Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (13. zgodba)




Rezultat iskanja slik za vaccination cry baby

  1. zgodba pripoveduje o stiskah mame, katere prva dva otroka sta imela precej stranskih učinkov po cepljenju , druga dva pa sta danes popolnoma necepljena zaradi hudih zdravstvenih težav, zaradi česar si celo mnenja samih zdravnikov glede cepljenja nasprotujejo. Nekateri bi cepili za vsako ceno, drugi menijo, da je bolje ne cepiti. Zanimivo je videti, da si sami zdravniki v nekaterih primerih niso enotni.

Janja, mamica štirih otrok: 

“Prvi otrok bo star 6 let, druga 5 let, tretja 3 leta in četrta eno leto. Starejša dva sta edina cepljena po programu. Venomer slišimo, kako so cepiva varna, kako malo imajo stranskih učinkov oziroma da so ti nični. 

Vendar zgodba mojih otrok in mnogo drugih, ki so imeli reakcijo na cepljenje, ni tako rožnata, kot trdijo naši slovenski zdravniki, ki so mnenja, da reakcije po cepljenju skorajda ne obstajajo, oziroma so zelo, zelo redke, minimalne oziroma nične. In, ker se zavedam resnosti in pogostosti stranskih učinkov, ki se pri nas pometajo pod preprogo z izgovori, da to pa ni od cepljenja, in ker menim, da nismo edini, je čas, da tudi drugačna in edina resnica kot prihaja iz ust zdravnikov, pride v javnost.

Prvega otroka sem kot zavedna državljanka peljala na obvezno cepljenje, misleč, da se to pač mora. Ko je kdo omenil, da ne cepi ali ne bo cepil otroka, sem v sebi čutila veliko sovraštva, gnev in obsojala sem ljudi, ki so bili “proti cepljenju”. 

Nikoli nisem imela dvoma v cepljenje ali cepiva nasploh. To je vendar nekaj, kar varuje otroke ter pravzaprav vse nas.

Sin ob “pikici” kot jo tako radi imenujejo, ni niti malo zajokal. Kakor, da se ni nič zgodilo.

Tekom naslednjih ur je bil veliko bolj zaspan, spal je velik del dneva, celo noč in to je trajalo naslednji dan ter nekaj nadaljnjih dni. Preverjala sem mu dihanje, imela sem ga v svoji postelji in v strahu opazovala, kaj se dogaja. Nekaj v meni je govorilo, da to ni vredu.

Ljudje okrog mene pa so govorili, da naj bom srečna, da imam malo miru in časa zase.

Spremljala sem delovanje prsnega koša, da sem videla, da diha. Vmes sem ga zbujala vsake toliko, saj tudi moje prsi niso bile zadovoljne z daljšimi premori med podoji in krajšim časom dojenja.

Imel je tudi visoko temperaturo 40°C. Klicala sem v dežurno ambulanto in povedala, da je dojenček bil zjutraj v redu, vmes je bil cepljen in potem se je vse spremenilo. Dobila sem odgovor, da to nikakor ni od cepljenja, temveč je dobil virozo. Prej zdrav otrok, potem pa viroza. Ob njem sem bila le jaz, v stiku ni bil z nikomer drugim, še manj s kakšnim otrokom ali bolnim človekom. Bilo je poletje. 

To sva prebrodila in čez nekaj dni se je situacija umirila. Mislila sem si, morda pa je res slučajno dobil virozo, saj kasneje več ni bil tako utrujen in vročičen. 

Pri naslednjih pregledih se je zgodba vedno znova ponovila. Vedno sem klicala dežurnega zdravnika in skoraj vsakič dan po cepljenju obiskala pediatrinjo, a vedno naletela na gluha ušesa in ignoranco.

Pri 6m je vročina celo narastla na 41°C, bil je zelo siten, ampak rečeno je bilo, da mu naj dam le paracetamol v zadnjik, in da – ponavljam, to ni od cepljenja. 

Po cepljenju pri enem letu za OMR (ošpice –mumps – rdečke) je bil venomer bolan: viroze, prehladi, bronhitisi, angine in tudi pljučnice. Ni obiskoval ne vrtca, ne bolnih ljudi. 

Pri 15 mesecih je dobil sestrico, ki je bila novembra prvič cepljena. Takrat sta bila oba zelo bolna. In po vsakem cepljenju za DiTePer je sprva imela virozam podobno stanje z visoko temperaturo, bruhanjem in drisko.

Prvi otrok je pri cepljenju pri 18 mesecih imel še hudo oteklino, rdečino in modrico na mestu vboda, kjer je bilo tudi trše na dotik. Noga mu je otekla na abnormalno širino in večino svojih hlač ni mogel obleči. Oteklino smo morali militi s kamiličnimi obkladki.

Kljub vsemu, sinove reakcije niso bile tako hude, kakor hčerine.

Hči se je rodila 7 tednov prezgodaj, imela dihalno stisko, bila zategnjena v mišicah, malo hipotona,…Pač te normalne zadeve, ki jih je pričakovati pri nedonošenčkih.

Že ob rojstvu je imela nekaj težav, mednje štejem tudi to, da je nisem smela videti, saj mi je bilo rečeno, da je ne morem videti, ker se bom navezala nanjo, ona bo pa itak umrla. Lep čas je njen pogled škilil, kar se je kasneje uredilo samo od sebe. Reakcije po cepljenju do enega leta, sem opisala že v odstavku višje.

Najhujšo reakcijo je imela pri cepljenju za OMR. Tik pred tem je imela operacijo, po kateri niso čakali dolgo in so jo kljub temu cepili, brez da bi si telo opomoglo.

Ne dolgo ob prihodu domov po cepljenju, se je v hrbtenici zvila nazaj v loku, počrnela v obraz, kriče jokala ter izustila čudne zvoke. Sama epizoda joka je trajala več kakor 15 min, vmes je imela nekaj minut pavze, nato pa ponovno začela jokati. Kar nekaj dni je trajal nenavaden, neutolažljiv jok, ki je trajal cel dan in večino noči. 

Seveda sem takoj poklicala zdravnika, ki je rekel, da je to “ipika” oziroma panični napad (pri enoletnem otroku!) in da s tem pač izsiljuje, ker želi nekaj doseči. Naslednji dan sem oddrvela k pediatrinji, ki je postavila isto diagnozo.

Se samo meni zdi to čudno, da ravno panični napadi po cepljenju?!

(V stranskih učinkih v navodilih proizvajalca je navedeno, da je nenavaden in kričeč jok znak vnetja možganske ovojnice – encefalitis.)

Po tem cepljenju se ji je pojavila luknja na srcu in posledično šum na srcu.

Pogosto se ji tudi pojavijo krči zaradi katerih je že nekajkrat omedlela.

Po tem obdobju je velikokrat z glavo udarjala v steno, v tla, tepla se je po glavi, kakor da bi želela povedati, da jo boli glava.

Lep čas sem verjela dežurnemu in pediatričnemu zdravniku, da to pač ni od cepljenja.

Opažam, da je od tega cepljenja drugačna. Včasih se mi zdi, da slabše sliši, včasih je v svojem svetu, postala je agresivna, avtoagresivna, uničuje stvari, pleza povsod, ne zna biti na miru, pogosto med komunikacijo umika pogled. Ne vemo, kaj je to, saj ni imela nobenih preiskav glede tega, ta pediatrinja je diagnosticirala “ipiko”, sedaj popolnoma nova, ki jo opišem nižje, pa sumi na ADHD.

Z januarjem 2014 je njuna pediatrinja odšla v tujino. Hčer je prevzela druga pediatrinja, ki je začasno spremljala otroke in vodi RA. Po cepljenju pri 18 mesecih za DiTePer je ponovno imela virozo z drisko in vročino.

Kasneje pri tretjem otroku, ponovno hčeri, sem že pri 3 mesecih zaprosila, da pred cepljenjem opravimo vse preiskave, ki obstajajo pred cepljenjem, ki bi podale končno sliko in potrdilo, da bo vse ok.

Ta pediatrinja je pregledala kartoteko od prve hčerke in glasno prebrala vse. Vsakič, ko smo po cepljenju prišli na pregled za te stranske učinke, ni bilo zabeleženo ničesar. Nekajkrat je edino pisalo “viroza, vročina, prehlad, driska…”. Vsega pa ne, prav tako ni bilo zabeleženo, da je to reakcija ali sum na reakcijo po cepljenju, prav tako ni bilo prijavljeno v register stranskih učinkov po cepljenju.

Dejala je, da bi tista pediatrinja morala vse tudi najmanjše sume, zabeležiti in oba otroka resno spremljati zaradi stranskih učinkov, ki po njenem niso bili nedolžni in bi lahko bilo kaj hudo narobe. 

Delovala je popolnoma sproščeno, suvereno in si resnično vzela čas zame, za moj strah in pogovor. 

S tretjo, necepljeno smo opravili alergijski test na sestavine cepiv. Treba je poudariti, da se alergija pokaže le ob predhodni izpostavljenosti alergenu, kar pa ona ni bil in test je bil negativen. Prav tako so ti testi v večini primerov tudi za cepljene otroke negativni, saj testirajo le na 3 sestavine in nikakor ne na celoten spekter sestavin, ki jih vsebujejo cepiva.

Po negativnem testu, so se začeli izvrševati pritiski iz strani pediatrinje. Te, ki mi je prebrala kartoteko hčere in je predhodno delovala kot da me razume. 

Vsaka kontrola je pomenila večji pritisk. Ali cepljenje ali pa kazen.

Nikoli se nisem izogibala ne posvetovalnicam, ne pregledom in kontrolam, če je bil otrok bolan. Sploh s tretjo hčerko, ki je od rojstva zelo pogosto bolna, sva bili pogosto pri zdravnici. Do 2 let ni bila uradno niti en mesec primerna za cepljenje, saj mora biti otrok vsaj en mesec zdrav, brez kliničnih znakov, niti vnetja oči, kašlja, izcedka iz nosu ne sme imeti, prav tako mora biti krvna slika normalna, kar pri njej ni bilo nikoli. Večja kot je bila hči, vedno manj kontrol sva imele pri tej pediatrinji. 

Ponovno smo dobili novo pediatrinjo in jaz četrtega otroka. Četrta hči se je že rodila z defektno ledvico, zaradi česar je imela tudi nefrektomijo (odstranitev ledvice). V enem trenutku je bilo rečeno, da takšni otroci ne smejo biti cepljeni, da ohranimo drugo ledvico zdravo, v drugem, da morajo biti še bolj cepljeni, za vse obvezno in neobvezno. 

Naša, ta res čisto nova pediatrinja razume moje strahove, skrbi,…in nikoli ni dejala, da bi jo cepili. Prav tako je mnenja, da bi zaradi reakcij večjih dveh in pogostih bolezni mlajših dveh, opustili cepljenje vseh 4 otrok, in če bi bilo treba, nam pomaga spisati POC (predlog za opustitev cepljenja). 

Je pa ponovno težava, saj še vedno vse moje punce spremlja pediatrinja iz RA, ki je že zagrozila, da bomo na vse ali nič cepili otroke. In kljub temu, da sem proti izogibanju pregledov, se vedno bolj nagibam v to smer, da se pregledov v RA enostavno več ne udeležim z otrokom, saj mi je v prvi vrsti življenje in zdravje mojih otrok na prvem mestu in si ne predstavljam, da bi morali iti še enkrat skozi vse reakcije in težave, ki smo jih morali doživeti zaradi neizkušenosti, neznanja in naivnosti pri večjih dveh.

In nikomur, ki v dobri veri cepi svoje otroke, ker verjame slovenski zdravstveni stroki, pediatrom, ipd., ne želim, da bi morali iti skozi kakršno koli reakcijo na cepivo, kaj šele kakšno hujšo reakcijo, kjer bi trepetali za zdravje in življenje svojega otroka, in se kasneje morali boriti v slovenskem sistemu, ki reakcij ne priznava. Na celotnem širnem svetu, je edino Slovenija tista, kjer reakcij ni, so minimalne ali pa nične, in njihova pogostost je 1:10000.” 

 




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja