Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (7. zgodba staršev)




Rezultat iskanja slik za vaccination children cry

Odločila sem se, da bom objavila serijo prispevkov staršev otrok, ki so po cepljenju utrpeli resne stranske učinke.  V 7. zgodbi objavljam zgodbo mamice, katere sin je doživel težki anafilaktični šok takoj po cepljenju in komaj preživel.

Stroka nas prepričuje, da so stranski učinki redki in večinoma zelo blagi. Zgodbe staršev pričajo nasprotno. Po pričanju staršev zdravniki vztrajno zavračajo in zanikajo, da bi imeli stranski učinki povezavo s cepljenjem. Vprašanje se pojavi, če je to razlog, zakaj imamo v Sloveniji uradno zavedenih tako malo stranskih učinkov po cepljenju?

Preberite pričujoče zgodbe in presodite sami. Gre za realne zgodbe naših slovenskih staršev. Zgodbe so objavljene z njihovim dovoljenjem in na njihovo željo anonimne ali objavljene z imenom in priimkom, v odvisnosti in s spoštovanjem pravice vsakega posameznika po zasebnosti in neizpostavljenosti.

mamica Nina Ileršič:

“Odločila sem se, da še jaz napišem zgodbo mojega otroka in njegovo reakcijo po cepljenju.

Vidim, da imamo mame dober instinkt, saj nam je skupno vsem dejstvo, da smo pred cepljenjem čutile nek zlovešč občutek, da nekaj ne bo v redu.

 Imam štiri otroke, že prva hčerka je imela reakcije po cepljenjih v vedno hujše izbruhe atopijskega dermatitisa. Prvih nekaj mesecev tudi pomislila nisem na vzročno povezavo med cepivi in njenimi vedno hujšimi težavami. Do takrat sem še bila splošnega mnenja, da so cepiva dobra in da ščitijo naše otroke in nas same pred vsemi tistimi boleznimi, ki se jih tako bojimo.

 Potem pa sem sama opazila, da se po vsakem cepljenju njeno stanje poslabša. To sem omenila pediatrinji, ki je seveda to zavrnila, da je to pač atopijski dermatitis in so poslabšanja normalna. Čutila sem, da to ni res in je za OMR nisem več cepila.

Zatem se nam je rodil drugi otrok. Bil je zdrav, brez vsakršnih težav, oklevala sem s cepljenjem, potem pa seveda podlegla grožnjam našega pediatra. Sin je dobil prvo cepivo po programu pri treh mesecih. Čez tri ure je dobil vročino 39,5, ki ni padla tri dni. Ves čas je jokal. Dojiti se ni hotel. Pediater je trdil, da je to normalna reakcija!!!

Sina nisem hotela več cepiti in tako ni bil cepljen do sistematskega pregleda pred vstopom v šolo. Tistega dne me je pediater prepričeval, da je fant sedaj že velik in da ni pričakovati več tako hudih reakcij. Seveda je spet prišlo do groženj s sankcijami. Odločila sem se, da ga cepim za OMR, za ostala cepljenja pa naj bi se še odločila.

 S sinom sva se po cepljenju odpeljala domov. Že na poti domov se je čudno obnašal. Praskal se je po glavi in po rokah ter tožil, da mu je slabo. Vmes ko sva se ustavila ob poti, mi je rekel, da bo že, da naj kar greva domov. Doma ni mogel več hoditi, bilo mu je grozno vroče, ko sem mu slekla majico sem od groze obnemela. Bil je popolnoma prekrit s koprivnico, izpuščaji so mu stopili 3-4 mm nad površino kože.

 Takoj sem ga posedla v avto in se odpeljala nazaj v zdravstveni dom. Pot do tja je bila neskončno dolga, sin se je začel še dušiti. Padal je v anafilaktični šok. Čeprav sem bila že precej noseča, sem ga prijela in nesla v ambulanto. V bistvu sem kar vdrla noter.

Potem se je vse skupaj odvijalo kot v filmu. Injekcije adrenalina, zdravil,… Najbolj me je presunil pogled na otroka spraskanega do krvi po vratu, ker se je dušil. Z grozo v očeh me je vprašal: “Ali bom umrl?”

