Kdor se sprašuje, gakaj ima v življenju tako “smolo”, zakaj je rojen pod nesrečno zvezdo, mora nujno prebrati spodnji zapis.

Po dolgem (predolgem) času se končno dobim s svojo prijateljico na sladoledu. Kot vedno prijetno klepetava…in vprašam jo: ”Kako pa je sedaj kaj v službi?”

Zanima me predvsem, ker vem, da je imela v preteklosti kot učiteljica hude težave z enim učencem, ki je bil huje nasilen do učencev, učiteljev in tudi do svojih staršev. Prijateljica je bila zelo dolgo pod hudim pritiskom in v neprestanem strahu, da bo ta učenec koga poškodoval. Redno se je v ta namen izobraževala, izpopolnjevala svoje učiteljske sposobnosti, delala na sebi in osebnostno rastla. Je izredno strpna, prijazna, ljubeča do otrok, skratka učiteljica, ki si jo lahko le želiš za svojega otroka, ko prestopi šolski prag. S tem učencem je ob vsej svoji potrpežljivosti in strokovnosti skupaj z ostalimi učenci zdržala zelo dolgo časa in kljub temu, da je večkrat omenila nadrejenim v šoli težavno situacijo v razredu, se ni premaknilo nič, dokler ni sama kontaktirala višjih inštanc v šolstvu. In otroku so končno pomagali. Vendar kljub temu ni bilo bolje. Zaradi njegovega neprestanega nasilnega vedenja so ostali učenci utrpeli slabe vedenjske vzorce in nekateri so celo doma močili posteljo. Nasilni otrok se je kasneje poskušal vključiti v druge osnovne šole, a ga že po prvih nekaj dneh, ko so videli njegovo obnašanje, nikjer niso želeli sprejeti. Moja prijateljica je dolgo časa vztrajala, da mu pomaga, tako zelo, da se ji je to žal odrazilo na zdravju. Nekega dne je padla v nezavest in izgorela. Spominjam se, da mi je v tistem obdobju dejala, da bi šla delat karkoli drugega, da je situacija neznosna in da se kot kot učiteljica počuti resnično nemočno. Bila je možnost, da se nevarni učenec vrne v njen razred, če ga na drugih šolah ne bi želeli. Na srečo se potem ni vrnil, saj se je družina odselila v drugi kraj. Nasilen učenec je v tej situaciji bil le otrok, ki resnično potrebuje pomoč, vendar vodstvo dolgo časa ni ukrenilo nič v zvezi s tem. Že takrat v taki težki situaciji je prijateljico vleklo v novo smer in kar nekaj energije je vložila v dodatna izobraževanja, a na koncu si korenite spremembe še ni upala narediti.

Je zelo pozitivna oseba in pobrala se je. Otroke ima rada in delala je dalje. Na moje vprašanje mi odgovori: ”Veš, sedaj pa ne poučujem več.”
“Kako da ne? Pa se menda ni tisti učenec vrnil?”
“Ne. En starš mojega učenca, me je nekega jutra verbalno napadel, ker se je njegov otrok en popoldan, ko sploh ni bil več pod mojim nadzorom, v šoli stepel. Sicer sem vedno potrpežljiva, a nisem si ravno dovolila, da me žali in kriči name. Zato sem mu mirno, a odločno povedala, da se lahko pogovorimo glede tega in da bomo težave že rešili, a da tako obnašanje z njegove strani ni sprejemljivo. Nato se je ta starš čez mene pritožil ravnatelju, češ da sem jaz kričala nanj, in me je zaradi tega ravnatelj nemudoma odstranil iz razreda. Vodstvo mi ni dovolilo, da pojasnim zadevo, preprosto so verjeli enemu staršu. Ostali starši so bili vidno razburjeni zaradi tega, da je vodstvo njihovim otrokom tako neupravičeno vzelo učiteljico. Starši so se pri ravnatelju zelo zavzemali zame in me želeli nazaj, a ravnatelj ni popustil.”

