Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (15. zgodba)




V Istanbulu leto dni po paralizi

Pred vami je 15. zgodba v seriji zgodb o stranskih učinkih po cepljenju. Prebrali pa boste lahko zanimivo pričevanje o dveh hudih avtoimunih boleznih, ki sta kot meni avtor zgodbe, najverjetneje nastali kot posledica cepljenja.

Ko sem Klemnu, avtorju spodnje zgodbe, omenila da ljudje pogosto dvomijo v kredibilnost objavljenih zgodb, mi je poslal precej svojih izvidov, priložil pa je tudi svojo sliko, ki je nastala po tem, ko je v mladih letih praktično vstal od mrtvih. Na slikah je torej avtor zgodbe Klemen Ličen (ko je uresničil svoje mladostne sanje – več preberite v njegovi zgodbi) in nekaj od njegovih izvidov.

Klemen Ličen

»Bil sem star šest let. Zbudil sem se v reševalnem avtu sredi ovinkaste ceste. Mama se je sklanjala nad mene in mi rekla: »Sladkorno imaš. Peljemo te v Ljubljano.«

Deset dni pred tem sem spet začel lulati ponoči v posteljo in vidno hujšati. En dan pred tem sem v parih urah popil več litrov Radenske. Ko so videli, da je nekaj hudo resnega, me je sosed s fičkom peljal na urgenco v bolnišnico Šempeter pri Gorici. Vsakih 5 minut me je lulat. Sosed je obupal nad ustavljanjem in mi je rekel: «Lulaj kar v avtu.« Ko smo prišli na urgenco 25 km stran, sem stopil v nekaj cm globoko lužo lastnega urina v sosedovem fičku.

Na urgenci niso znali postaviti diagnoze. Kmalu sem padel v komo, v kateri sem bil 12 ur. Kljub temu sem slišal skozi dvoje prostorov na hodnik starša (popoldne je prihitel v bolnišnico še moj oče), ki sta jokala, bila sta v strahu, da bom umrl. To je bilo edinkrat, da sem slišal svojega očeta hlipati. Hotel sem vstati in jima iti povedati, da je vse v redu, da me nič ne boli in da sem v redu, toda nisem mogel. Čudil sem se, kako to, da se ne morem premikati in govoriti. Bil sem tam v tisti svetlo modro prepleskani sobi in vratih enake barve, na katerih je bila naslikana roza hobotnica. Čeprav sem bil v komi, sem vse jasno slišal in videl. Čudil sem se lepoti te hobotnice in sposobnosti tistega, ki jo je tako lepo naslikal.

Hoteli so me odpeljati na kirurgijo, ker so sumili, da gre za slepič. Po moje bi umrl na kirurški mizi, če ne bi, na poti na kirurgijo, srečali dr. Kruha, ki je prišel v nočno izmeno in ko nas je zagledal, je nadevajoč si belo haljo vprašal: »Kaj imamo pa tu?« Rekli so mu, da ne vedo in da me peljejo operirat slepič. Vprašal jih je: »Ali ste mu izmerili cukr?«
Bilo ga je 1160 mg/dL oz. 66,5 mmol/L. Postavil sem rekord v tedanji SFRJ in preživel. To, da sem preživel in brez posledic (okvare ledvic ali srca), je bil enostavno čudež. Dobil sem inzulin. Starša sta preživela negotovo noč in čas moje kome v čakalnici. Zjutraj so me naložili v reševalca in odpeljali v Ljubljano, na (staro) pediatrijo na Vrazovem trgu.

Za diabetesom sem zbolel potem, ko sem prebolel prvo jesenko-zimsko virozo. Približno pol leta pred tem, v začetku poletja, sem bil cepljen pred vstopom v šolo… To je bila prva viroza po cepljenju…

Takrat se ni vedelo vzroka za diabetes tipa 1. V moji družini tako po mamini kot po očetovi strani ni bilo diabetesa v družini. Vedeli so le, da beta celice Langerhanskovih otočkov v trebušni slinavki ne proizvajajo več inzulina.

Čez leta je uradna medicina navedla, da je diabetes tipa 1 avtoimunega izvora. Se pravi lastni imunski sistem se obrne proti lastnemu telesu, v tem primeru proti beta celicam. Prepozna jih kot virus in jih uniči. Danes je medicina sposobna izdelati beta celice in diabetik lahko ostane par dni brez injiciranja inzulina, pač dokler imunski sistem ne uniči beta celic.

