Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (8. zgodba)




Rezultat iskanja slik za pogreb otroka

V današnjem času smo priča očitno povečani eksploziji bolezni kot so motnje pozornosti ( ADD), motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), alergije, možganski krči oz. epilepsija, tiki, astma, smrt dojenčkov v zibki, zapozneli govor, avtizem, anafilaksa, avtoimune bolezni,…Kljub vsemu nas stroka prepričuje, da vse to nima povezave s cepljenjem, tudi ko so otroci zboleli takoj po cepljenju.  Zgodbe resničnih Slovencev, ki mi pišejo, pa govorijo nasprotno.

V današnji 8. zgodbi v seriji teta nečaka, ki je umrl zaradi avtoimune bolezni, za katero je zbolel pri enem letu po cepljenju, opisuje, zakaj ne želi cepiti svojih dveh otrok. Ostati želi anonimna, ker se njena sestra ne želi izpostavljati, saj se je odločila, da bo poskusila normalno zaživeti naprej in bi ji konstantno premlevanje zgodbe to preprečevalo. Avtorica spodnjega teksta piše: ” Sama pa nimam pravice, da ji to zamerim.”

“Zakaj ne cepim svojih otrok?

 Vse kar si želim, da bi osebe ne kritizirale, dokler mojih besed ne preberejo…

 Sem 28-letna mamica 4 in 1-letnega sina, necepljena. Necepljenih kljub temu, da sta popolnoma zdrava in medicinsko gledano nimata nobenih razlogov za necepljenje.

 Ne zahtevam pojasnilnih dolžnosti, ne izgovarjam se zaradi bolezni, pediatru ne jemljem nobenih dodatnih minut. Mlajši je sicer alergik, pa ni necepljen zaradi tega, ampak ker moji otroci ne bodo cepljeni dokler bom jaz živa. V bistvu lažem, moj starejši je bil cepljen s prvimi tremi dozami di-ter-per cepiva. Pa ne bo več.

 In sedaj poslušam, da ogrožam populacijo, ker sta moja otroka ektra nevarna, da bom sama nosila posledice, ko bosta moja otroka zbolela za ošpicami, da mi bo popolnoma prav, če moj otrok umre zaradi ošpic, da bi morali staršem, ki ne pustijo cepljenja odvzeti otroke, jih pocepiti in dati v posvojitev, nas pa zapreti…

 Ja, točno to poslušam in berem. In srce me boli. Ne znate si predstavljati, koliko časa sem posvetila tej temi, o vseh boleznih proti katerim se cepi vem več od 90% populacije.

 Vem, kakšne so nevarnosti tetanusa, vem kakšne so lahko posledice ošpic, vem da je oslovski kašelj trpljenje,…vem. Videla sem oslovski kašelj, ki smo ga preboleli, v lažji obliki. Nismo preboleli ošpic, niti noric še moja dva sinova nista imela. Moj enoletnik je sicer alergik, torej smo s hrano kar precej omejeni, vendar se trudim, da vseeno pripravljam kakovostno.

 Mlajši sin je z enajstimi meseci začel hoditi v vrtec, torej sedaj že 4 mesece in ves čas poslušam o boleznih. Sin pa je bil bolan en dan, oziroma dve uri vročine je imel v tem času in eno rotavirozico, ki je potekala v res mili obliki. Moj najstarejši v štirih letih en teden vročine. Ja, res imam srečo, da ne vem, kaj pomeni imeti bolnega otroka. Pa kljub vsemu ne pustim cepljenja, strogo ne dovolim. Se ne pogajam.

 Mogoče bi bil čas, da se vsi tisti, ki bi nas zaprli, nam odvzeli otroke in uveljavljali svojo voljo, malo ustavijo, zamislijo in odprejo svoja obzorja.

 Zakaj neki se mamice/očki zoperstavljamo cepljenju? Ali je res samoumevno samo to, da smo pač moderna generacija, ki ves čas bere forume in potem v vsem vidi zlo? Mogoče pa ni vse črno-belo.

 Imam tri nečake, dva živa in enega mrtvega. Našega angelčka. Angelčka, ki je zemeljsko življenje zapustil pri starosti 4. let. Naš angelček, ki pa je bil cepljen. Naš angelček, ki je po OMR cepljenju pri enem letu zbolel za hudo avtoimunsko boleznijo, dobrih 5 mesecev preživel v tujini na zdravljenju, potem pa še dve leti živel življenje, dobesedno živel, tekal bos po pesku, spal minimalno, bil ves čas nasmejan…izkoristil vsako minuto, ki mu je bila takrat dana. Naš angelček, ki je umrl par dni potem, ko ga je že obiskal Miklavž, Božiček pa je darila še skrival in mu jih ni nikoli pokazal. Zakaj to pišem…ker smo vsi prepričani, da je fant zbolel zaradi cepljenja. Če smo natančnejši je bilo krivo cepivo proti rdečkam. Še noben zdravnik ni zanikal povezave, več nam jih je le-to potrdilo, ampak seveda neuradno. Pa njegova smrt, niti bolezen ni vpisana v register stranskih učinkov. Kdor se sprašuje zakaj, naj mu povem, da zato, ker ni nihče dokazoval, ker je baje s tem preveč dela, poleg tega pa je potem potrebno vpisati v evidenco in bi drugi starši lahko zagnali paniko. In tako se vprašam, ali je posameznik res tako malo vreden? Potem poslušam, da je pač dobro družbe pred dobrim posameznika. Verjamem, se strinjam.

 Mamico mojih nečakov so takrat, ko je bil naš angelček še živ, silili, da bi za vse možne bolezni cepila mlajšega, zdravega, da ne bi starejšemu prinesel kakšne bolezni, ki bi zanj bila usodna, ena takih bi bile norice/vodene koze. Ni dovolila. Zakaj bi ogrožala še zdravega sina, da bi reševala bolnega. Ja, s tem se je morala soočati in tako se je odločila.

 Verjamem, da bi se marsikdo drugače, ampak tukaj ne govorimo, kaj je pravilno in kaj ne, ampak enostavno se je potrebno odločiti in za tem stati.

 Zakaj to pišem?

 Govorijo, da ogrožamo ostale. Naj povem, kako razmišljam jaz. S tem, ko svojega ne cepim, ne ogrožam nobenega, ki se lahko cepi, on je zaščiten. Dilema pa se pojavi pri otrocih, ki ne smejo biti cepljeni. Težko je imeti bolnega otroka, zelo težko. Ampak sestra mi je dokazala, da zdravega sina ne bi žrtvovala za bolnega. Konec koncev s tem rušimo evolucijo. Žal mi je vseh staršev, ki se borijo z bolnimi otroci, res žal, ampak zaradi tega jaz svojega otroka ne upam podvreči cepivom. Nenazadnje sama v dobro cepiv niti ne verjamem. Mnogo je raziskav, ki pričajo o marsičem negativnem, dejstvo pa je, da so vse bolezni upadale že mnogo pred cepljenjem zaradi same higiene, prehranjenosti…Ampak nočem se spuščati v samo delovanje, temveč samo v moralo, zakaj imam pravico, da se odločam sama o tem, ali svojega otroka cepim ali ne.

 Pediatrinja, ki je zahtevala ugovor vesti, da ne bo sprejemala otrok, ki niso cepljeni, je zdaj odprla številne teme. Številne teme, kjer ima vsak pravico do svojega mnenja in kjer preberem, da sem neodgovorna mati, ker ogrožam najprej svojega otroka, potem pa še celo populacijo.

 Pa sem res?

 Ko bi eden izmed vaših otrok drsal na jezeru, kjer bi se mu led udrl in bi ta otrok umrl, bi pustili njegovega brata na ta isti led, kljub temu, da bi tam vseeno drsalo 100 drugih otrok? Jaz ne bi! In ko sem razlagala partnerju, očetu mojih otrok, zakaj si ne bom premislila, sem mu rekla, če moj necepljeni otrok zboli za ošpicam, a jih preboli, tako ni problema. Če zboli in ima posledice, bom do konca življenja kaznovana. Ampak, če pustim in svojega otroka cepim (ki ima kljub cepljenju še vedno možnost, da zboli in trpi za istimi posledicami), pa po cepljenju pride do kakršnekoli reakcije, mislite da bi si lahko odpustila? Pa ne pišite, kdo nosi odgovornost, da se zdravniki bojijo, kdo bo prevzel odgovornost. Za svojega otroka jo prevzemam jaz. Dejstvo je, da nihče ne nosi posledic za smrt mojega nečaka, oziroma jo, starši. Oni so brez njega. Mi smo brez njega.

 Zato ne prenesem besed, da si izmišljujemo, ko bo pa narobe, bodo pa vsi drugi krivi. Ni res, vedno nosimo odgovornost sami, v vseh možnih primerih glede cepljenja. Sama osebno se celo strinjam s pediatrinjo. Če je ona prepričana, da je cepljenje koristno in da brez tega ne more dobro opravljati svojega dela, pa naj zavrne take starše. Želela bi si, da bi bilo tudi obratno. Veliko pediatrov je začelo opažati, da so necepljeni otroci mnogo bolj zdravi kot cepljeni. Pustimo še tem pediatrom ugovor vesti, naj se še njim odobri, da ne cepijo svojih pacientov. Naj se pusti nam, da se odločimo sami. Ko je moj starejši, takrat triletni otrok imel sistematski pregled, sem celo slišala stavek, da je otrok tako zdrav, da je res škoda, da bi ga cepili. Komu naj potem verjamem, saj si niti stroka ni enotna? Dejstvo je, da vsak verjame tistemu/nečemu, ki/kar ga prepriča in v našem primeru so to izkušnje. In vedno znova, ko slišim od vzgojiteljic, da se ne morejo načuditi, kako da ravno moj otrok ni nikoli bolan, vsakič znova, ko berem o izkušnjah mamic po cepljenju njihovih malčkov, me to ponovno prepriča, da delam prav.

 Se bom kdaj tolkla po glavi zaradi tega?

 Mogoče. Nikomur ne govorim, da imam zagotovo prav. Govorim samo to, da za stvari, za katere moram odgovarjati sama, želim tudi pravico, da svoje odločitve sprejemam svobodno, brez kritik, da bi mi morali otroka vzeti in mene strpati v zapor. Konec koncev, kako naj verjamem farmacevtskim podjetjem, da hočejo samo dobro mojemu otroku, ko pa vsi vemo, da jim je poglaviten cilj denar? Svojo vizijo predstavljajo v dobičku, ne v številu zdravih otrok.

 Avtoimunske bolezni so bolezni za vse življenje, ves čas pa je potrebno jesti zdravila. Zdravila, ki jih plačamo farmacevtskim družbam.

 Se kdaj vprašate zakaj za isto bolezen enkrat eno zdravilo, drugič drugo?

 Odgovor je enostaven, ker je drugo farmacevtsko podjetje plačalo več.

 Zakaj se danes vsa zdravila (za pritisk, za srce, antibiotiki,…) delijo serijsko, kar za vsak slučaj?

 Če bi šlo za naše dobro, bi nam vzeli več vzorcev, nas večkrat dali na pregled, več dali na zdravo prehrano in zdrav slog življenja, pa se to ne dela. To ni v njihovem interesu. V njihovem interesu smo pacienti, ki zdravila potrebujemo vsak dan, zdravila, ki jih farmacija proda. Če bi nam ta podjetja želela dobro, bi bil njihov dobiček nič, zaslužek samo za njihove plače, ali pa bi ta dobiček, govorim o celotni količini, namenili raziskovanju zdravil za bolezni, za katere le-teh ni. In zame je zdravilo tisto, ki ga pojemo, pa smo zdravi (jemo par dni), ne pa nekaj, na kar smo potem vezani vse življenje.

 Ne želim, da se strinjate z mano, ne potrebujem vašega sočutja. Vse kar si želim je to, da bi si v prvi vrsti medicina in potem tudi vsi ostali, tako imenovani laiki, dali možnost, da nimajo prav.

 Pri našemu angelčku ni dokaza, da je zbolel zaradi cepiva, ampak noben zdravnik nam še ni upal zagotoviti, da ni zbolel zaradi cepiva in nam dokazati, zakaj pa je zbolel. Žalostna sem, ker se medicina s tem sploh ne ukvarja, ker že vnaprej vse zanikajo: “Ni povezave. Ne vemo, zakaj je vaš otrok zbolel, vemo pa, da ni zaradi cepiva.” Kljub temu, da je ta bolezen napisana v možnih stranskih učinkih. Ampak teh stranskih učinkov v Sloveniji očitno ni, vsaj ne v evidenci. Naj pride strokovnjak in razloži, zakaj je naš angelček zbolel, naj dokaže, da do takšnih, podobnih ali pa kakršnihkoli hujših stranskih učinkov pri mojemu otroku ne bo prišlo (izvzamem oteklino na mestu vboda). Tega pa ne morejo, ker cepivo je zdravilo in pač ima možne stranske učinke, vsaj tak odgovor dobim. Ampak kljub temu naš angelček danes po njihovem ne leži v beli krstici zaradi cepljenja.

 Ko se boriš z otrokom ni nikogar. Sam si. Zato ne prenesem govora o tem, kdo bo nosil odgovornost. Starši in samo starši potem s tem živijo, pa kakorkoli se že odločijo. In vse kar si želim je, da mi pustite, da se odločim po svoje.

 Konec koncev, fantek ki je zbolel za tetanusom par mesecev nazaj, je danes zdrav, naš fant je pa angelček. V vsakem primeru izberem prvo. Dokler se ne zgodi tebi, imaš občutek, da se ne dogaja. Tudi pri nas smo bili vsi cepljeni. Sestra je z ponosom nosila sina k cepljenju. Ravno tako se nam je zdelo neumno, da se kdo sploh upira nečemu, kar je priznano kot dobro. Potem pa začneš povezovati. Prvo vprašanje, ki ti ga postavijo pri postavljanju diagnoze je, kdaj je bil cepljen in za katero stvar. Začneš raziskovati.

 5 mesecev smo trepetali že takrat za njegovo življenje, molili, vsak dan znova prosili. In takrat je uspelo. Pa vendar je na koncu bolezen zmagala. Mnogo prehitro. Malokdo se zaveda kako se človek počuti nemočnega. Umrl je dva dni pred dejansko smrtjo. Ni več možnosti so rekli. Da mu deluje le še dva odstotka možganov. Se zavedaš, veš kaj je boljše, čakaš, v sebi kričiš, upaš da bo čimprej konec, a ves čas potiho moliš na čudež, trepetaš s staršema, ki sta ga še zadnjič držala v rokah. Ne veš, kako bi lahko pomagal. Želiš si, da bi bila agonija čim prej zaključena, a še vedno upaš na čudež. Ne verjameš, da se to sploh dogaja, si dopoveduješ, da res ni več pomoči.

 In potem zadnje slovo. Trupelce v beli krstici, obdano s spominki, ki smo mu jih dali v slovo, da bi imel nekaj našega. Ne verjameš, prepričuješ se, da ni res, ne moreš niti jokati. Ne da se opisati teh občutkov. Ko so našega angelčka dajali k zadnjemu počitku sem si prisegla, prisegla da bom študirala, da ne bom pustila usode svojega otroka denarju. Vse kar prosim je, pravico svobodne izbire za svojega otroka.”

 

 




One thought on “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (8. zgodba)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja