Spodbujanje gibalnega razvoja otroka po Emmi Pikler




Imate doma dojenčka ali majhnega otroka in bi želeli čim bolj spodbujati njegov gibalni razvoj? Potem je spodnji prispevek ravno za vas.

Pedagogiko Emmi Pikler sem precej raziskovala, ker sem iz te teme napisala svojo diplomsko nalogo na izobraževanju za waldovske vzgojiteljice.

Več o tem, kdo je bila Emmi Pikler lahko najdeš na spodnjem linku.

Delavnica »Dojenček zmore sodelovati«

Emmi Pikler je verjela, da imajo otroci kapaciteto sami razviti motorične sposobnosti, če se jim omogoči čas in prostor za to. Otrok naj ne bi učili motoričnih sposobnosti, ampak naj sčasoma sami preidejo v vertikalno pozicijo sedenja in stanja skozi lastne napore. Piklerjeva je verjela, da je dovoliti otroku raziskovati in se premikati svobodno, bistvenega pomena za razvoj motoričnih spretnosti, prav tako pa za razvoj kreativnosti in sposobnosti reševanja problemov. Če natančno opazujemo dojenčke, vidimo, da spremenijo pozicijo povprečno enkrat na minuto in da naredijo vse kretnje, ki jih izvajajo fizioterapevti in delovno terapevti z otroci, ki potrebujejo pomoč. Prezgodnji trud, da bi otroka naučili hoditi ali stati ali gimnastičnih vaj, lahko povzroči samo škodo.

Otrok se giba z večjo lahkoto, če se mu dovoli, da se giba na svoj način in ob svojem času, brez da se ga trudimo učiti. Če mu je bil vedno dovoljen svobodni razvoj gibanja, je otrok ne samo bolj okreten, ampak ima tudi boljšo presojo česa je sposoben in česa ne. Tako se ne nauči samo gibanja, temveč tudi kako pasti in si po padcu opomoči. Otroci vzgajani na ta način imajo le redko kakšno resno poškodbo.

Ko se otrok skozi motorični razvoj uči obračati, plaziti, sedeti, hoditi,…se ne uči samo teh gibov, ampak tudi, kako se učiti. Nauči se nekaj narediti sam, biti zainteresiran, poskusiti, eksperimentirati. Nauči se premagovati težave. Krepi voljo. Doživi radost in zadovoljstvo, ki izhaja iz uspeha kot rezultat njegove vztrajnosti in vzdržljivosti. Seveda se to vidi samo pri otrocih, ki jim pri gibih niso pomagali odrasli. Šele potem lahko vidimo globoko koncentracijo, veselje in zadovoljstvo, ki karakterizirajo proces učenja. Otrok, ki se uči na ta način, se želi učiti samostojno, nemoteno, na svoj  način.

Piklerjeva se sprašuje, kako naj otrok postane to kar je, brez svobode. Brez svobode, da jača vsako mišico na način, ki ga sam najbolje pozna, da porabi idealno količino časa za preizkušanje vsake pozicije, da sam najde svoje interese. Kot pravi Piklerjeva:

»Esencialno je, da otrok odkrije toliko, kot je mogoče zanj. Če mu pomagamo, da izvaja vse naloge s katerimi se sreča, ga oropamo ravno za tisto, ki je najpomembnejša za njegov intelektualni razvoj…Zato dovolimo otroku, da razišče svoje okolje na svoj individualni način, v skladu s svojim individualnim razvojem.«

 

– »Pomaganje« otroku pri gibalnem razvoju

 

Včasih starši želijo prehiteti razvoj, tako da postavijo otroka v pozicijo, ki je sam še ne zmore. Npr. posedejo otroka ob blazinah. S tem otrok izgubi svobodo kontrole nad svojimi gibi.  Nezmožen se je premakniti nazaj v ležeči položaj. Ostane neudobno »zamrznjen« v tem novem položaju ali pa preprosto zruši z blazin. Na svojem hrbtu lahko obrne in dvigne glavo, premakne noge in doseže kaj s svojimi rokami. In, ko je utrujen od nove aktivnosti, se lahko preprosto spet sprosti v ležečem položaju.

V Piklerjevem zavodu dojenčkov ne dvigujejo v sedečo pozicijo, jih ne dvigujejo za roke v stoječ položaj ter ne uporabljajo pripomočkov za dojenčke. Namesto tega jim dajo dragocen čas in prostor, da preizkušajo samoiniciativne gibe. Dovolijo jim celo gibanje med nego. Npr. miza za previjanje je večja kot standardne in ima okrog ograjo, da se otroci po svoji želji lahko gibajo na svojih rokah in kolenih ali klečijo ali stojijo med menjavo plenic. Pa tudi splezajo lahko sami nanjo, čim zmorejo. S tem si dodatno krepijo svoje gibalne sposobnosti.

– Ustvarjanje varnega prostora za svobodno igro

 

V želji, da bi imeli dojenčka ob sebi ves čas, nekateri starši prenašajo dojenčka v jajčki-avtosedežu iz sobe v sobo. Toda to onemogoča njegovo svobodno gibanje. Bolj zdrava alternativa je, da mu omogočimo prosto ležanje na hrbtu. Če imamo živali ali starejše brate in sestre, ga je seveda treba zaščititi zaradi varnosti.  Uporabimo lahko varovalne ograje ali stajice. To tudi osvobodi starše, da končajo hišna dela in istočasno omogoči dojenčku, da počne svoje delo raziskovanja. Idealen za svobodno igro je prostor, ki je dovolj varen, da je ob tem odrasel miren ter da dovoli otroku, da se notri igra, brez da je odrasel neprestano zraven. Tako lahko starš opravlja svoja opravila. Ko pa pride čas za nego, je bolj polno na voljo otroku. To zdravo ravnovesje časa narazen in skupaj, koristi tako otroku kot staršu.

 

-Tudi pasti je kdaj treba

 

Način, kako se otrok naravno in instinktivno giblje, je vedno najvarnejši. Toda to ne pomeni, da ne bo občasno padel. Ko otrok pade, se uči, kako zaščititi svojo glavo, ko izgubi ravnotežje. To je sposobnost, ki je vedno znova in znova potrebna skozi razvoj, ko hoja napreduje do teka in skakanja. Doživljanje padanja in ponovnega vstajanja, razvija otrokovo čustveno rast. Pokaže otroku, da je sposoben nadaljevati z aktivnostmi tudi, ko so na poti izzivi. Pogosto starši instinktivno ujamemo otroka pred padcem. Toda, če se držimo nazaj in ga ne rešujemo prehitro ter prepogosto, mu damo možnost da sam spet vzpostavi ravnotežje in nadaljuje na svoji poti. Naučiti se pasti, vstati in iti dalje, je mogoče najboljša priprava na življenje!

 

 




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja