Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (3. zgodba staršev)




Rezultat iskanja slik za vaccination crying

Odločila sem se, da bom objavila serijo prispevkov staršev otrok, ki so po cepljenju utrpeli resne stranske učinke.  V 3. zgodbi objavljam zgodbo mamice, ki me je pretresla v dno duše. Njen otrok je namreč po cepljenju umrl.

Stroka nas prepričuje, da so stranski učinki redki in večinoma zelo blagi. Zgodbe staršev pričajo nasprotno. Po pričanju staršev zdravniki vztrajno zavračajo in zanikajo, da bi imeli stranski učinki povezavo s cepljenjem. Vprašanje se pojavi, če je to razlog, zakaj imamo v Sloveniji uradno zavedenih tako malo stranskih učinkov po cepljenju?

Preberite pričujoče zgodbe in presodite sami. Gre za realne zgodbe naših slovenskih staršev. Zgodbe so objavljene z njihovim dovoljenjem in na njihovo željo anonimne ali objavljene z imenom in priimkom, v odvisnosti in s spoštovanjem pravice vsakega posameznika po zasebnosti in neizpostavljenosti.

Anonimna Mateja

 “Bilo je leta 2012. Rodila sem popolnoma zdravega sina, težak 3670g in velik 51,5cm. Prejel je injekciran K vitamin takoj ob rojstvu. Dojila sem ga. 

 Lahko si mislite, kako je ženski, ki se je leta trudila  zanositi in uspešno donositi. No, to sem doživljala – končno nama je uspelo. Uspela sva na svet dati drobno bitje. 

 Sin je bil popolnoma zdrav fantek, apgar 9/10/10. Pridno dobival na teži. Nikoli dobil umetnega mleka. Sama sem se zelo nagibala k dojenju in zdravemu načinu življenja. 

Pri enem mesecu je pridobil več kot kilogram in 5cm. Podobno do drugega meseca. Pri treh mesecih je pridobil le 750g, vendar še vedno ok. 

 Takrat prejel prvo dozo cepiva DiTePer. Še isti dan je imel močno povišano temperaturo do 41°C, kričal do onemoglosti, bil bled in vidno poslabšanje stanja. Odhitela sva v ZD. Pediatrinja, ki ga je pred tem tudi cepila, je dejala, da to ni nič. Da otrok pač joče in zraven je slučajno pač staknil virozo. Ampak to ni bil navaden jok, vedno več berem…to je bil encefalitičen jok. Vročina je v intervalih vztrajala še več kakor teden, jok še dalj. 

Nehal me je gledati, ni se odzval na zvok ropotuljice. Postal je slabokrven in na koncu pri malo čez 4m res staknil virozo, z izcedkom iz nosu, groznim kašljem, test pokazal RSV okužbo. Vročina je vztrajala vse do naslednje posvetovalnice.

 Kljub bolezni, in nedokončani ozdravitvi, kljub vročini večer poprej so ga pri 4,5m ponovno cepili. Začel je zverinsko kričati, obračati oči…bile so krvavo rdeče, zvijal se je v hrbtenici vznak. Tresel se. In kričal. Pediatrinja je dejala, da je to normalen odziv po cepljenju, ker mu pač ne ugaja vbod v mišico in se bo navadil. 

S kričečim otrokom, ki ima nek napad, naju je odslovila z datumom čez manj kot dva meseca. Opomnila, da prejme še eno dozo tega cepiva in ima pol leta mir. 

 Komaj se spraviva v avto, sin utihne. Pomislila sem “super, se je le pomiril”. Speljem in ga pogledam. Modro rdeč v obraz, oči krvavo izbuljene…usta široko odprta. Ugasnem avto, kar na stezi pred vhodom v pediatrični del ZD. Odhitim k pediatrinji, otrok ne diha. Trudi se nekaj minut, sestra pokliče reševalno ekipo zdravstvenega doma, da prihitijo ponj. Medtem ko se reševalci ubadajo z njim, mi hladnokrvno odvrne “umrl bo”. Nobene empatije, čisto egoistično, da se naj sprijaznim. Skupaj z reševalci odhitim do njihovega vozila. 

Ker je dojenček, rečejo da jih mora biti več, da jaz pa naj pridem za njimi v bolnišnico. 

Otrok se bori za življenje, jaz pa naj sedem v avto, in se peljem za njimi? 

 Poklicala sem nekaj številk…tistih ljudi, ki sem vedela, da me bodo pomirili, da bo vse tako kot treba. 

 Pred ZD sem stala nekaj minut. V bližnjo trafiko si šla kupiti cigarete, katere v življenju nisem kadila. Sedla v avto, se odpeljala proti bolnišnici. Tresla sem se, jokala, kričala… 

 Končno prispem in iščem, kam so odpeljali mojega otroka. 

Izvem, da so ga po poti nekajkrat oživljali, saj je vsake toliko njegovo srce prenehalo biti. 

Na koncu ga, nekaj minut preden so prispeli v bolnišnico, niso mogli več oživeti, zato so lahko ob prihodu na cilj lahko le potrdili smrt. 

 S to skopo informacijo, sem morala le čakati, da sem dobila dovoljenje ga videti. Sprva niso dovolili, misleč da je to šok za mamo. Vse dokler nisem uporabila različnih groženj s tožbo. Bil je v krču, imel izbočene oči. 

 Umrl je. Ni ga več. 

 Vse kar je na listu pisalo, je bila Nenadna smrt dojenčka in nikakor ne reakcija na cepljenje. 

 Z njegovim očetom sva se kasneje razšla. Nikoli si nisem mogla odpustiti tega, da sem dovolila cepljenje otroka, ki je že prvič imel reakcijo na predhodno dozo cepiva in drugič, ni bil popolnoma zdrav. 

 Sedaj imam že hčerko, pričakujem še enega otroka. 

 Hči ni cepljenja, razen K vitamina ob rojstvu. 

Sprva se je pediatrinja strinjala, da je ne cepimo, sedaj pa prejemam grožnje iz njene strani, da me bo prijavila in da bom morala mastno plačati. 

 Plačati? Zato, ker nočem še enega otroka pokopati? Plačati, ker se borim za zdravje in življenje svojega otroka? 

 Kdor se želi cepiti, se naj, kdor pa iz kakšnega koli razloga noče, ali ne želi, cepiti ne sebe in ne svojih otrok, naj ima to možnost. In nobenega od mojih otrok več ne boste ubili, pohabili, ali kako drugače poškodovali s cepivom. 

 Sem dobila pred časom ponudbo, da se javno izpostavim, vendar poudarjam, da se zaradi varnosti družine, še posebej otrok, ne bom, saj s tem ne bi obudila sina, in ničesar spremenila. Verjamem pa, da naše zgodbe lahko spremenijo mišljenje tistim, ki bi pod prisilo naše otroke cepili, svojih pa ne, ker se zavedajo reakcij.” 

Ko sem na mail dobila tole v srce segajočo žalostno zgodbo, sem pošiljateljico vprašala, če je bila njena zgodba že kdaj objavljena v medijih. Objavljam še njen odgovor:

Ne v medijih ni bilo nikjer. Bilo mi je rečeno, da tudi če dam v medije, javnost, …da ne bom nič dosegla, ker to pač ni reakcija na cepivo, da otroci pač umirajo, pa ker sem tako imela prej nekaj splavov, da je to razumljivo. 
Ampak, če sem dovzetna za umrljivost mojih potomcev, zakaj je hči super zdrava? Res veliko naključje, vendar je razlika, ker ni cepljena. 
 
Žal facebooka ne uporabljam, me je znanka, ki je v njej obvestila, da zbirate zgodbe in sem vam jo posredovala, da si po vseh teh letih olajšam dušo in tretjega otroka, ki pride v kratkem sprejmem kot darilo, ki mi ga pošilja sin iz nebes, saj bo fantek tako, kakor je bil prvi.
 
Morda bo zgodba prešla tudi do naše pediatrinje, in bo ugotovila, da ni poštena njena prisila v cepljenje hčerke. 
 
Dobila sem tudi sporočilo te znanke, da ni vredu, ker sem prosila za anonimno. Zato lahko popravite, napišete ime, vendar prosim brez priimka.” (opomba: sprva je mamica želela le kratico svojega imena M.)
 

 So torej starši, ki zavračajo cepljenje res samo nevedni hipiji, ki ogrožajo druge ali želijo samo zaščititi svojega otroka pred potencialno možnim zelo neugodnim izidom? Kot boste videli iz zgodb, ki jih bom v nadaljevanju še objavljala, se kar vrstijo zgodbe staršev, ki poročajo, da je bilo z otrokom do cepljenja vse vredu, po cepljenju pa so se pričele dogajati drastične spremembe obnašanja, razpoloženja, zdravstvenega stanja, itd.

 

 

 

 




One thought on “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (3. zgodba staršev)

  1. Ta pedijatkinja bi morala za to odgovarjat se je ona ubila cepivom tega otroka to je jasno ko dan otrok po tej zgodbi je hudim kričanjem komuniciro prosim ne delajte mi tega pedijatrinja tega ni hotela upoštevat ni sledila zdravniškoj in ljudskoj etiki ne škoduj slepo je verjavela cepljenjo to je katastrofa, ti ljudi se maju za zdravitelje a v tem primero jasno vidimo da je to vabilo v smrt nedolznih otrok če ne smrt potem trajna poskodba imuniteta katera oslabi telo nedolznih otrok in začnejo prihajat v organizem več in več bolezni

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja