S strani stroke vedno znova in znova slišimo isto, in sicer, da koristi cepljenja močno prevladajo nad stranskimi učinki, ki so povečini zelo redki in blagi. Zakonodaja jasno predpisuje, da mora zdravnik beležiti in poročati o stranskih učinkih. Nato nam postrežejo še s podatki registra, v katerem skoraj ni stranskih učinkov po cepljenju.
Pa poglejmo sedaj primer iz prakse, ki jasno pokaže, kakšno je stanje v praksi in kako vestno naši zdravniki beležijo stranske učinke.

Zelo zadovoljna bi bila, če bi bil spodaj opisani primer osamljen, a žal se v praksi stranske učinke zelo redko dejansko sporoči v register. O tem poročajo malodane vsi starši, katerih otroci so imeli reakcije po cepljenju. O mnogih sem že pisala, njihove zgodbe, pa lahko preberete na mojem blogu (poglejte tu spodaj)

Pisala mi je mamica, ki pravi:«

»Rada bi vam samo sporočila, da imam pri sebi pismo NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje) v katerem je kar nekaj obremenilnih stavkov iz katerih sledi, da ne samo, da pediatri ne prijavljajo stranskih učinkov, ampak se celo staršem, ki so dovolj vestni, da bi sami prijavili stranski učinek, aktivno govori, da to ni potrebno – citiram: Kar se tiče prijav stranskih učinkov za nazaj, takšne prijave niso relevantne. Stranske učinke se prijavlja skupaj s pediatrom takoj, ko se pojavijo. Stranske učinke je potrebno čim natančneje opisati. V prijavnem obrazcu podajati temperaturo in druge klinične znake zelo natančno.
Seveda sem stranski učinek vseeno prijavila, saj sem imela vse potrebne podatke za prijavo. V zakonu pa piše, da je stranske učinke potrebno prijaviti v 15 dneh od ugotovitve stranskega učinka. Po cepljenjih proti oslovkemu kašlju, davici in tetanusu je imel vsakič hujšo reakcijo (prvič pretirana zaspanost – zbudil se ni cel dan niti ob običajnih urah za hranjenje, midva pa sva bedela poleg njega in gledala, če še diha), drugič kričeč jok, ki je trajal cel dan), tretjič je bil hospitaliziran zaradi bronhiolitisa in pljučnice po 1 mesecu (s tem, da je zbolel v dveh dneh po cepljenju, potem pa se je samo stopnjevalo do hospitalizacije), četrtič je bil sprejet v bolnico z bronhiolitisom in pljučnico v enem tednu. Bojim se, kaj bo naslednjič.

Po ogledu kartoteke svojega otroka, sta starša ugotovila, da pediatrinja otrokovih reakcij po cepljenju ni prijavila in sta želela to narediti sama. Na NIJZ sta napisala pismo v katerem med drugim sprašujeta:

»Prosiva za informacijo, kam lahko prijaviva stranske učinke po prejšnjih cepljenjih, saj ti najverjetneje niso bili prijavljeni s strani sinove pediatrinje. Pred kratkim sva ugotovila, da v zdravstvenem kartonu najinega sina ni videti, da bi se njegove zdravstvene težave prijavile kot stranski učinek cepljenja, čeprav sva prepričana, da so nekatere od njih prav to bile.«

Odgovor iz NIJZ se je torej glasil kot ga je mamica že zgoraj citirala, najdeš ga pa tudi v spodnjem dokumentu v spodnjem delu označem z rumeno.

Kaj nam to pove o trenutnem beleženju stranskih učinkov v Sloveniji?

Zdravnica reakcij ni prijavila, ko sta starša naknadno ugotovila, da pa bi vse hujše reakcije po vsakem nadaljnjem cepljenju lahko imele kakšno povezavo s cepljenjem, pa tega načeloma po besedah našega NIJZ, ni možno prijaviti za nazaj.

Po pismu te mamice, sem šla malo raziskovat, kako se v Sloveniji sploh uradno prijavi stranske učinke in odkrila, da obstajata dve možnosti:

Prva je prijava na NIJVZ. V uradnem listu Republike Slovenije št. 24/ 2017, z dne 12.5.2017, je v 8. členu (podatki o neželenih učinkih) zapisano takole:
“(1) Podatke o pojavu neželenih učinkov po cepljenju ali zaščiti s specifičnimi imunoglobulini zdravnik o vsakem posameznem primeru takoj ali najpozneje v petnajstih dneh od ugotovitve sporoči NIJZ, na način, ki ga določi NIJZ.
(2) Podatke o pojavu resnih neželenih učinkov po cepljenju ali zaščiti s specifičnimi imunoglobulini zdravnik o vsakem posameznem primeru takoj ali najpozneje v sedmih dneh od ugotovitve sporoči NIJZ, na način, ki ga določi NIJZ.”

Zakonodaja v tem primeru ne omogoča, da bi starš sam prijavil stranske učinke na NIJZ, temveč to omogoča le zdravnikom. Večina le-teh pa v trenutku, ko starš vpraša, če je do poslabšanja zdravja prišlo zaradi cepljenja, praviloma dobi odgovor, da cepljenje ni krivo. Stranskih učinkov se skoraj nikoli ne razišče in zato je v naši državi uradno precej manj stranskih učinkov kot v državah, kjer jih bolj vestno beležijo.

Druga možnost prijave stranskega učinka je prijava na JAZMP (Javno agencijo Republike Slovenije) 
za zdravila in medicinske pripomočke).

Pri njih je na spletni strani navedeno, da lahko prijavo naredi tudi bolnik ali skrbnik sam. Na tej povezavi najdete potrebne obrazce.

Obe inštituciji bi naj med seboj izmenjevali podatke. Starši, ki opazijo po cepljenju otroka stranske učinke, naj le-te sami pošljejo na JAZMP, prav tako pa od pediatra zahtevajo, da se zabeležijo v kartoteko in pošljejo na NIJZ.

Zakaj zdravniki tega že sami ne počno, čeprav so po zakonu dolžni, pa je ostaja vprašanje!?! Ampak zgleda, da se samo od sebe to ne bo spremenilo. Marsikaj je torej na nas, starših.