Danes smo bili z otrokoma na Hudičevih skalah nad Kamnico pri Mariboru.

Končno je spet topleje in na današnjo čudovito sončno soboto, nas je kar vleklo ven.

No, vsaj mene. Otroka sta se pričela zmrdovati ob omembi, da gremo ven. Pri nas kar običajna praksa, vsaj dokler jih ne spravim ven, nato pa pričneta uživati.

“No, danes pa gremo na Hudičeve skale,” napovem.

Vidim njun presenečen pogled, saj za to še nista slišala oziroma smo bili tam enkrat, ko sta bila še manjša in se nista več spomnila.

Pa smo šli. Iz Maribora smo se odpeljali v smeri proti Kamnici. Če boste želeli iti tudi vi, vam priporočam, da v navigacijo vpišete Nad elektrarno 34, Kamnica. Malo pred to hišo boste peš zavili desno v gozd mimo še ene starejše hiše, se povzpeli navzgor v hrib skozi gozd in po nekaj minutah hoje (če se hočete malce nahoditi, pa pustite avto kje nižje) vas bodo presenetile velike skalnate gmote, ki delujejo kot bi jih nekdo načrtno zložil skupaj. Brez težav boste vedeli, da ste na pravem mestu, saj na skalah piše Hudičeve skale.

Ko sta otroka zagledala gmote imenovane Hudičeve skale sta zavriskala, se zapodila kot veter in že sta plezala,

tekala naokoli,

 skakala,

se valjala v suhem listju, ki je bilo na nekaterih mestih zelo na gosto posuto in je bilo kot preproga mehko.

Uf, koliko otroške radosti… Če imate otroke moje starosti, so Hudičeve skale resnično prava izbira, da razgibate svoje otroke. No, seveda če niste skrajnje prestrašeni, da bodo padli in se polomili. Mojima sem od malega dovolila plezati, zato tega strahu nimam, ker vem, da sta spretna.

Po legendi so Hudičeve skale dobile takšno ime, ker so Kamničani postali zelo neverni in je nad njihovimi dušami dobil oblast hudič, ki jih je hotel pokončati, da bi njihove duše priklenil v pekel. S tem namenom si je hudič pripravil skale, ki jih je hotel vreči na Kamnico. A načrta ni mogel izpeljati, saj je ravno takrat posijal prvi sončni žarek in zapel je petelin, hudič pa je izgubil svojo moč. No, Hudičeve skale pa so ostale.

 

In stojijo še danes.

 

Ko otrokoma povem legendo o nastanku imena Hudičeve skale, me starejši sin vpraša: “No, kako pa je bilo v resnici?”

Hvala bogu, da stric google vse ve in lahko s pametnim telefonom dobiš informacije praktično takoj. Torej signal je pri Hudičevih skalah vlekel in google nam je razložil, da je Drava včasih tekla višje in sta se prod in pesek, ki jih je odlagala ob strugi, sprijela v kamnino konglomerat. Le-ta je kasneje razpokala in zaradi česar sta moja otroka še posebej uživala, ko sta se poskušala prebiti med temi razpokami.

Otroci res radi odkrivajo, kaj se skriva notri…

Na Hudičeve skale se resnično splača iti že zaradi čudovitega pogleda na Dravo. In pa nenazadnje zaradi svežega gozdnega zraka in malce gibanja.

Baje bi naj bila to tudi močna energetska točka in je še posebej priporočljiva za tiste, ki si želite v miru meditirati in osebnostno napredovati. Vsekakor bi tu lahko v miru meditirali. V dveh urah, ki smo jih preživeli tam, smo bili edini obiskovalci.

Pa pot pod noge…

Hudičeve skale vas čakajo.

Pa napišite mi na komentarje, kako je bilo vam.