Skupina poslancev je dne 31.1. 2018 v parlamentarni postopek vložila predlog novele zakona o nalezljivih boleznih, ki bi ga naj sprejeli urgentno in po skrajšanem postopku marca letos.

Predlog se osredotoča predvsem na ukrepe, kako zvišati precepljenost otrok v Sloveniji. Predlagajo, da se omeji dostop do javnega in javno financiranega zasebnega vrtca necepljenim otrokom, ki za to nimajo medicinskega razloga. Poleg tega v predlogu omenjajo tudi obvezna izobraževanja za starše necepljenih otrok, ki bi jih starši morali kriti sami. Staršem pa odvzeti tudi možnost vložitve Vloge za opustitev cepljenja, češ da niso zmožni presoje o tej tematiki.

Omenjen zakon se mi zdi izjemno sporen iz spodaj zapisanih razlogov. Temno plat sprejetja takih določil, nam lahko pokaže zgodba mamice, ki vam bo opisala, kaj se je otroku zgodilo po cepljenju in kako bi sprejetje tega zakona vplivalo na njenega otroka in družino:

»Moj sin je bil cepljen pri treh mesecih. Ne na mojo pobudo, ker me je bilo že takrat strah, čeprav nisem še nič študirala o samih cepivih, ampak na pobudo partnerja kar vsa tri cepljenja, obvezno in oba dodatna. Pediatrinja ga je prepričala v to, sama pa se nisem želela kregati. Obdajal me je grozen občutek in slaba vest, ko smo prišli domov.
Po enem tednu so se po nogi naredili prvi izpuščaji. Tako pediatrinja, kot na bioresonanci, so rekli, da gre za alergijo na mleko. Ko so mi na bioresonanci razložili, kako in zakaj je so tega prišlo, sem začela raziskovati. Vedno bolj. Poleg alergije na kravje mleko, je na bioresonanci ugotovila še načeto tanko črevo in limfo. Priznam, ko gledam zdaj nazaj, sem vesela, da je bilo “samo” to. Zdaj vem, sem lahko samo hvaležna, da ni bilo hujše. Niti predstavljati si ne morem, da bi svojega otroka spet cepila, saj so mi vsi, od pediatrinje do alergologinje in bioresonance, rekli, da bo vsako naslednje cepljenje samo se slabše. Groza me je, ko pomislim, kaj se lahko se vse zgodi. Enostavno ne morem, strah me je, noro strah, da bi ga morala dati še enkrat cepiti.

Veliko časa, energije in moči smo porabili, da smo sanirali poškodbo po cepljenju. Uvajanje goste hrane je bilo katastrofalno. Vsaka hrana mu je naredila reakcijo, izpuščaje po koži, srbečico, rdečico, itd. Seveda, ko pa je bilo tanko črevo uničeno. Danes je že veliko bolje oz. trenutno spet malce slabše, ampak kljub vsemu boljše kot takrat takoj po cepljenju. Hodi v vrtec, ima dieto in neznansko uživa tam. Ne vem, enostavno si ne morem predstavljati, da bi mu to bilo vzeto.

Ker za svojega otroka delam le najboljše, nas lahko doleti še finančna kazen!?! Se bomo morali boriti iz meseca v mesec?

Se bo partnerski odnos, ki je od vsega že malo načet, začel še bolj krhati?

Bomo razpadli kot družina, zato, ker se borim, ker me je strah, da bi mojega otroka doletelo se kaj hujšega, kot “samo” težave s kožo (AD) in alergija na mleko?

Bo moj otrok hodil po svetu kot izobčenec, ker vlada nima posluha za nas starše, ker se noče poglobiti in malo raziskati, zakaj smo, ne proti, temveč BIVŠI cepilci??

Mislijo, da če nam vzamejo vrtec in pravico do poslanega POC-a (predlog za opustitev cepljenja), da bomo pa kar cepili otroka?!?

Potemtakem bi ga že zdaj. Priznam, besna sem!«

Kljub zdravstvenim težavam otroka, zgornja družina ni oproščena cepljenja in če naša vlada meseca marca letos potrdi do otrok diskriminatoren zakon, zgoraj omenjeni otrok (in še mnogo drugih) ne bo več smel obiskovati vrtca, kjer se po maminem opisu zelo dobro počuti. Odtrgali ga bodo od prijateljstev, ki jih je medtem že sklenil in od vzgojiteljic, ki se jih je navadil in se na njih navezal.

Kaj naj naredijo starši v tem primeru?

Zakon bi sicer tistim, ki se iz medicinskih razlogov ne smejo cepiti, še naprej dovoljeval bivanje v vrtcu, vendar…

Koliko otrok pa je sploh oproščenih cepljenja zaradi zdravstvenega stanja? To je v današnji ureditvi pravzaprav misija nemogoče. V preteklosti sem zbrala precej zgodb o stranskih učinkih po cepljenju (precej jih je objavljenih-pobrskaj tu), a kot po tekočem traku starši poročajo, da cepivo po besedah zdravnikov nikoli ni krivo za reakcijo po cepljenju. V praksi se reakcij na cepivo torej ne upošteva in ne prijavlja pristojnim inštitucijam. Ne prizna se niti tistih reakcij, ki so črno na belem zapisane v navodilih k cepivu. Prav zaradi tega v Sloveniji uradna slika o pogostosti stranskih učinkov po cepljenju, deluje za laika, ki se v cepiva ne poglobi, popolnoma nezaskrbljujoča in govori v prid cepljenju. Posledic po cepljenju uradno seveda ni, če se s strani zdravnikov o njih ne poroča. Starš pa je žal prepuščen samemu sebi, ko gre za saniranje poškodb po cepljenju.

Ali naj po novem mama pusti službo, da bo lahko sama varovala svojega otroka, ki ne bo smel v vrtec, če ga bo želela zaščititi pred cepivom, ki mu je v preteklosti že škodilo?

Mar ni to veliko breme nas davkoplačevalcev, če bodo starši zaradi nesprejetja v vrtec, službo enostavno obesili na klin?

Koliko družin se bo zaradi vsega skupaj preprosto izselilo iz naše države, v kakšno manj represivno? Si tega res želimo?

Vsekakor se starš, katerega otrok je imel hude posledice po cepljenju, zaradi novega zakona, ne bo kar premislil in ga dal cepiti. Večini staršev je namreč zdravje in dobrobit lastnega otroka najvišje na prioritetni lestvici. Ko namreč na lastni izkušnji vidiš, kako ti cepiva poškodujejo otroka, ga ni zakona, ki te bo prisilil, da lastnega otroka ponovno izpostaviš nečemu, za kar si na lastne oči videl, da mu je škodovalo.

Vlada bi morala dobro pretehtati posledice sprejemanja tako spornega zakona.