Če bi spoznali mojo prijateljico, bi vam bilo v trenutku jasno, da je ena najbolj čudovitih učiteljic, kolikor je to le možno in da je resnično nenavadno, da se ji v njeni službi dogajajo tako neobičajne reči. Na misel mi je prišlo le, da jo življenje potiska naprej, v neko novo smer. Je tako srčna oseba in v njej je ogromna želja, da družbi da svoj prispevek in jim iskreno pomaga.

Včasih se enostavno neke stvari, neki dogodki morajo zgoditi ravno nam. Kot bi bili majhen mišek v kletki in bi nas življenje prijelo za repek, nas dvignilo in prestavilo v neko drugo popolnoma drugačno kletko, ker od nas želi, da se izurimo v nekih novih spretnostih, ki jih do sedaj še nismo obvladali. Mi se na takšne situacije običajno odzovemo s notranjim odporom. Ne želimo iti naprej, v starem in znanem je bilo vse tako domače in mnogokrat bi se sami z veseljem zaustavili na mestu in tam obtičali, če nas ne bi brca naše usode potisnila naprej. Običajno šele čez čas opazimo, da nam je sprememba dolgoročno zelo koristila, pa čeprav morda v kakšnih trenutkih ni bilo najbolj prijetno.
Ko se nam v življenju dogajajo neki nenavadni dogodki, ki resnično nimajo veze s tem, da bi mi sploh lahko kaj naredili v zvezi s tem, nam morda življenje želi povedati, da je čas, da pričnemo v življenju ubirati nove poti. Da počnemo stvari, za katere imamo resnično talente.

Prijateljici sem rekla: ”Veš, mogoče pa je to znak, da moraš v življenju naprej!” In ji povedala svojo zgodbo, ki me je tako zelo spominjala na njeno. Tega v preteklosti, ko je bila bolečina še sveža, nisem nikomur razlagala, a to je bil pravi čas, da ji povem, da se je meni zgodilo nekaj podobnega.

Pred časom sem delala v zasebnem vrtcu. Bila sem uspešna, če kot merilo vzamem zadovoljstvo staršev in otrok. Ravnateljica mi je sama predlagala, da postanem vodja nove enote vrtca. Intenzivno sem se pripravljala na to vlogo, pisala programe, ipd. V enem samem dnevu se je vse spremenilo. Življenje se je poigralo z malim miškom…

Zaradi enega samega jutranjega pogovora s starši otroka, ki je bil v moji skupini, se je moje življenje popolnoma spremenilo. Sama ne bi mogla biti bolj presenečena nad razpletom dogodkov…

Ti starši so imeli najprej v moji skupini prvega otroka, ki so ga v starosti dveh let izpisali zaradi visoke cene vrtca. Delala sem namreč v privatnem vrtcu, katerega plačevati, v mnogih primerih ni bilo ravno enostavno. Otrok je torej šel po enem letu v državni vrtec, nato pa se po enem mesecu vrnil k nam, ker starši tam niso bili zadovoljni. Otrok je bil v moji skupini še eno leto, nato pa so starši menili, da je sedaj že dovolj velik, da bo vredu v državnem vrtcu. Tudi pri nas bi moral menjati skupino in preiti k starejšim, pa so menili, da je pravi čas. K meni pa je prišel njihov drugi 1-letni otrok. Tako smo bili že zelo povezani, saj smo že precej skupnega dali skozi. Ponovno so bili razočarani nad državnim vrtec in spet omenili, da bi se vrnili k nam, seveda tokrat k drugi vzgojiteljici, ki je delala s starejšimi. Ne vem točno, kje je med starši in novo vzgojiteljico nastopil kratek stik, a otrok ni prišel v naš vrtec.

In tistega usodnega jutra, ko se je usoda poigrala z mano (ker je tako moralo biti, saj se vse zgodi z nekim višjim namenom), je bil njihov drugorojeni otrok prvi v skupini, torej sem imela čas poklepetati s starši. Preprosto sem vprašala, kaj se je zgodilo, da prvega otroka še kar ni nazaj v vrtec? Izvedela sem, da se z tisto vzgojiteljico niso mogli ujeti, povedali so mi, kaj jih je motilo, sama pa sem na koncu rekla le, da je očitno prišlo do nesporazuma med njimi in da bi bilo dobro, da se pogovorijo.

Iz tega nedolžnega pogovora se je izcimila neverjetna igra. Na naslednjem sestanku sem od nadrejenih izvedela, da dvomijo v mojo lojalnost v vrtec, kar me je tako presenetilo kot ničesar v življenju, saj sem bila v tistem času vrtcu predana z dušo in telesom. Nato so mi pojasnili, da so slišali moj pogovor. A očitno ga je nekdo popolnoma napačno interpretiral, češ da blatim drugo vzgojiteljico. Očitno so ušesa slišala samo pritoževanje starša čez vzgojiteljico, ne pa tudi mojega končnega stavka, da je očitno med njimi prišlo do nesporazuma. Nobeno moje pojasnilo ni pomagalo. Kar na tistem sestanku so predlagali za vodjo nove enote ravno vzgojiteljico čez katero so se starši v tiste usodnem pogovoru pritoževali. Res ironično. Na sestanku sem se popolnoma šokirana še naposlušala, kako mi očitno še manjka precej izkušenj in da bo najbolje, da v prihodnjem šolskem letu delam pod mentorstvom izkušene vzgojiteljice v njeni skupini, kjer bi bila ona glavna vzgojiteljica, ki komunicira tudi s starši, jaz pa zraven, da se te umetnosti še priučim (pa čeprav sem to že nekaj let do takrat izvajala in imela svojo skupino). Skratka življenje se lahko v trenutku spremeni.

Danes, ko pogledam nazaj, vidim v tem samo zanimivo življenjsko igro, v tistem času priznam, da je bilo hudo. Sesule so se moje predstave o ljudeh, ki so delali z mano in sem jih imela rada. Vedela sem, da delam dobro in želela sem svoje delo nadaljevati, a to enostavno ni bilo mogoče. Nikakor ne bi pristala v razvednotenje, da pristanem ponovno kot pomočnica vzgojiteljice. Tako sem preprosto dala odpoved in šla naprej po svoji življenjski poti.

Mi je danes žal? Nikakor ne. Imam novo službo, ki je bolje plačana, ima zame prilagodljivejši delovni čas, vzame mi manj časa, ki ga lahko porabim za svoje druge interese, ki jih ni malo. In predvsem se lahko več posvečam svojima otrokoma.

Prej je obstajal samo vrtec, danes pa mi ostane še nekaj časa in energije za izobraževanja glede zadev, ki me zanimajo kot so marketing, pisanje bloga in knjige (trenutno Skrivnost uspeha uspešnih Slovencev) itd. (Vsega ne izdam).  Skratka za nekaj, kar se mi je v danem trenutku zdelo dokaj dramatično, sem danes hvaležna, da se je zgodilo.

Če ste tudi vi kdaj v podobni situaciji, vedite, da bo čez čas vse lažje, sploh ko boste videli pozitivno v neki zadevi. Absolutno vse, kar se nam dogaja, je dobro za naš razvoj, nas notranje razvija in krepi. Sama se vedno, ko mi je težko, vprašam: ”Kaj je v tej situaciji dobrega?” in poskušam najti le-to. Če pa tega ne vidim takoj, zaupam, da se mi bo že pokazalo čez čas. Sicer pa: na koncu tako vse mine in je pomembno le, koliko smo notranje napredovali, vse ostalo bomo pustili na Zemlji. Tako se nima smisla preveč sekirati. 🙂

P.S.
Ko sem zgoraj omenjeni prijateljici dala zgornje pisanje v pregled je takole čudovito dopisala še ona:

“Vsak izmed nas je na svet prišel kot majhen čudež. Ne dovolimo si, da nas različne situacije v življenju potolčejo. Tudi na težke in nenavadne situacije v življenju poglejmo s pozitivne plati – dogajajo se nam z namenom. Da se iz tega nekaj naučimo in dobimo nekaj boljšega.”