Zatopim se v iskanje poletne destinacije in naenkrat presenečeno ugotovim, da je že 19.30. Mi pa začnemo z večerno rutino ob 19.00. No, približno takrat. Najprej večerja, pa tuširanje, umivanje zob, pospravljanje in pravljica. Ali brez pravljice, če je prepozno. Sedaj to že razumeta.

»Hej fanta, čas je za tuširanje.«

»Ne, če pa še ni toliko ura. Poglej kakšno sonce sije zunaj. Kot da je sredi dneva.«

Ja, saj te razumem, ampak jutri se bo treba vseeno vstati.

Amadej protestno nadaljuje: «Mami, če grem sedaj spat, se bom že ob štirih zjutraj vstal.«

»Ne boš se, vse je isto kot vsak dan, le da je sedaj dan vsak dan daljši.« Prejšnje dni, ko je skoraj neprestano deževalo, se večer ni zdel svetleč kot danes.

»Ampak jaz še hočem jesti večerjo.«

»No, potem pa akcija, gremo jo hitro pripravit.«

Ko se najesta, še vedno nista navdušena nad idejo tuširanja in spanja.

Res mi je žal fanta, ampak spanje pač potrebujeta. Če vaju ne bi rabila zjutraj pogosto trgati iz postelje…bi se mogoče lahko kaj dogovorili, tako pa bo po moje.

Odpočita sem, ker sta preživela vikend pri očetu in popade me otroška igrivost: «Vidva sta mala zajčka, ki vaju lovi velik medved dokler nista v kopalnici.«

Vstanem od mize in zalomastim proti njima. 6-letnik v hipu vživi in »zbeži« iz jedilnice. Juhu, domišljija še deluje.

 Skoraj 9-letnik me skoraj pomilovalno gleda s pogledom, ki mi govori: «Mati, ne serji ga, no. Prestar sem za take fore.« Hmm, konec je enega obdobja. Malo mu je pa še vedno všeč, ker mu vseeno privabi nasmeh na obraz in ko vztrajam, še on pobegne od mene. Hudiča, ni šel proti kopalnici. No, mama izmisli si novo foro, ki ne bo sitnarjenje v stilu: «Ma, dajta že enkrat.«

Ko se mi v svoji sobi režita in me izzivata, češ kaj boš pa zdaj, se naredim strašno kul kot da me sploh ne ganeta: «Sama se odločita. Ob osmih gresta v posteljo, umita ali neumita.« In odhajam iz sobe. To si upam izreči samo zato, ker vem, da so vse predhodnje zgodbe o neumitih zobeh in črvičkih, ki ponoči grizejo zobe in o tem, da če se ne umijemo pač smrdimo, obrodile sadove in jima je mar, da sta čista. Hvala bogu, da jima je mar. Še sreča, ker že divje plezata po stopnicah iz zgornjega pograda in hitita v kopalnico.

To…, ena nič zame.☺

No, pa sladke sanje fanta.«, jima še zaželim, ko ležita vsak v svoji postelji.