20 let kasneje …

Zbudil sem se in dvojno videl. »A,« sem si rekel, »nizek cukr imam!« Dvojni vid pri diabetiku je namreč znak nizkega krvnega sladkorja. Toda, izmerjen je bil preko 9! To mi je bilo zelo čudno. Ker po kosilu ni bilo bolje in ker mi je tudi desno koleno klecalo, pa še počutil sem se zelo utrujeno, sem odšel k dežurnemu zdravniku. Le-ta je dejal, da ni nič narobe z mano, da sem le utrujen. (Bil je vikend!) S takratno partnerko sva se odpravila na nekaj več kot 100 km dolgo pot, namreč med tednom sva živela pri njenih in čez vikende prihajala k našim. Bil sem tako utrujen, da nisem mogel voziti in sem sklenil parkirati na parkirišču za tovornjake in zjutraj nadaljevati. Partnerko je bilo prespati na parkirišču tako strah, da je kljub temu, da ni nikoli vozila avta in ni imela vozniške, odpeljala še preostalih 50 km naprej do doma, večinoma vozila v drugi prestavi, nekaj v tretji, pri čemer sem ji jaz prestavljal ročico.
Zjutraj je odhajala eno uro pred mano na faks, jaz pa potem v službo. Preden je odšla, me je vprašala ali sem bolje. Bil sem tako zaspan, da sem le pritrdil.

Ko sem čez eno uro hotel vstati, nisem mogel. Videl sem vse megleno, nerazločno, dvojno. Roke me niso ubogale. Vedel sem, da je nekaj hudo narobe. Hotel sem poklicati partnerko – bil je to čas »mobi čukov«, pa nisem mogel, moje roke me niso ubogale. Živeli smo na vasi, ločeni od vseh sosedov. Poklical sem jo lahko le zato, ker sem imel narejeno bližnjico na tipkovnici. Se pravi z eno tipko sem lahko poklical nastavljeno tel. številko. Le zadeti sem moral to tipko…. nekje v desetem poskusu mi je uspelo. Rekel sem ji, naj pokliče reševalce, da je nekaj z mano hudo narobe.

Po dolgih urah sem prišel na urgenco UKC-ja v Ljubljani. Diagnoze ni bilo. Dali so me na nevrološki oddelek. V sobi sta bila še dva gospoda. Iz hrbtenične tekočine so vzeli punkcijo. Debelo iglo zabijejo med vretenci v hrbtenico. Boleče in nevarno. Diagnoze še vedno ni bilo. Stanje se mi je iz ure v ure slabšalo.

V dveh dneh sem bil popolnoma paraliziran, pri polni zavesti, ko sem ravno začel živeti. Star sem bil 25 let. Okoli mene so se motali najrazličnejši zdravniki in šepetali. Tega mi je bilo dovolj, zato sem jih enkrat »nadrl« in rekel, naj mi povejo, kaj se z mano dogaja in naj se ne delajo kot da me ni tu. Predstojnik oddelka je to upošteval in naročil naj mi odslej vse povejo. Priznal je, da ne vedo, kaj je z mano, da sumijo multiplo sklerozo pa tudi klopni meningoencefalitis, ampak ničesar ne morejo potrditi. Moje telo je bilo ena sama bolečina. Trikrat dnevno sem dobil dve tableti 550mg nalgesina. Le-te enostavno niso prijele. Enako hudo je bolelo kljub tabletam. Peklo. Vse telo me je peklo, peklensko peklo. Potem so mi dali nekaj močnejšega, mislim da Tramadol, na infuzijo. To je bolje prijelo, čeprav me je še vedno precej bolelo, a slišal sem, ko so se pogovarjali ob meni, da bi z morfijem še počakali.

Sredi neke noči je postal gospod na sosednji postelji nemiren. Bil je pogosto nemiren, a tokrat je bilo drugače. Nisem mogel poklicati pomoči, bil sem paraliziran. Sestra je prišla hitro in pozvonila za pomoč in takoj so prišli. Oživljali so ga. In nato tiho odpeljali posteljo iz sobe. Zjutraj ni nihče nič rekel, a vedel sem, da je umrl. Veste, boli opazovati umiranje ljudi. Spraševal sem se, kdaj bom jaz umrl in kako…

Bil sem se že poslovil, saj diagnoze in zdravila ni bilo. Avto in prihranke sem prepustil partnerki. Drugega pa tako nisem imel. Desetega dne zvečer pred spanjem, sta prišla dva tehnika in sta mi izmerila količino vdiha in izdiha. Bilo je ravno na meji in sta rekla: »Ma nocoj ga še pustimo. Bomo zjutraj še enkrat izmerili, ga pa zjutraj damo na dihalni aparat.«

Bal sem se zaspati, kajti to je mogoče moja zadnja noč… Obljubil sem si, da če pridem na svojih nogah iz UKC-ja, si kupim motor – zato sem namreč varčeval tisti denar, saj sem si od malih nog želel motor.

