Pravijo, da so raziskave pokazale, da cepljenje ne povzroča avtizma. Hmm, le kdo jih je naročil in plačal? In, zakaj so potem nekatera sodišča v tujini avtizem priznala kot posledico cepljenja!?! V Sloveniji se v teoriji avtizem po cepljenju ne more zgoditi. Kaj nam pa kaže praksa? Se starši, ki preživijo z otrokom vsako prosto sekundo in ga poznajo najbolj od vseh na svetu, res tako zelo motijo? Presodite sami. V branje vam dajem zgodbo pogumne mame, ki se ni vdala in je sina že skoraj ozdravila.

Karoline Turk

“Čredna imunost?! … moj otrok je poškodovan od cepiv… prepuščeni smo sami sebi, z bolnim otrokom, s stroški, z diagnozo in nič več… in kje je zdaj čreda???

Mislim, da je čas, da se začne zaupat staršem in ne da se jim odvzema pravica odločati o svojih otrocih. Čas je, da se nas sliši.. dovolj je zatiskanja oči s strani pediatrov, ki so prvi katerim povemo za svoja opažanja, slutnje in strahove, da z otrokom nekaj ni o.k. Kako lahko nekdo, ki našega otroka vidi vsake toliko in še to tempirano na minute, odloča o njem? Na osnovi česa lahko pediater zavrača opažanja staršev in jih ne jemlje resno? A niso ravno naša opažanja stanja tista na osnovi katerih se podajajo diagnoze? Kako lahko nekdo, ki brez kartoteke ne ve nič o otroku, staršu reče, da si izmišljuje, da je z otrokom vse v redu in da je vse to normalno? A nismo starši tisti, ki smo v zgodnjem otroštvu 24h na dan z otrokom. Beležimo vsak gib, nasmeh, zvok,… slikamo, snemamo vse nove dosežke, še posebej, če je to naš prvi otrok. In če ne mi, starši, kdo bi bolje poznal našega otroka in kdo bi prvi opazil, da razvoj ne gre v pravo smer? In če pride mama k pediatru in jo skrbi, ker se otrok vede drugače kot se je.. zakaj se ji ne prisluhne? Zakaj nikomur iz stroke ne da misliti, da pa mogoče nekaj ne štima, če se vrstijo zgodbe o spremembah otrok po cepljenju, ki so si zelo podobne.. zakaj niso pripravljeni raziskati zadeve, če že ne, da bi se prepričali v svojo zmoto, potem vsaj, da nam staršem dokažejo, da imajo prav. Vem, da če bi se vsaj malo potrudili poiskati in prebrati članke, raziskave, res prisluhnili staršem in sešteli 1 + 1, pogledali v kake verodostojne študije o cepivih – ki presegajo njihovo osnovno priučeno znanje – bi se zamislili.

Rodila sem zdravega otroka, ki je to tudi bil… do prvega cepljenja pri treh mesecih. Visoka vročina, jok, ki ti para srce in ker ne veš bolje, upoštevaš nasvet pediatra: »Vse je normalno, dajte paracetamol.« Če bi le takrat vedela bolje. Najslabše kar lahko narediš je, da daš paracetamol in s tem imunskemu sistemu odvzameš še tisto malo možnosti, da razstrupi telo. V nekaj dneh se otroku drastično poslabša stanje kože. Izpuščaji, vnetna žarišča… Zjutraj, ko sem ga vzela iz posteljice, je bil tako popraskan do krvi po glavi, kot da bi ga dvignila iz grmovja vrtnic. «Ne, to je vse normalno gospa, ima pač malo bolj suho kožo…«

Druga doza cepiva pri štirih mesecih: spet neutolažljiv jok, visoka temperatura, paracetamol.

Tretja doza, pet mesecev: otrok kriči par ur skupaj, ne je, ko ga poskušaš potolažit te odriva vstran.

Od te noči se je v naslednjih treh letih zbujal na minuto, dve, pet, tri, deset… in kričal.. Do tretjega leta sem noči presedela z otrokom v naročju, ga mirila, tolažila in čakala na dan, da se to konča, da dete neha trpeti in da lahko končno tudi sama zatisnem oči za več kot mogoče tri ure na noč in še to skupaj, če sem si seštela minute spanja.

Vsakič, ko sem potožila pediatru, da nekaj ni v redu, da otroka nekaj boli in da je vsakič takoj po prejetem cepivu stanje še hujše, sem bila »potolažena« z besedami, da to naključno sovpada s cepljenjem, da se sigurno kuha kaka virozica, da ga matrajo kolike, itd., ker od cepljenja samega pa to že ni! V kartoteko se ne zabeleži nič.

Eno leto… ponovi vajo…

Do takrat že diagnoza atopijski dermatitis in disaboreja lasišča. Začnejo se pojavljati bolečine v nogicah, tako da kak dan niti ne more stopiti na noge. Joče, ker ga boli. Ko omenim pediatru: Eh, to je od rasti, dajte paracetamol.« Hmm??

Otrok dosega vse starostne mejnike, shodi pri skoraj enajstih mesecih, čeblja in začenja uporabljati prve besede. Rad se carta, rad je v družbi, zanima ga vse okoli sebe.

Osemnajst mesecev…

OMR: Vročina… in v treh dneh vesel majhen fant izgubi svoj nasmeh in besede. Odtava nekam v neznano. Ne želi dotikov, ne poljubčkov. Z glavo udarja v tla, mizo, stene, pohištvo. Agresivno izbruhne vsaj petdeset krat na dan. Igrače letijo, kriči. Naenkrat se boji običajnih poznanih zvokov: sesalec, ki ga je zmeraj uspaval, ročni mešalnik, fen, kaj šele kosilnica. Panika… Igrače ga več ne zanimajo kot do takrat. Zdaj jih samo še zlaga in razvršča, pospravlja na svoje mesto. »Hej, čakaj, nekaj ni v redu. To ni moj otrok!!!«

Ko o tem razlagam pediatrinji, v katero zaupam, da mi bo znala pomagati, da mi bo pritrdila, da vse kar se dogaja ni o.k., je vse kar dobim: »Pač ima rad red.« Ima rad red??? Pri 18 mesecih?? Pa ženska kaj si sploh kdaj videla, kako se igrajo 18 mesecniki??? Njihov red je kaos. Vidiš, primeš, pogledaš, odvržeš in vzameš nekaj drugega. In zakaj ne govori več? »Ja, saj ima še čas. Verjetno napreduje na drugih področjih. Dajte mu čas, fantek je.« In zakaj buta z glavo ob tla, vsaj to ni normalno!?? »Mogoče je pod stresom…« Stresom????

In to so strokovni odgovori??? Je to pomoč otroku?? Obrača mi želodec, ko slišim: »Vaš otrok se je rodil z avtizmom.« Resno? A starši pa smo toliko butasti, da tega do dveh let nismo opazili?? A nismo vsi naravnani tako,da primerjamo razvoj otroka z drugimi enako starimi? Se ne gremo, kdo je prvi sedel, shodil, spregovoril,… in da DVE leti ne bi opazili, da otrok taaako odstopa?? In kaj rečejo, ko nam le uspe otroka pozdraviti do te mere, da lahko samostojno funkcionira? A takrat pa delamo čudeže in spreminjamo gene, ali kaj?? Da o epigenetiki niti ne govorimo, ker za večino ne obstaja ali pa še niso slišali za njo, ker je v študijskem gradivu takrat še ni bilo.

Naslednja pol leta je naš sin v eno sestavljal sestavljanke.. to bi lahko počel 24h, če bi ga pustil. Vedno znova in znova. Pri dveh letih je sestavljal take z 80+ deli. Že dolgo tega smo prenehali hoditi na obiske in tudi ti so pri nas postali prava redkost. Ker enostavno ni šlo. Otrok je kričal, ogrožal sebe in druge, ker ničesar nismo smeli premikati, vse je moralo biti na svojem mestu, če ne, je sledil izbruh. Trgovine so postale nočna mora – preglasno, preveč ljudi, zvokov, luči. Nič več kopališč, rojstno dnevnih zabav,… Ničesar več!!! Iz vsejedega otroka smo dobili takega, ki je jedel samo še svojih 5 stvari na točno določen način. Lepo zloženo na krožniku in nič se med seboj ne sme dotikati. Ko vidiš tri letnika, ki na koci na kavču vztrajno gladi gube in zlaga vzglavnike v vrstni red, ker drugače se ne more usesti nanj, te boli srce. Da o alergijah, ki so se začele vrstiti niti ne govorim.

Še enkrat se vprašam: »Kje je čreda zdaj??? Jaz sem izpolnila svoj del. Zastavila sem zdravje svojega otroka za dobrobit te »črede«. Kje je zdaj, da mi pomaga???«

Ko sem dve leti in pol hodila od vrat do vrat in iskala nekoga, ki bi mi povedal, kaj je narobe z mojim otrokom, ni bilo nikogar. Vsi so samo prelagali drug na drugega. Na koncu sem sama prišla do diagnoze in izsilila napotnico za ambulanto za avtizem, kjer so mojo domnevo samo še potrdili. In seveda tipično za našo državo vprašali: »Ja, kje pa ste hodili do zdaj?« Ne vem, čreda me ni usmerjala. V bistvu, izginila je. Ostali smo sami.

Otrokov imunski sitem je uničen, črevesje propustno, obsesivno kompulzivna motnja, avtizem, alergije na vsako drugo stvar. In kaj dobiš kot pomoč? Diagnozo na papirju! In to je vse… Sprijazni se..
In tako si prepuščen samemu sebi, ni črede, ni pomoči.

Začela sem sama raziskovati, brati, se informirati. Ne, ne bom se sprijaznila! In z vsako nočjo, ki sem jo prebedela v iskanju pomoči, rešitve, da rešim sina, sem vedno manj verjela v »bogove v belem«. Ne , to niso več naši prijatelji. Že dolgo več ne. To so prodane duše, ki trgujejo z zdravjem naših otrok.

Zadala sem si, da popravim škodo, ki je bila storjena. Uspeva mi! Vem, da bi za ves ta denar, ki ga vlagamo v otrokovo zdravljenje, lahko živeli v hiši, ki ne bi bila tako obupno potrebna obnove, vozili mlajši avto, imeli sanjske počitnice kot drugi… Ampak, koga briga kakšen je strošek dietne prehrane, terapij, testiranj v tujini, vseh prehranskih dopolnil, vitaminov,… Tistih, ki so nas spravili v to godljo in nas tam pustili, sigurno ne!

Res nam uspeva! Otrok skoraj, da ne kaže več znakov avtizma. Če ne veš za diagnozo ne bi opazil, da kar koli ni o.k. In zdaj po 5 letih trdega dela, da saniram škodo in pozdravim otroka do te mere, da bo sposoben sam poskrbeti zase, da ne bo nikogaršnje breme… zdaj naj prepustim tistim, ki so mi obrnili hrbet in rekli, da to ni mogoče, da odločajo o mojem otroku?? Dovolim,da ves moj trud izničijo??

Žal pa niso vsi starši enaki. Ne gredo vsi po enaki poti. Kaj bo pa z njihovimi otroci, ko odrastejo? A se v tej naši državi res nihče ne vpraša, kaj bo, ko vsi ti otroci odrastejo? Pri dopolnjenem 18. letu starosti veljajo za nezaposljive osebe in grejo v invalidski pokoj. A se zavedate, da država že zdaj ni sposobna poskrbeti za starostnike, ki životarijo z sramotnimi pokojninami, kaj šele bo, ko se bo povečalo število mladih v pokoju? In bo se. Kdo vam bo polnil proračun??? Bolna generacija?

Prelahko je odločati o usodi drugih..

In dokler nimaš sam slabe izkušnje ne moreš razumeti.. A, ne bojte se. Nihče ni imun. V življenju se vse enkrat vrne- dobro in slabo. In vsak plača za svoje grehe. Enkrat, nekje, nekoč…”

Na temo avtizma lahko prebereš tudi spodnjo zgodbo.

Starši otrok zbolelih zaradi cepiv prepuščeni sami sebi (zdravljenje avtističnega otroka)