Naslednji trenutek smo že bili naloženi v rešilcu na poti v Ljubljano. Zdravila so začela po poti učinkovati in nehal se je dušiti. A bil je popolnoma neodziven, kot bi bil nezavesten. Pediater, ki ga je cepil se je peljal zraven. V Ljubljani nas je že pričakala ekipa. Stanje se je nekako stabiliziralo, v meni pa je vrelo. Bila sem hvaležna, da je sin živ, vendar sem bila besna nase, da nisem upoštevala moževega mnenja, in da nisem poslušala svojega notranjega glasu, ki je že ničkolikokrat imel prav.

V Ljubljani na pediatrični kliniki se je začelo prepričevanje, da je anafilaktično reakcijo sprožil nek drug dejavnik, ne cepivo. Začela so se prepričevanja, zasliševanja, zelo vzvišen odnos nekaterih mladih zdravnic. Vztrajala sem pri tem, da je za to krivo cepivo.

Sin je nekaj časa ostal na opazovanju. Ves čas sem se počutila kot nekdo, ki njim hoče slabo. To me je še bolj vzpodbudilo, da sem zamenjala svoj pristop in se postavila na vseh vizitah proti njim. Ta pristop moram še vedno ohranjati, saj se zgodba tukaj ne konča. To vedo vsi starši, ki želijo svojim otrokom dobro, ni važno na katerih področjih.

Pri pediatru sem zahtevala prijavo dogodka, najdete jo na spletu v publikaciji Neželeni učinki po cepljenju 2012 (izdaja vsako leto NIJZ), kot resen nezaželeni učinek po cepljenju. Čez dva meseca je imel sin alergološko testiranje na cepivo. Rezultat je potrdil hudo alergično reakcijo na cepivo OMR razredčeno v razmerju 1:10. V izvidu je še napisano, da nadaljnja cepljenja odsvetujejo.

Kljub temu, pa so zavrnili mojo prošnjo, da bi na sestavine cepiva testirali še njegovega bratca, češ da za to ni potrebe. To so opravičevali z besedami, da je to en primer na milijon. Torej je en poškodovan otrok le kolateralna škoda cepiv. To se mi zdi zelo slabo opravičilo.

Ni mi dalo miru, da ne povem še sama svoje izkušnje s cepljenjem.”

Glede na to, da imam med zgodbami staršev, ki mi pišejo (nekaj že objavljenih, mnoge zgodbe še čakajo na mojem mailu), sedaj že več otrok, ki so po cepljenju doživeli hudo anafilaktično reakcijo in se pričeli dušiti, kako je potem po mnenju zdravnikov ta reakcija samo ena na milijon?

So torej starši, ki zavračajo cepljenje res samo nevedni hipiji, ki ogrožajo druge ali želijo samo zaščititi svojega otroka pred potencialno možnim zelo neugodnim izidom? Kot boste videli iz zgodb, ki jih bom v nadaljevanju še objavljala, se kar vrstijo zgodbe staršev, ki poročajo, da je bilo z otrokom do cepljenja vse vredu, po cepljenju pa so se pričele dogajati drastične spremembe obnašanja, razpoloženja, zdravstvenega stanja, itd.

 

 




10 thoughts on “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (7. zgodba staršev)

  1. Alergije nemoreš znat dokler ne ugotoviš.. kot hrana .. moja hči ki nisem vedela da je pri 2m dobila alergijo na mleko.. spraskana do krvi,vsa rdeča in suha koža ,potenje.. itd .. in ugotovili so šele z testi.. ni krivo cepivo ampak alergija na eno snov!

  2. S to zgodbo pa nekaj ni ok. Anafilaktični šok poteka drugače – imam izkušnje zaradi alergije. Anafilaktični šok se razvije zelo hitro in sunkovito. Najočitnejši znak je najprej hitro, potem pa še oteženo dihanje, temu pa so pridružene še drugi znaki kot so koprivnica in srbenje kože. In mogoče, da bi šla mama z njim domov, potem pa še z avtom nazaj v ZD. V primeru anafilaktičnega šoka smrt nastopi v roku 10 min.

Dodaj odgovor za Stranger Panda Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja