Si kdaj zaželite miru pred lastnim otrokom in se zato počutite krivo, ker tako čutite?
Priznam, da sem se po napornih nekaj dnevih z sinovoma in neprestanem hrupu, počutila presrečna, ko sem ju predala v varstvo bivšemu možu njunemu očetu. Malce za šalo, še bolj pa zares, je bil zame to najboljši del ločitve od bivšega moža. Mnogokrat sta znala sinova tako spretno pritiskati tiste prave gumbe, ki so mi popili vse živce, da je bil njun odhod k očetu zame pravi balzam za dušo.
Obožujem mir, toda sinova sta vse prej kot mir. Hrup, ravsanje, pa tudi pretepi, mi v njuni prisotnosti ne dovoljujejo sproščenega uživanja v blaženem miru. Ob njuni prisotnosti, lahko o tem le sanjam. Čeprav se od bivšega moža nisem ločila ob prevevajočih občutkih hvaležnosti za njegov obstoj, sem sčasoma skorajda pričela moliti za njegovo dobro zdravje, da bi preživel in zmogel vse napore, dokler otrok ne oddava odraslosti in njuni samostojnosti. Pa tudi njegov odziv, ko ju je v času počitnic imel malce dlje kot običajno, me ni presenetil.
Pozvonila sem na vrata stanovanja, da bi prevzela sinova in ob zvonjenju zvonca, sem slišala svoj podmladek vprašati: «Ati, kdo je?«
Odgovor se je glasil: »Moj odrešenik.«
Ni bilo malokrat, ko sva en ali drug izmučeno oddajala mala divjaka drugemu, ki se je medtem uspel malce odpočiti.
Priznam, da sem se zaradi tega dolgo počutila precej krivo. Kako je mogoče, da tako čutim do lastnih otrok?
Mar ne bi morala dobra mati čutiti nenehne sreče in ljubezni, ko je ob svojih otrocih?
Ko sem videla kakšno žarečo mamo, ki mi je razlagala, kako srečna je z otrokom, sem se počutila še slabše. Hm, le zakaj se jaz ne morem tako počutiti?
Ampak naj bi si govorila karkoli, enostavno sem bila še vedno zelo srečna, ko je napočil moj prost vikend brez otrok. In še danes sem.
Razlika je le v tem, da se danes več ne obsojam zaradi tega. Skozi leta sem si počasi odpuščala in sprejela, da sta moja otroka pač malce bolj naporna kot povprečni otroci in da je vse skupaj urejeno tako, da sploh lahko preživim.
Ko sem ob odhodu drugega sina, s strani šole dobila roteče vprašanje, če smo že oddali vlogo za usmeritev otrok s posebnimi potrebami, ker so z malim res križi in težave v šoli, sem dokončno dojela, da sem si s nečim pač prislužila vzgojni izziv v obliki otroka, ki je vedenjsko precej drugačen in končno prenehala imeti občutek krivde, da sem za vse kriva sama.
Drage mame. Če ste se tudi ve od časa do časa počutite krivo, ker niste popolne ali ker si zaželite malce oddiha od lastnega otroka, se prosim ne sekirajte. Menim, da je to popolnoma normalno, še posebej če imate otroka, ki je malce bolj zahteven. Ja, kdo pa je čisto vzhičen nad materinstvom, ko ponoči ne spi dovolj, ko otrok prejoka dobršen del dneva, ko se vrstijo prepiri med sorojenci, itd. Vsaka mama potrebuje tudi nekaj počitka in prav je, da si ga vzamete.
Če se vas je tema dotaknila, mi pišite in povejte zaradi česa se ve počutite krive v materinstvu, ker nameravam napisati knjigo na temo materinske krivde in kako se je rešiti in bodo vaše zgodbe zelo koristne za druge mame. Dajmo se te krivde rešit!
Kriva v materinstvu.. Ker se mi otrok zdi soncek- kot vse rade recejo, le 2x po 5min na dan. Ostalo je napor.
Kriva..ker ne cutim zaljubljenosti do njega, ze od zacetka, in mi gre na zivce veckrat na teden.. Pa je se dojencek. Dojencek, ki zeeelo prejoka. Pa tudi ce ga nic ne boli. Podnevi spi v minutah.. Tako da, kriva..a vendarle ne.. Glede na karakter dojencka.
Pozfravjena.
Jaz sem v podobni koži. Včasih si celo zamislim, da bi zavrtela čas nazaj in stvari spremenila ali se za otoka ne bi odločila. Trenutno se pa bolj ali manj jezim na očeta, ker je delo bolj pomembno kot to da bi mene razbremenil otroka vsaj popoldne……on p a mene prezirljivo gleda….seveda,saj ne more razumeti…
majhen nasvet pa le lahko dam, ki je meni pomagal….vsak dan si vzamem (v dogovoru z možem) da imam pol ure po kosilu za meditacijo. Verjemi deluje….
Moja dva sta sedaj zrasla in moram priznati, da je precej lažje z njima. Precej je trenutkov, ko me čudovito razveselita. Mlajši, sedaj osemletnik se zjutraj pojavi nasmejan in se želi “pocartati”. Priznam, da mi prav ogreje srce. Sama se spomnita in nakupita rožice za 8.marec in Materinski dan in precejkrat mi povesta, kako zelo me imata rada.
Očitno vse hudo na tem svetu slej ko prej mine. Naj vam bo to v tolažbo…
No, super, da nisem edina s takimi občutki … Moji vsak zase niti niso naporni, a ko so skupaj, vsi doma je non-stop hrup, mami to, mami ono … Vsi bi se kar naprej cartali, ko sedem, prepir, kdo bo sedel poleg mene … – zadušljiva ljubezen.
Kuhanje, pranje, pospravljanje … služba …
Včasih razmišljam, da bi se ločila od moža samo zato, da bi jih potem on vsake toliko prevzel in bi imela MIR. Samo tišino in mir. Brez slabe vesti.
Ne, niste edini s temi občutki. 🙂 Se vsakemu staršu zgodijo od časa do časa. Pa čeprav jih imamo nepopisno radi. Le mir je včasih tako čudovit.
Pozdravljene
Ze zaradi hudih bolecin v nosecnosti sem cutila nek odpor do otroka saj sem prelezala v hudih bolecinah 4 mesce. Potem je prisel hudi strah, da bom zavracala otroka in da nebom cutila tiste zaljubljenosti. Otrok se je rodil in tiste zaljubljenosti zal ni bilo saj sem potrebovala kar nekaj casa, da sem se navadila na otroka. Se zdaj ne cutim neke hude ljubezni plus tega otrok je zelo zahteven in bi se mogla skozi ukvarjat z njim, bog ne daj, da odlozim takoj v histericen jok. Dusi me ta odgovornost do otroka in tudi jaz veckrat na glas recem, da mi je zal, da sem se odlocila za otroka. Vcasih sem tako izmozgana, da bi najraje se odpeljala nekam samo, da bi imela mir in tisino. Ko poslusam druge mame kako uzivajo v materinstvu in kako so zaljubljene v svoje otroke imam zelo slabo vest, saj meni je moj otrok vcasih grozno breme in pridejo dnevi, ko sem zelo nesrecna zaradi tega.
Ste se mi kar zasmilili…Vse kar lahko rečem je, da bo zagotovo bolje čez čas. Otroci slej, ko prej postanejo večji in manj zahtevni. Jaz se še vedno stresem, ko se spomnim, kako naporno je bilo z mojima pred časom. Danes sta stara že 9 in skoraj 12 let in je super z njima. Tisti, ki pravijo: “Mali otroci, male skrbi; veliki otroci, velike skrbi!”, me precej iritirajo, saj je pri nas ravno obratno. Mlajši, ki je včasih pričel ipično tuliti, čim je oči odprl, se danes zbuja z nasmehom, me objema, govori, kako rad me ima in me čist razneži že za dobro jutro. Pravzaprav sploh ne vem, zakaj taka sprememba. Kar zgodilo se je. Na koncu vse težko mine. Tudi pri vas bo. Boste videli.