Saj bi…pa sem prestar/-a. Ste res?




PLANI IN VIZIJA PRI 70. LETIH

Preko zgodbe podjetnika Ristić Čedomirja boste videli, da niste nikoli prestari za nekaj novega.

Spoznala sem ga preko svojega dela v zavarovalništvu. Vsak dan mi je telefonski studio naklical termine za naslednji dan in pri njem je v opombah pisalo: star 70 let, želi da ga obiščeš v njegovi pisarni. Prva stvar na katero sem pomislila je bila: “Hmm, 70-letnik, pa še dela. Zanimivo.” Kaj kmalu mi je v pogovoru z njim postalo jasno, da gre za izjemnega človeka, popolnoma drugačnega od večine upokojencev njegovih let.

Že leta 1990 je ustanovil svoje podjetje Mitro d.o.o., ki deluje uspešno še danes in se je brez večjih težav prebilo skozi vse težje čase in krize, katerega 100 % lastnik je še danes. Ni človek, ki bi si želel v miru preživeti zadnja leta, ampak je poln načrtov in idej za prihodnost. Pred kratkim je bil na obisku pri hčeri, ki živi na Irskem. Tja je šel na družinski obisk, nato pa ni imel miru več kot kratek čas početi nič in je njegova poslovna žilica takoj izvohala nove poslovne možnosti. Pri tem ga niti njegova polomljena angleščina kot se je sam izrazil, ni ovirala. Sedaj razmišlja, da bi šel na Irsko in tam odprl novo podjetje. Letom navkljub je poln elana in niti približno ne razmišlja, da so leta ovira za pričetek nečesa novega.

Sama precej dobro poznam , kakšen je tipičen upokojenec, saj je večina strank s katerimi se srečujem pri svojem delu, upokojencev. G. Ristić to vsekakor ni. Na vprašanje s kakšnimi ljudmi se rad druži, je povedal: “Rad se družim z mlajšimi. Stari govorijo samo o boleznih, meni pa ni do tega.” Sam za ohranjanje zdravja vsak dan prične s telovadbo.

Zase je potrebno nekaj narediti. Vse to vpliva na dobro počutje. In, ko se na nov dan tako pripravite, je dan boljši. Bolj smo tudi optimistični in v življenju iščemo možnosti. Sicer naredimo tudi dosti napak, ker dosti delamo, ampak moramo jih narediti, da se nekaj naučimo!”

 Poleg tega, da telovadi, se pogosto odpravi na pohod na Pohorje, čeprav tega naj ne bi smel, saj mu je zdravnik rekel, da mora biti zmeren zaradi diagnosticirane angine pektoris.

“Torej se navodila zdravnika ne držite?” sem ga smeje vprašala.

“No, saj ni rekel točno, česa ne smem, le da moram biti zmeren,” se je simpatično izgovarjal.

Med pogovorom mi je dejal: “Pogosto grem lačen od mize, ” kar me je prvi trenutek malce zmedlo. Ko pa je nadaljeval: “Zadnjič sem jedel čudovito mečarico in se težko zadržal, da nisem pojedel še enega kosa, ” mi je postalo jasno, da imam pred seboj človeka, ki se trudi nadzorovati samega sebe.

Občudujoče sem ga gledala, ko mi je razlagal, kako se je odločil, da mora izboljšati svoje znanje nemščine in angleščine. “Če želim biti dober v biznisu v tujini, to enostavno moram osvojiti,” je energično razpredal in nadaljeval: “Ravno včeraj sem se ob dvanajstih ponoči ulegel v posteljo, potem pa sem zagledal telefon. Na njem imam aplikacijo za učenje angleščine in potem sem se učil do pol treh ponoči. Danes se bom spet… Ne bom odnehal, preden se ne naučim dobro angleško.” Pomislila sem, da večina njegovih letnikov nima ne interneta, ne nobene pametne napravice, kaj šele, da bi sploh slišali za izraz aplikacija. Za odločnost v doseganju ciljev sploh nisem imela besed.

“Pa bi se vi res preselili na Irsko?” sem se čudila.

“Ja, bi se. Rad imam hladno. Všeč so mi tiste ne prevelike temperaturne razlike. “

“Kaj pa žena? Bi žena tudi šla?”

Sprva je odgovoril: “Ne vem,” nato malce pomislil in hudomušno nadaljeval: “Ma, bi šla, ker ne more sama brez mene. “

Nato se je razgovoril o tem, kako bi morali vsakih pet let menjati mesto, kjer živimo, ker smo drugače preveč emocionalno vezani nanj. Enako je rekel za podjetje: Vsakih pet let moraš menjati službo ali podjetje in iti v nekaj novega.”

“Ampak vi pa niste naredili tako, če imate isto podjetje že od leta 1990?” sem ga malce podražila.

“Res je. Danes vem, da je bila to napaka. Zato pa hočem sedaj to spremeniti. V mlajših letih sem sicer hotel in imel priložnost začeti v Berlinu, a sem se zaradi otrok odločil drugače.”

