Amadej mi danes pokaže v zvezku, da je pisal 5 pri slovenščini. Priznam, da sem bila kar ponosna nanj. Naj povem, zakaj.
Prve tri razrede je obiskoval waldofsko OŠ, ker je program opismenjevanja potekal malce počasneje kot v običajnih OŠ. Seveda pa je bil zaradi tega deležen dveh tujih jezikov od 1. razreda dalje, pa tudi več umetnosti in ročnih del (kjer je blestel, pa čeprav je fant), česar moj mlajši sin, ki je letos štartal 1. razred običajne OŠ nima. Se mi pa zdijo jeziki v današnjem času precej pomembni in uporabni kasneje v življenju.
Tako je torej moj 9-letnik letošnje šolsko leto, pričel hoditi v 4. razred državne šole. Matematika mu je bila mala malica, slovenščino pa je v začetku šolskega leta nekako spisal za oceno tri. Nisem obsedena mama, ki bi zahtevala same petice, pa tudi pričakovala sem zaostanek na področju pisanja. Pogovarjala sem se s sinom, da ne moreš biti najboljši na vseh področjih. A, on je bil na začetku tudi trojke vesel. Rekel je, da je ocena tri dobro. Ker prej ni doživel ocenjevanja, saj ga na waldofski šoli ni v obliki številčne ocene, le opisno, se mu je vsaka ocena zdela kot darilo nebes. Prav navdušen je bil. Komaj sem mu pojasnila, da zaradi trojke pa res ne rabi biti preveč srečen. Pri slovenščini je zanj sicer vredu, pri drugih predmetih, pa se mora malo bolj potruditi. Da naj cilja malo višje, ker je ocena tri vseeno malo nižja od povprečja, no vsaj v mojih časih je bila, sem mu pojasnila. Kljub temu, da se ji reče dobro. Saj ne, da bi ga gnavila, a vedela sem da zmore več. Malce je bil užaljen, ker se zaradi trojke nisem veselila kot se je on, a vseeno se mi je zdelo, da moram dvigniti njegova pričakovanja do samega sebe.
Amadej je pri slovenščini vadil in pisal in prinašal domov zvezke polne rdečih popravkov njegove razredničarke. Pisal je poprave, pa popravo poprave in se počasi izboljševal. Prišle so štirke. Pred časom mi je rekel, da je imel samo pet napak v celem nareku. Juhu, sva se skupaj veselila. No, danes pa je prišel s petico.
“Vidiš, vaja dela mojstra”, sem mu rekla.
Zadovoljno mi je povedal, da je celo drugi najboljši učenec dobil štirko in da ima najboljši učenec v razredu do sedaj same petice.”
“Pa veš, saj ocene kasneje v življenju niso vse. Jaz tudi nisem imela samih petic, pa se kar znajdem v življenju”, mu pravim. “Ocene so sicer pomembne, a pomembno je tudi, kakšen človek si, da imaš delovne navade, da ne stokaš za vsako malenkost, da si dober človek, da si samostojen.”
Amadej mi prične na to mojo izjavo navdušeno praviti: “Mami, ampak veš, da je najboljši učenec v razredu zelo samostojen in hodi vedno sam domov, nikoli se ne pritožuje in celo, ko je imel operacijo slepiča letos in se je vrnil po njej v šolo, je rekel, da je vesel, da je bil samo slepič in kakšna sreča, da mu niso odrezali noge. Sedaj je pa že vredu in spet športa.”
To mi je pa zaprlo sapo in me totalno navdušilo. Kakšen fantastičen 9-letnik.
“No, to pa je res za občudovat. Od takih ljudi se je treba učiti”, mu pravim.
“Ja, saj se. Veš, on je moj najboljši prijatelj.”
Fantastično. Alejuja. Moj sin zna prepoznati prave kvalitete. Veseelaaaa. Če je kaj na tem, da podobno privlači podobno (no, sigurno je nekaj na tem), potem smo na konju.
“To pa je res dobro, da imaš takega najboljšega prijatelja.”
“Mami, še enega takega, ki nikoli ne stoka, imamo v razredu. Zadnjič ga je nekdo provociral, pa je samo mirno dalje pisal test in mu je rekel, da ga sploh ne gane.”
Wow. Saj ne vem, kaj naj si mislim, ampak ti otroci so bomba. Očarana. In zelo vesela, da sin to vidi, opazi in ceni. Upam si skromno pripisati nekaj zaslug za to zadnje.
Istočasno sem od srca hvaležna za tak čudovit razred, v kakšnega je prišel sin. Zavedam se, da bi kaj lahko bilo popolnoma drugače.
Zvečer pred spanjem sem kot vsak večer mulčkoma povedala pozitivno sporočilo, ki ga poneseta v noč. Glasilo se je: ”Vedno se učita od takih, ki znajo potrpeti, ki ne stokajo in so delovni. Tako kot Amadejev sošolec. Enej imaš tudi ti kakega takega sošolca?”
Prvošolec pove ime enega sošolca in doda, da je samo enkrat nekaj stokal.
Želim si, da tudi mojadva stokata v življenju čim manj, da ne bosta razvajena in bosta tako zmogla prebroditi vse življenjske viharje. Počasi, a vztrajno delamo na tem.
Kako?
Eno je preko zgoraj napisanega in pogovora, drugo pa tako, da morata čim več stvari opravljati sama. Recimo, ko sem šla danes v šolo po Amadeja, je postokal zaradi svoje težke torbe in vprašal, če jo lahko nesem.
Odgovorila sem mu: ”Ja, lahko bi jo, ampak je ne bom. Saj ne, da mi je težko, le ne želim ti odvzeti treninga preko katerega boš postal močnejši.”
“Ampak saj sem že močan”, mi odgovarja.
“Ja, res si, ampak ne veš, kako še lahko postaneš. Veš, danes sva z Enejem (s katerim sva zaradi njegove angine na bolniški) brala zgodbo o dveh bratih, ki ju je mati od malega vzgajala, da sta bila noro močna in spretna, da sta lahko nekega dne premagala miš velikanko, ki je morila ljudi in tudi mnogo njunih sorodnikov. Če bi ju mati vedno samo razvajala, ne bi mogla nikoli premagati miši velikanke.”
“Ampak, saj miš velikanka sploh ne obstaja.”, pravi Amadej.
“Res ne obstaja, ampak jaz kljub temu hočem, da si ti vedno bolj močen.”
“Pa saj jaz sem že tako močen, da te s torbo vred prehitim v teku.”
“No, daj da vidim”, ga malce podražim in hitro stečem.
Sin se s torbo vred požene za mano, a me zaenkrat še ne dohiti. Sva se pa oba nasmejala in tudi stokal ni, ko je nosil torbo in zraven še tekel.
Upam, da bo čim več semen, ki jih sadim danes, nekega dne zraslo v močna drevesa.