Priznajmo si, da kakorkoli včasih malce čisto po slovensko »pojamramo«, nam veliki večini vseeno kar dobro gre. Smo med 5 % prebivalstva sveta, ki se lahko šteje med blagoslovljeno, ker ne stradamo (kaj stradamo, večinoma debatiramo, kako bi najlažje izgubili kakšno kilco ali dve ali še kakšno dodatno, glede na shujševalne šove, ki jim lahko sledimo na TV; nisem pa še zasledila, da bi se lotili šova, kako porediti uboge shirane Slovence).

V Sloveniji imamo zdravstveni sistem, ker lahko gre v primeru življenjske ogroženosti k zdravniku čisto vsak, ne glede na to ali je vplačal v zdravstveno blagajno kak cent ali ne. Ne, v Sloveniji ne bomo pustili nikogar umreti kar na cesti, kar vsekakor ni situacija, kje drugje po svetu. Nedavno sem gledala prispevek o zdravstvu v Ameriki, kjer so ljudje po cel dan in noč čakali na zastonj zdravstveni pregled (da so jim zmerili pritisk ali naredili kako zastonj plombo ali kakšno podobno malenkost), ker si tega drugače enostavno ne morejo privoščiti. In, ko humanitarna zdravstvena ekipa enkrat letno pride v njihov kraj, se trume ljudi vsuje na cesto in čakajo…, da pridejo na vrsto. Seveda tudi pri nas zdravstveni sistem kot vemo ni idealen, toda ali ste kaj podobnega kdaj doživeli pri nas? Mi se pritožujemo že, če moramo v čakalnici malce počakati.

Če se ozremo dalje po naših slovenskih darovih, je treba priznati, da le še redkokje po svetu lahko piješ vodo kar iz pipe. Ne, ni samo po sebi umevno, da vzameš kozarec in odpreš pipo ter piješ. Kar poskusite kaj podobnega storiti recimo v Indiji. Še najmanj, kar vas bo doletelo, je huda driska. No, sicer pa tam pride driska tudi, če zelo pazimo…

Kdor se je malce ozrl po svetu, je lahko opazil, da smo obdarjeni z neverjetnimi darovi narave. No, tipičen zapečkarski Slovenec, se tega sploh ne zaveda. Prvič sem to opazila pri 18. letih, ko so me kot zmagovalko Miss Slovenije poslali na tekmovanje Miss sveta. Zadeva se je davnega 1996-ga odvijala, kakor so mi predhodno pojasnili, v »vrtu« Indije, v mestu Bangalore. Ko sem slišala to o vrtu, so moje predstave pričarale pravljične podobe čudovitega zelenja, ko pa sem se znašla v realnosti mesta Bangalore, kjer sem tu in tam uzrla kakšno zeleno bilko, so se sanje spremenile v prah Indije. Mislim, da sem se tam prvič v resnici zavedla lepot Slovenije.

Zakaj vse to pišem? Danes je dan po Božiču in dobro je, da se v duhu hvaležnosti malce spomnimo darov, ki smo jim vsakodnevno priča ter se jih mnogokrat premalo zavedamo. Včasih pa nas na vse to spomni tudi kak neprijeten dogodek, ki se nam pripeti v življenju. To iz naslova me je doletelo nedavno na Božični večer.

Hrane imamo torej dovolj. Verjemite mi, da v Sloveniji nikomur ni potrebno stradati. Zakaj to trdim? Rekli boste, kaj pa tisti revni? Poglejte, kaj se mi je pred časom zgodilo… Me vpraša gospa, ki dela le za 4 ure in prejema neko borno mezdo, če potrebujem kaj testenin, mleka, sokov,… Ko jo začudena nad situacijo gledam, mi pojasni: «Veš, dobivam prehranske pakete, pa nam potem preveč dajo, pa ne moremo vsega porabiti.« In, ko potem odidem od nje s polnim prtljažnikom hrane, se mi sesuje v prah ubogost revnega Slovenca.

Kljub temu, pa se lahko kdaj po spletu nesrečnih okoliščin zgodi, da je lačen tudi Slovenec, ki mu drugače nič ne manjka. Vsekakor se meni zadnje čase, ko imam od letos naprej celo svoj vrt s katerega še sedaj obiram pod tuneli pred mrazom zaščiteno bio zelenjavo, prehransko ne godi preveč slabo. Razen pred dvema dnevoma, ko sem bila tako lačna kot že dolgo ne. Priznati pa moram, da mi post ni preveč pisan na kožo. Kaj se je zgodilo?

Z dragim sva preživela dve nočitvi v enih termah na Hrvaškem (pri nas je bilo žal že vse zasedeno), kjer sva bila tako nezadovoljna, da je moj dragi na dan odhoda rekel: »Daj greva čim prej v Slovenijo in pri nas nekaj pojejva v kaki gostilni. Že v hotelu ob treh popoldne sem bila kar lačna (bivanje sva zaključila z zajtrkom), a ker je bilo tudi meni že dovolj vsega skupaj pri Hrvatih (drugače nimam nič proti njim, še živela sem več kot 2 leti v Zagrebu, a ta hotel blizu bosanske meje, je bil res preveč za naju). Tako sva se odpravila proti ljubemu domku, a sem bila pri Karlovcu že tako lačna, da se je dragi vdal in zapeljal v center mesta. Vozila sva se po mestnih ulicah in našla en velik nič. Videla sva le tablo za Mc Donalds. Ampak tam pa že ne bova jedla, sva se zmenila. Pomislila sva na pametno tehnologijo današnjega časa in vnesla v navigacijo najbližjo picerijo. 400 metrov do cilja, je napovedala navigacija. Prideva pred luknjo, ki bi naj bila picerija in vstopila. Samo ena miza v prostoru… mi ni zgledala obetavno. Ampak lakota, je lakota… Čim sva vstopila, je gospa, ki je prej bila v prostoru, odhitela v kuhinjo in zaprla vrata, brez pozdrava. Zgleda, da ni bila navdušena nad delom na sveti večer. Zakličem za njo, če sprejemajo kartice ali mogoče celo evre. Dobila sva neprijazen: »Ne.« Žal kun nisva imela sabo. Čudovito… No, pa sva šla dalje z meglo v želodcu. V navigacijo sva vnesla drugo picerijo. Prišla sva do nje… Zaprto. Pa do naslednje… Zaprto. Dokončno mi kapne, da so Hrvati precej veren narod in da bo danes težko kaj odprto. Obupala sva nad kako gostilno in se v mislih oklenila Mc Donaldsa. No, saj ta pa itak 24 ur na dan dela, sva se tolažila. Ko pa sva ga našla, je bil čudno temen v notranjosti. Šok… Ja, bil je zaprt. Lakota se ni dala ugnati.

Potrta (še posebej jaz, moj dragi je bolj tpežen; on je bil slabe volje le, ko je pogledal mene, ki sem v avtu ždela kot kup nesreče v stilu lačen si full drugačen) sva šla z avtom naprej proti Sloveniji. Sprva sem ob poti še budno oprezala za kako odprto pripravljalnico hrane, a po še enem neuspešnem poskusu utišanja zveri lakote, ko sva se ustavila ob cesti in našla samo bar, sem obupala in se že videla, da šele čez dve uri doma lupim krompir. Moj dragi je budno opazoval dalje, saj me ima rad in me je hotel odrešiti muk. Prispela sva čez mejo v Metliko in tudi tu so si naši vrli sorojaki vzeli premor in se posvečali družini, kakor je tudi prav na ta večer. Torej vse zaprto. Počasi sem se prepuščala mislim, da si seveda tudi gostinci zaslužijo nekaj časa zase in preklinjala svojo neumnost, ker se nisva najedla predhodno v hotelu, kjer je restavracija bila odprta. Nekako sem spregledala pomembnost tega večera. Enostavno ne pomisliš, da ne boš našel neke gostilne, ko si boš pač zaželel. Malo smo že izven časa, ko se v Jugi stvari ni dalo vedno dobiti, ko si si jih zaželel. Se še spomnite (tisti malo starejšega datuma), kako ste smeli tankati samo vsak drugi dan? Pa kako ste švercali čez mejo stvari, ki se jih pri nas ni dalo dobiti. Jaz se spomnim, kako sem bila kot otrok vesela, ko nama je teta iz Nemčije prinesla nekaj najboljših čokolad na svetu. Ja, bili smo hvaležni, ker pač ni bilo vedno vsega na voljo.

Vse zvezde so se nama prikazale malo pred Novim mestom, ko sva ob cesti opazila nekaj osvetljenega. Upajoče sva se povzpela po stopnicah in skozi steklo opazila družino pri večerji. Bilo je odprto in stregli so hrano, sva vsa blažena ugotovila. Usedla sva se k mizi in naročila. Poleg naju, je bila zasedena samo še tista ena miza. Nenavadno se mi je zdelo, ko je po najinem naročilu gospa pri edini zasedeni mizi vstala in odšla v kuhinjo. Počasi se mi je svitalo… Opazovala sem hrano na njihovi mizi. Tam, kjer je sedela gospa, je bil krožnik poln. Dva mlajša moška sta jedla pri mizi, na njej pa je bila velika skupna skleda solate. Čakaj, čakaj, saj nisva… (joj ne, upam da ne) ravno zmotila družinske večerje gostilničarjev? Dobila sva svojo hrano, bila je nebeško dobra. V resnici je bila odlična, pa ne samo zato, ker sva bila neskončno lačna. Gospa se je vrnila k mizi, gospod, ki je postregel nama, se ji je pridružil in pojedla sta še onadva. Dokončno sva ugotovila, da sva v resnici zmotila njihovo Božično večerjo in bilo mi je kar hudo, istočasno pa sem bila za letošnjo Božično večerjo neskončno hvaležna, saj je bilo zelo težko priti do nje. Včasih običajne stvari preprosto niso enostavne, zato jih še toliko bolj cenimo.

In ker sem resnično hvaležna za prijazno postrežbo in odlično hrano, sem se odločila, da tudi izpostavim, kje so me odrešili muk lakote na Božični večer in vsekakor vsem priporočam, da se oglasite pri njih, če boste kdaj v bližini, ker je poleg dobre hrane tudi ambient zelo prijeten, poskrbljeno pa imajo tudi za otroke, saj sem videla kar nekaj reči, s katerimi bi se tudi najmlajši z veseljem zamotili. Še zaradi ene stvari jih moram pohvaliti. Ko sva vstopila, je proti nama priskakljal prijazen kuža in ko sva vprašala, če je njihov, so dejali, da je sosedov, ki rad pride na obisk. Torej so tukaj dobrodošli tudi hišni ljubljenčki. Sedaj vas pa verjetno že zelo zanima, kje sva se odlično najedla.

Gre za Picerijo Sova, Dolnja Težka Voda 1, 8000 Novo mesto

https://m.facebook.com/pizzeriasova
https://pizzeria-sova.business.site/#details

Še eno stvar sem opazila na tabli pri njih. Da boste tisti, ki boste čez Novo leto naročili 3 pice, plačali samo 2. Pa dober tek.

Sedaj pa že skoraj izgleda kot, da so me plačali, da jim delam reklamo. V bistvu pa sem jih želim samo zahvaliti.