Vmes mi je zaupal še, da zjutraj zelo rad vstane. Ni človek, ki bi poležaval. Hči mu je vedno govorila, da vstane kot izstrelek. Zjutraj pomisli na to, da je nov dan in da se bo zagotovo zgodilo nekaj pozitivnega, saj se zaveda, da vsak dan prinaša nekaj pozitivnega. Samo poiskati je potrebno to pozitivno.

Omenila sem mu, da pogosto srečam ljudi, ki stokajo, kako je država kriva za vse, da ni služb, itd., pa je zavzeto povedal: ” Kaj država, nimaš kaj iskati od države. Vse moraš sam. V življenju je toliko možnosti…” Popolnoma se strinjam z njim, le videti jih je treba…

Prav radovedna sem bila, kje si je pridobil toliko življenjske modrosti in ga vprašala: “Ali berete kakšne knjige?”

“Trenutno manj kot bi želel, ker nimam časa.”

Ne boste verjeli, kolikokrat slišim te besede od upokojencev, a pri g. Ristiću je to dejansko držalo.

Nadaljeval je: “Drugače pa rad čitam avtorja Paulo Coelho. Zelo všeč mi je bil njegov Alkimist.”

“Torej so vam všeč knjige o osebnostni rasti?”

“Točno tako.”

Še preden mi je to povedal, sem na podlagi njegove miselnosti lahko ugotovila, zakaj je tako pozitiven. Pozitivne knjige te enostavno okužijo s svojo čudovito vsebino. To sem opazila pri sebi in drugih, ki jih čitajo.

“Zdaj mi je jasno, zakaj ste tako pozitivni,” mu rečem. “Verjetno se tudi družite raje s pozitivnimi ljudmi?”

“Absolutno. Negativnim se, če je le mogoče, izognem. Bežim, ko vidim depresivne ljudi.”

Nato me vpraša: “Kako pa na vas vplivajo takšni ljudje?”

“Odvisno, kdo je energetsko močnejši. Pogosto se na koncu kdo, ki se je na začetku držal kislo, na koncu nasmiha, ko odhajam.” sem mu odgovorila.

Morala sem ga še vprašati, kako rešuje probleme, ki mu pridejo na pot.

Jaz vedno razmišljam o rešitvah, o tem, kako probleme reševati. Vedno se najde rešitev. Sem optimist po naravi. Tudi, ko je bilo najtežje, je prišla rešitev.”

“Kaj pa je po vaše ključ do uspeha?” me je zanimalo.

“Delo, delo, delo. In verjet vase. Sam imam sicer težavo, da bi rad opravil vse delo naenkrat, a ne gre.”

Ko sem ga vprašala, če se vidi uspešnega, mi je energično odgovoril: “Ne!”

V nadaljevanju pogovora sem ugotovila, da tako meni le zato, ker ve, da se da narediti še toliko več: “Ko si enkrat zadovoljen s trenutnim stanjem, je to katastrofa. Takrat se razvoj konča!”

Vztrajala sem: “Ampak kljub temu morate videti, da ste uspešni…”

“Moj največji uspeh sta dve hčeri in štirje vnuki. To je moje največje bogastvo. Pa to, da si lahko privoščim dobro vino.” se je nasmejal. “Res pa je uspeh tudi to, da ne rabim varčevati, da si lahko kupim, kar si želim. Nisem preveč varčen. Nekaj moraš imeti pri sebi za vsak slučaj, ostalo pa moraš porabiti. Z denarjem se ne obremenjujem.”

“Kako pa gledate na druge uspešne ljudi?” sem bila radovedna.

“Spoštujem jih. Do tega so morali priti.”

Zanimalo me je še, kaj bi priporočil Slovencem, da bi bili bolj uspešni, pa je takole odgovoril: “

“Vse se splača. Vse kar je nad nulo, je pozitivno. Predstavljajte si nekoga, ki nima niti 10 evrov in pravi, da za 600 evrov pa ne bo delal. To je katastrofa.”

Med pogovorom sem se spomnila, da moram napraviti kakšno fotografijo za objavo in ko sem mu jo pokazala, se je pošalil: “Nahrbtnik sem dal naprej. Moral bi ga dati nazaj. “

Simpatičen, poln humorja in prav noro poln načrtov za njegova leta, se mi je resnično vtisnil v spomin v upanju, da bom tudi sama v tistih letih nekaj približno podobnega.

Iz knjige “Skrivnost uspeha uspešnih Slovencev”, avtorice Alenke Vindiš, ki je trenutno v nastajanju.

 




4 thoughts on “Saj bi…pa sem prestar/-a. Ste res?

  1. Nikoli in nikdar nisi prestar ,stara je zemlja ki te nosi tebe, tvoje otroke ,vnuke itd…… in začni živeti življenje kot da boš jutri umrl daj si duška….!!!!!in večno živel!!!! Pozitivo moraš najti tudi tam, ko je ni na vidiku!

Dodaj odgovor za Vincencij Dreo Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja