka zvečer poslušata in če bi jaz slučajno kak večer sporočilo pozabila povedati, me pokličeta nazaj v sobo: “Mami, nisi še povedala.”

Seveda ne pričakujem, da se bo transformacija zgodila čez noč, a skozi leta bi se, verjamem v to, neka razlika morala pokazati. Spomnim se sebe okrog 20. leta, ko sem bila dokaj pesimistično naravnana. Bilo je marsičesa strah in definitivno sem večkrat pomislila na črn scenarij kot na lep in svetel izzid. Nato sem se nekega dne srečala z duhovnostjo in osebnostno rastjo. Leto za letom sem meditirala, brala pozitivne knjige, hodila na seminarje in danes zelo jasno vidim spremembo na sebi.

Moja otroka torej še nista tam. Po nesreči mahnem mlajšega sina s knjigo po prstkih. Ravno sem se zasukala in ga zadela.
Ni bilo močno, a 7-letnik že tuli in me obtožuje: ”Vse prste si mi polomila.”
Z zelo mehkim glasom (vedno mi to ne uspe, ker kot sem priznala, me to samopomilovanje pogosto sprovocira) mu rečem: ”Daj da vidim.”
Vzamem ga v naročje: “Daj da vidim, koliko prstov je polomljenih. (sredinček je res videti malce rdeč, ker je tja zadel rob knjige)” Takoj mi pokaže roko.
Zelo nežno primem (igram kot da je res polomljen) mezinčka, ga pobožam, malo potegnem, da vidim, če je zlomljen in vprašam: “Ali je tale polomljen?”
Počakam trenutek in si odgovorim: ”Ne ni. Uf, kakšna sreča, da ni.”
“Ne, da ni?”, pogledam proti otroku, ta pa odkima.
“Hvala bogu, da eden cel.” (usmerjam otrokovo pozornost na to, kar je vredu in mu kažem za kaj je lahko hvaležen)
Enako naredim s prstančkom in na koncu preden grem na naslednji prst rečem: ”Hvala bogu, da sta dva cela.”
Enak obred sledi palčkom in kazalčkom, ki nista utrpela škode: ”Hvala bogu, da so trije (nato še štirje) celi.” Tudi sin se sedaj že malce bolj osredotoča, kako dobro, da je toliko prstov vredu.
Na koncu prideva do rahlo rdečega sredinčka: “O, poglejva še tega.”
Pobožam ga kot vse preostale in vprašam: “Kaj misliš, je ta tudi cel?”
Sin pokima in skupaj se zahvaliva: “Hvala bogu, da je vseh pet celih.”

Zgodba je končana in sitnarjenja ni več. Uspelo mu je preusmeriti pozornost od tega, kaj ni vredu, do tega, kaj je vredu.

Yes! Mini zmaga.