Nedavno so nas mediji obvestili, da se je tudi na Hrvaškem pojavila epidemija ošpic. Pred tem so nas prestrašili še o izbruhih epidemije ošpic v Italiji, pa v Romuniji… Sedaj prihaja iz Hrvaške dokaz, da v resnici samo cepljenje proti ošpicam povzroča izbruhe bolezni.
Naši mediji radi napišejo, da do izbruhov prihaja zaradi zmanjšanja precepljenosti populacije, a poglejmo malce podrobneje resnici v oči.
Kdo se je v resnici okužil na Hrvaškem?
Cepilna propaganda vsak izbruh ošpic izkoristi kot dodatno propagando in pove, da do okužb prihaja, ker vse manj staršev cepi svoje otroke in se precepljenost zaradi tega niža.
A iz Hrvaške, kjer prihajajo vesti o izbruhu ošpic, so se pričeli oglašati starši otrok, ki so zboleli. Ti starši so predložili tudi pisne dokaze, da so njihovi otroci ošpice dejansko dobili po samem cepljenju. V prispevku, katerega link prilagam tu, lahko vidimo izvide, da so otroci dejansko dobili postvakcinalne ošpice. Torej je razlog, da so zboleli ravno cepljenje. Trditve, da so za izbruhe krivi necepljeni, so torej eno samo zavajanje. Vsekakor pa se lahko necepljen otrok nato okuži od otroka, ki v okolju seje cepilne ošpice.
Vsak starš si seveda želi za svojega otroka le najboljše in večina nepoučenih staršev svojega otroka cepi v dobro veri, da bo tako zaščiten pred smrtno nevarno ogrožujočo boleznijo. Kdo bi si pa želel, da tudi njegov otrok umre kot je za ošpicami podleglo nekaj romunskih otrok?
Pa si poglejmo, kdaj so ošpice v resnici lahko ogrožujoče ali zakaj so v resnici umrli romunski otroci?
Kot je v tem prispevku povedal dr. Sladoljev so bili romunski otroci v zelo slabem zdravstvenem stanju: slabo prehranjeni, z več boleznimi, nekateri celo s tuberkulozo. Ošpice so bile samo pika na i. Ko težko bolni na koncu dobi ošpice in umre in mediji to novico pograbijo, brez da pojasnijo okoliščine, je normalna reakcija ljudstva strah in prepričanje, da se lahko smrti otroka izognemo le s cepljenjem. O tem, da ravno cepivo lahko povzroči hude posledice, tudi smrt, se ne govori glasno. V mnogih navodilih k cepivu je to sicer zapisano, a kaj ko večina staršev tega tako ne dobi v roke.
So ošpice za normalno prehranjenega, zdravega otroka našega razvitega sveta res tako hud problem kot nam hoče dopovedati stroka?
V knjigi Otroštvo brez cepiv, avtorice Wendy Lydall, se lahko podučite, kako ukrepati v primeru, če vaš otrok zboli za ošpicami. Glede na to, da se to torej lahko zgodi vsakemu, cepljenemu in necepljenemu, bom zapisala bistvo nege otroka, ki ima ošpice, povzeto po zgoraj navedeni avtorici. Še posebej je to pomembno, če se želite izogniti neugodnim posledicam ošpic (bronhitis, pljučnica, vnetje možganov, vnetje ušes, slepota, smrt), ki jih stroka tako rada izpostavlja.
V knjigi je navedeno, da pri ošpicah:
1. Nikakor ne smemo zbijati vročine! Zbijanje vročine poveča možnost zapletov, namerno ohlajanje pa je lahko ekstremno nevarno! Ne otirajte otroka z mrzlo vodo.
2. Ne potrebujemo zdravil, le ustrezno nego za preprečevanje zapletov.
3. Otroku mora biti toplo (a ne prevroče).
4. Veliko pozornosti nameniti temu, da otrok ne stakne prehlada. Prehlad namreč vodi v pljučnico. Otrok je zelo občutljiv, zato je popolnoma neprimerno, da je takrat izpostavljen svežemu zraku in tudi odhodom do zdravnika. Tak otrok spada v posteljo, kjer je toplo pokrit z odejami. Celo hoja z bosimi nogami do stranišča je lahko pomeni za otroka z ošpicami, da se bo prehladil in se bodo zaradi tega aktivirali mikrobi, ki povzročajo pljučnico in bronhitis.
5. Zaradi občutljivih oči je potrebno zatemniti prostor.
6. Otrok potrebuje mnogo tekočine, sadje, materino mleko, če še sesa. Ne silimo ga z škrobno in beljakovinsko prehrano v akutni fazi. V fazi okrevanja pa potrebuje kvalitetno proteinsko in polnovredno hrano, saj je takrat tek zelo velik. Otrok po prebolelih ošpicah namreč precej zraste. Precej otrok v revnih deželah v fazi okrevanja umre, zaradi nezadostne prehranjenosti in povečanih potreb v tem trenutku.
7. Ko se prične vročina, se prične širiti ošpični smrad. Takrat nikakor ni priporočljivo otroka tuširati! Tri dni brez tuširanja otroku ne bo škodilo, komplikacije v primeru tuširanja pa so lahko resne.
Klasični simptomi ošpic so: vročina, gnijoči vonj, rdeče zabuhle oči in izpuščaj, ki se prične kot posamezne poke in potem postane lisast. Vse ostalo so zapleti ošpic, ki jih je treba zdraviti, a ne z medicinskimi ukrepi ohlajanja in zbijanja vročine.
Imunski sistem je oslabljen še nekaj tednov po koncu ošpic, zato je dobro, da je otrok z ošpicami še vsaj dva tedna doma, pozorni pa moramo biti, da se ne prehladi in ima mir. Medicina sicer pravi, da otroku svež zrak dobro dene, a ravno to je lahko razlog za bronhitis ali pljučnico.
Avtorica Lidall pravi, da ošpice niso bolezen, ki bi se je morali bati, če k njej ustrezno pristopamo. Otrok namreč po prebolelih ošpicah doživi poskok v fizičnem in čustvenem razvoju.
Pozdravljeni,
Ob branju prispevkov kot je tale me vedno malce stisne pri srcu. Ne samo zato ker se mi smilijo vsi otroci (cepljeni ali ne), ki zbolijo za nalezljivimi boleznimi, za katera obstajajo cepiva, ampak še bolj me stisne zaradi miselnosti staršev otrok, ki niso cepljeni in vas, ki pišete take prispevke. Ste se kdaj vprašali, zakaj so zdravniki in znanstveniki sploh lotili iskanja cepiv za dotične nalezljive otroške bolezni. Verjetno se ne bi spuščali v drage, zahtevne in dolge raziskave, če ne bi imeli dobrega namena, absolutno pa tudi ne, če bi se te bolezni dalo pozdraviti na hiter, neboleč način, brez nadaljnjih posledic za otroke in brez smrtnih žrtev. Cepljenja se tudi ne bi promoviralo, če bi imelo cepljenje negativen učinek na večino populacije.
Ne vem če se zavedate, ampak cepljenje je krepko zmanjšalo umrljivost otrok do 10. leta, prav tako precepljenost ni pomembna zgolj pri otrocih, ampak tudi pri drugih ogroženih skupinah, predvsem starejših, ki jih večina ni bila cepljena, ker takrat še ni bilo cepiv.
Ozkoglednost ni način, vsak ima pravico do svojega mnenja, kaj posameznik počne s svojim zdravjem je njegova stvar dokler ne ogroža ljudi okoli sebe.
Lep pozdrav,
Tudi mene vedno znova stisne pri srcu, ko berem obupane besede mater, ki so svoje otroke cepile v dobri veri, da je to za otroka dobro. Ravno danes sem prebrala, da otroku takoj po cepljenju vročina že mesec dni (!) ne mine. In reakcija pediatrinje:”To ni nič posebnega, verjetno gre za virozo.” Žalosti me, ko vedno znova vidim, da so v primeru posledic starši prepuščeni sebi, da se znajdejo, kakor pač vedo in znajo. Pretresena sem, ko dobim zgodbo, v kateri mi mamica poroča, da ji je otrok po cepljenju umrl (preberete si lahko prispevek na tem blogu Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (3. zgodba). Verjetno namen tistih, ki so pričeli odkrivati cepiva, v začetku res ni bil slab, a marsikaj se sprevrže v slabo. Tudi tisti, ki so odkrivali skrivnosti jedrske energije, najverjetneje niso imeli namena pobiti množic…
Glede umrljivosti vam priporočam, da se podučite preden pišete nesmisle. Mogoče bo pomagal naslednji prispevek:
http://www.preberite.si/varno-in-koristno-cepljenje/
V tem prispevku si lahko preberete tudi, da necepljeni nikogar ne ogrožajo. Če se vam bo seveda dalo malce brati…Izbor je seveda vaš. Kakorkoli vse dobro.
Mene pa zanima koliksen je % otrok, ki so umrli zaradi cepljenja in koliksen % zaradi necepljenja in dejanske bolezni?
Tudi mene bi zanimal % umrlih po cepljenju in % umrlih za posledicami ošpic v RAZVITEM SVETU, kjer je zdravstvena oskrba, dostop do neoporečne hrane in čistoča na nivoju.
Ne gre to primerjati z Romuni, kjer je še njihov minister za zdravtsvo priznal, da so umirali otroci iz neurejenih okolij (v prevodu: romi). Koliko jih je pa v Italiji umrlo v istem času ko so imeli epidemijo? Tega se v isti sapi z Romunijo nikoli ne primerja. Bodisi ker je tako bolj prikladno za ustvarjanje strahu ali pa ker ima pisec selektivni spomin.
V glavnem te številke je v praksi izredno težko, če ne kar nemogoče, izbrskati predvsem zaradi tega, ker se smrti zaradi cepljenja ne smatrajo in ne zavedejo kot take. Vse prepogosto se iščejo vsi drugi možni razlogi, le cepljenje ni nikakor krivo. Enako je ko gre za stranske učinke, četudi so ti jasno zapisani iz strani proizvajalca, a jih bodo zdravniki vehementno zavrnili kot posledico cepljenja, ker jih obremenjuje dogma. Ob tem nastajajo luknje v statistiki in je ta kot taka, četudi bi obstajala, neuporabna.
Seveda pa ne bodo nikoli spregledali, da je smrt za posledicam komplikacij pri ošpicah posledica ošpic. To pa nikakor. Ni važno kako je do posledic prišlo, kakšna nega in okolje je botrovala poslabšanju in smrti. Važno, da je smrt pa že delamo kljukico.
Zato se na to konkretno statistiko (če bi že obstajala na pladnju) na žalost ne moremo zanesti. Bi jo bil pa tudi jaz blazno vesel, kot tudi cele množice drugih, ki si želijo biti bolje informirani.
Ta statistika bi tudi mene zanimala. Sploh, ker se danes smrti po cepljenju pomete pod preprogo kot v zgodbi št.3 o stranskih učinkih po cepljenju (najdete na mojem blogu pod kategorijo cepljenje). Nisem pa še slišala za nobenega zdravega, normalno prehranjenega otroka, ki živi v naših krajih obilja, da bi umrl, ker je dobil otroško nalezljivo bolezen.
Citiram…Ne silimo ga z škrobno in beljakovinsko prehrano. V fazi okrevanja potrebuje kvalitetno proteinsko in polnovredno hrano.
Am..?beljakovine/proteini=isto!
Ubistvu je avtorica bl zasluzla z knjigo,kot pa farmacija z cepivom!
Dragi Miha. Res je, da so proteini in beljakovine isto. V čem pa vidite težavo, da se o istem pojmu piše z različnimi besedami? To je vendar lepota jezika. Že v osnovni šoli so nas učili, da pri spisih ni dobro ponavljati enakih besed.
Glede tega, koliko je kdo zaslužil s čim, se mi ne da preveč zgubljati besed, verjamem pa, da nekomu, ki v današnjem času napiše knjigo, ki ne govori v prid cepljenju, denar ni glavno vodilo. Menim, da se ga da zaslužiti s precej manj izpostavljanja in diskreditacije.
Zgleda je vaše znanje slovenščine bolj medlo – Miha se sploh ne obeša na uporabo sopomenke, ampak na vašo trditev, da otroka ne smemo siliti z beljakovinsko prehrano, saj v času okrevanja potrebuje proteinsko prehrano (beljakovine=proteini). Vsem nepoznavalcem “tujih” sopomenk je s tem pomagal razumeti, da je vaša zograj zapisana trditev popolna neumnost.
G. Peter. Hvala, da ste me opozorili, da nisem razumela g. Mihe. Res ga nisem. Nisem šla še enkrat prebrv članka, kaj ga je sploh zmotilo, ampak sem na hitro prebrala njegov odgovor in ga komentirala. V mojem prispevku prej ni bilo čisto jasno napisano, da je govora o proteinski oziroma beljakovinski hrani v različnih fazah okrevanja. V eni torej ni priporočljiva, v drugi pa je. Še enkrat hvala za vašo opazko.
Čeprav ene stvari pa ne razumem. Le zakaj pri bogu imate potrebo, da ste žaljivi? Svet bi bil lepši, če bi se vsi zavedali, da smo samo ljudje in da se prav vsak lahko kdaj zmoti. Tako jaz kot vi. Pa nima medlo znanje jezika nič s tem.
Glede na to, da se Alenka izobražuje na spletu, me zanima, kake to, da se ni poučila kdo Wendy Lydall sploh je, glede na to, da njeno knjigo in njene nasvete vehementno promovira v svojem blogu.
Na kratko o Wendy …
ni zdravnica
ni imunolog
nobenih izkušenj v medicini
je samo mati s tremi otroki
…
http://www.dilutedthinking.com/ind_lydall.php
Alenka, vzgojiteljica WALDORFSKE ŠOLE , kako to, da svojim sledilcem ne poveš, da je leta 2008 na Waldorfski šoli v Salzburgu za ošpicami zbolelo 400 otrok. Manjša epidemija je lahko izbruhnila, ker delež otrok, cepljenih proti nalezljivim boleznim, v teh zasebnih šolah dosega kvečjemu 50 odstotkov.
Vi torej očitno zaupate samo zdravnikom. Naj bo to vaša stvar. No, marsikdo pa ne zaupa samo zdravnikom… Ampak to, koliko napak naredijo (ne vsi, marsikateri pa) ni tema tukajšnje debate. Hvala bogu, da poznamo razen uradne medicine še bolj naravne metode, ki so marsikdaj mnogo pred (po učinkih) uradno medicino (pa spet nima smisla iti v podrobnosti). Seveda ima tudi naša uradna medicina svoje fantastične plati, kot npr. kirurgija, kjer kapa dol, kaj zmorejo.
Verjemite, da ima precej ljudi popolnoma drugačen pogled na obolevnost zaradi ošpic. Mnogo starši si v bistvu želimo, da bi naši otroci preboleli ošpice v otroštvu, ko vemo, da jih je preboleti lažje, ne da s cepljenjem prestavljamo obolevanje za ošpicami v odraslo dobo, ko cepivo žal popusti. Tako je ravno moja generacija precej na udaru. Cepljenji, srednjih let, katerim cepivo ne drži več, prebolevanje pa je težje. Če moram izbrati med tem, da prebolim v otroštcu ali kasneje, zame ni dileme. Iz tega razloga je marsikateri starš v primeru izbruha ošpic, ki ga omenjate, sam izbral opcijo, da se njegov otrok okuži pri kakem prijateljčku. Zakaj? Ker bo edinole na tak način dejansko doživljenjsko imun, ker je to možno le s prebolelo OTROŠKO boleznijo.
Sicer pa omenjate 400 obolelih… Jaz tu vidim le 400 imunih in nobene drame. Ob tem se sprašujem, kako je mogoče masi ljudi v parih desetletjih tako oprati možgane, da so se ošpice od večinoma preproste otroške bolezni spremenile v strah in grozo. Vprašajte se, kdo ima interes, da je temu tako.