O meni




[wp_ad_camp_1]

Sem mamica dveh sinov, osnovnošolcev, ki sta mi v življenju odprla vrata tisočerih vprašanj, ki so se mi porajala ob (pre)mnogih vzgojnih izzivih, ki so me z njunim rojstvom in nadaljnjimi leti z njima doletela. Bila sta in še sta izjemno zahtevna otroka. Za mlajšega smo letos ob vstopu v 1. razred prejeli odločbo o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami. Oba otroka imata sum na avtizem, a ne dokončne odločbe, ker sta nekje vmes. Težave so, a hvala bogu očitno ne tako hude, da bi se iz vesolja videle. Vsekakor pa dovolj velike, da starševstvo ni ena sama pesem in pravljica, ampak je pogosto izjemno naporno.

Hvala bogu, sem po izobrazbi diplomirana vzgojiteljica z opravljeno specializacijo za waldofsko vzgojiteljico. 5 let sem bila zaposlena kot vzgojiteljica v waldofskem vrtcu, kjer sem pridobila dragocene izkušnje dela z otroki, da sem lahko lažje obvladala svoja otroka. V vrtcu sem pričela delati takoj po izteku porodniške s prvim sinom in že takrat sem presenečena ugotovila, kako enostavno je delati z ostalimi otroki, medtem ko me je bil moj sin sposoben namučiti do nezavesti. Spal je praktično nič, nato je cele dneve jokal, ker je bil utrujen, ker ponoči ni spal. Za vsak izrasli zob je jokal vsaj mesec dni, včasih ponoči tako močno, da so nam sosedje v bloku trkali na zid. Občasna varuška nam je pri sinovih 4. mesecih pobegnila, ker ni več prenesla joka. Praktično so se v obdobju dojenčka vsi bali biti z njim, ker je izjemno veliko jokal. Teden dni preden je na svet privekal drug sin, je prvi pri 2,5 letih pričel spati in zaspati sam. Ampak kalvarija se je ponovila pri drugem sinu. Ta je spal še manj, a sem bila jaz že trpežnejša. Drug nam je dal še hujšega vetra.

Skozi vse, kar me je doletelo z otrokoma in preko strokovnega dela v vrtcu, sem z leti našla odgovore na mnoga vprašanja. Spoznala sem, da so otroci med seboj zelo različni, da potrebujejo različni otroci tudi različne vzgojne pristope. Ob težavah svojih sinov sem se dolgo obtoževala, le kaj delam narobe, da je situacija tako težka. Temeljito sem spoznala občutek starševske krivde in se ga z leti skozi učenje in razumevanje situacije tudi znebila. No, vsaj večino.

Bila sem perfekcionistična mama, ki se je trudila biti najboljša in obupavala, ko ji ni uspelo. Vsa teorija, ki sem jo preko študija spoznala, mi je po eni strani pomagala, po drugi pa bila ovira pri odkrivanju, kaj najbolje deluje pri mojem otroku. Danes sem mama, ki je pričela imeti rada tudi sebe in se ne krivi več, ko ni vse v skladu z mojimi ideali. Sem samo človek, ki je včasih tudi utrujen, ki ima občasno dovolj svojih lastnih mulcev, čeprav ju imam neskončno rada. Stvari sem pričela videti realno. Zavedam se tudi, da nisem jaz kriva za vse težave, ki jih ima kateri izmed mojih otrok. Še vedno mi je izjemno pomembno, da dam kot mama od sebe najbolje kot zmorem, a sprejemam, da imam tudi jaz svoje meje.

[wp_ad_camp_1]