Naslednjega dne so mi ponovno naredili punkcijo v hrbtenico. Pred kosilom je prišla diagnoza: Miller-Fisher sindrom, popoln razpad mielinskih ovojnic celotnega perifernega sistema. Mielin deluje kot izolator živcev, da se lahko prenašajo električni signali. Moj živčni sistem je bil praktično v kratkem stiku. Razlog: AVTOIMUNI IZVOR!!!

Pred tistim prvim dvojnim vidom sem prebolel VIROZO, moj imunski sistem je izdelal protitelesa za uničenje virusa viroze in potem prepoznal lastne mielinske ovojnice perifernega živčnega sistema kot virus in jih uničil!!! Moj imunski sistem je hudo poškodovan!

Povedali so mi, da se z vsako virozo lahko Miller-Fisher ponovi! A veste, moral sem ponovno naučiti hoditi! Izgubil sem vse prirojene reflekse. Težave sem imel z ravnotežjem. Po dveh mesecih intenzivne fizioterapije sem lahko ponovno približno normalno hodil. Pol leta sem rabil, da sem lahko tekel, ne da bi padel. DVE LETI, da sem lahko šprintal, ne da bi končal na bradi!

Zdravilo, ki sem ga dobil, je iz človeške krvne plazme. Dobil sem 4 steklenice infuzije. Vsaka steklenica stane okrog 15.000€.

Vsaka viroza mi prinaša strah. Ali bom spet dvojno videl? Je to Miller-Fisher? Ali: kaj mi prinaša naslednja viroza?

Po tej izkušnji sem postal sumničav. Od kod dve hudi bolezni, obe avtoimunega izvora!? Potem so se mi začele puzzle sestavljati. Ugotovil sem, da je sodišče v Versailles-u v Franciji 2. maja 2001 priznalo vzročno povezavo med cepivom proti hepatitisu B in multipli sklerozi. Se pravi sodišče je priznalo, da cepivo povzroča multiplo sklerozo in država žrtvam odtlej plačuje odškodnine ter da je dokazana tudi povezava, da cepivo proti hepatitisu B povzroča diabetes tipa 1.

Ko se je rodil moj otrok, sem obsežno študiral temo cepljenja in naletel na raziskavo izvedeno na Nizozemskem, ki je zajela 1000 otrok, polovica cepljenih, polovica necepljenih. Študija je trajala več let in je pokazala 50% večjo obolevnost za diabetesom tipa 1 pri cepljenih.

Bil bi nor, če bi dal svojega otroka cepiti po vseh lastnih izkušnjah in po vsem, o čemer sem se bil izobrazil!!!

Veste, diabetik je dober potrošnik. Porabi lepe količine inzulina, ki je drago zdravilo, testne trakove za glukometer (50 trakov stane cca 30€ in zadostuje za 5-6 dni!!!), redni kontrolni pregledi (minimalno 2x letno), redni specialistični pregledi (ledvica, oči, stopala). Veliki denarji za farmacijo! Jaz sem farmaciji dobra stranka! In verjamem, da so si stranko sami ustvarili.«

O povezavi med cepljenjem in avtoimunimi obolenji lahko preberete več tudi na povezavi.

Zgodbe, ki jih objavljam imajo očitno kar velik odziv. Popolni neznanci me sprašujejo, če sem tista Alenka Vindiš, ki objavlja zgodbe o stranskih učinkih po cepljenju. Ljudje mi povedo tudi svoje zgodbe, zakaj oni niso cepili svojih otrok ali kaj se je po cepljenju zgodilo njim. Ravno danes sem srečala znanca, ki mi je povedal: »Veš, da je mojemu prijatelju zobozdravniku otrok, dva dni po cepljenju nehal dihati in je komaj preživel.« Prosila sem ga, naj mu naroči, da mi pošlje zgodbo, da jo objavim. Prav tako lahko to storite vsi ostali, ki ste imeli posledice po cepljenju. Moj mail najdete pod kontakt.




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja