Delam v kuhinji in imam tisoč in en opravek, ko se zasliši iz dnevne sobe strahovito kričanje mojih dveh sinov.

[wp_ad_camp_1]

9-letnik na ves glas vpije in iz nekega njemu znanega razloga prične jokati.
“Križana gora, pa kaj se je spet zgodilo”, si mislim.
“Mami poslinil mi je knjigo. Polizal jo je.”, obupano joka. Vem, da mojega prvorojenca slina mlajšega brata neskončno moti in se mu gabi. Bog ne daj, da bi pil iz iste steklenice za njim. Raje se gladko odpove pijači, četudi bi bil žejen. Spominjam se sebe v otroštvu, ko me je to podobno motilo.
Pogledam 7-letnika z vprašujočim pogledom, ta pa se že brani: “Če pa mi je rekel.”
V vlogi detektiva se trudim raziskati, kaj pri bogu se je zgodilo: “Kaj ti je rekel, da mu poližeš knjigo?”
Mlajši: ”Rekel je, naj napadem zmaja.”
Šele sedaj se mi posveti, kje se je zalomilo med njima. Ogledovala sta si berilo starejšega sina, ki smo ga napisali in narisali starši sami in ga dali natisniti za branje otrok v waldofski šoli, ko je starejši še hodil tja. In na eni izmed strani je bil narisan zmaj s strani enega izmed staršev, ki je umetniško precej bolj nadarjen za risanje kot sem jaz. Ta zmaj je bil mojemu starejšemu sinu, najlepša umetnina v s strani staršev izdelanem berilu. In, ker je bilo berilo njegovo osebno, ga je še posebej prizadelo. Redko vidim, da se tako razjoče, ponavadi ga kar mahne, če sem odkrita. V trenutkih, ko se pretepata, se spomnim sebe in brata, kako sva se znala zravsati in se malce pomirim, da bosta to fazo že prerasla. Če sva midva danes oba normalna, pa sva tudi marsikdaj bila ne preveč nežna drug z drugim in sva še vedno živa in se ne mlativa več… Ampak kljub temu nisem čisto mirna, ko zagledam njun pretep. Večinoma posežem vmes in ju ločim v različni sobi, ker drugače kar ne odnehata. Na tem področju sta vztrajna za gore premikat. In moje živce prav tako uspešno premikata. Po eni strani mi je všeč, da se otroci sami zmenijo in da se ne posega v njihove prepire, a v praksi pri nas to hudo preraste in preseže vse meje, tako da raje poskrbim, da moj podmladek ostane v enem kosu. Seveda vedno oba zatrjujeta, da je tisti drugi začel in potem se moram malo pogovoriti z niima. Običajno želim slišati zgodbi obeh in potem…kakor pač pride. Včasih sem razsodnik, včasih tolažnik, včasih tisti, ki katerega skrega, včasih rečem, da jaz pač nisem videla, kako je bilo in da naj rešita sama. Skratka ni vedno isto, ker tudi situacije niso vedno iste. Sem vsega pomalem. Včasih dam kazen, čeprav so me nasprotnice kazni na fb enkrat totalno raztrgale zaradi tega in me obtožile, da otroka zastrašujem. Hecno je, da ko sem jima to povedala, sta se samo nasmejala in mi povedala, da sem super in da sploh nisem stroga. Da naj kar ostanem taka kot sem. Včasih sem nežna rama, da se potolažita ob njej. Včasih sem spodbujajoča sapica, včasih pa imam preprosto vsega dovolj in jima kar povem, da je sedaj pa res dovolj in da hočem mir in tišino.
Starejši: ”Ampak jaz ti nisem rekel, da jo poslini.
Mlajši je torej kot napad na zmaja s katerim sta se v svoji domišljiji borila, uporabil kar svojo slino.
Saj je res hecno, če ne bil starejši tako občutljiv na to.
Torej mlajšega podučim: “Daj no, sedaj si pa res že dovolj velik, da veš, da se knjig ne slini.”
Starejši doda: ”Jaz sem mislil, da bi proti zmaju zamahnil s pestjo, da ga tako premagava.”
A moj drugorojenec, je že povesil brado navzdol in se ni želel več pogovarjati.
Eden se je torej namulil, drugi pa je nesrečno gledal zaradi sline, ki je jaz na knjigi sploh videla nisem. In ko sem z proučujočim pogledom iskala sledove in razmišljala, kako naj rešim, da bo starejši nehal sitnariti, je do ideje prišel kar on sam: ”Vlažilni robčki.”
Pohvalim ga, čeprav bi sama berilo najraje kar zaprla: ”To pa je res dobra ideja.” Edino kar me je oviralo pri tem je bila vidna nesreča starejšega otroka, ki se s tem ne bi strinjal in dejstvo, da je bila ravno tistega jutra tamalemu (bog ne daj, da mu rečem to, ker me pri priči popravi, da je on že velik) diagnosticirana streptokokna angina in mogoče res ne bi bilo pametno pustiti tistih bacilov na knjigi.
Starejši je tako pobrisal slino iz berila in se umiril, mlajši pa je odšel na kavč, se obrnil stran od naju in kuhal mulo. Ko sem se približala in ga poskušala objeti in se z njim pogovoriti, me je odrival stran. To mi je že zelo poznano. Tako pač funkcionira, ko meni, da se mu je zgodila krivica. Ker ga že poznam, vem da on ni razmišljal, da slini knjigo. On je napadel zmaja in kako smo ga lahko za to kregali, če pa mu je brat to celo sam rekel.

Moj mlajši se težje vživi v kožo drugega in njegov pogled. Vem, da res ne razume, zato se poskušam pogovoriti z njim. A vztrajno se umika, mojo božajočo roko odriva. Jezen je. Včasih sem ga v takih situacijah pustila, da se umiri in po pol ure ali včasih 1 uri smo šli dalje kot da se ni nič zgodilo. Dokler nisem pred časom ugotovila, da mu moram pomagati, da bo stvari tudi razumel. Dokaj pogosto je namreč prihajal tudi v konflikte s prijateljčki v šoli. Nekatere stvari enostavno razume po svoje. Punčka, ki je na športnem dnevu iztegnila nogo, je po njegovem mnenju poskušala zaustaviti njega, ko se je hotel s sankami spustiti po hribčku in njegova logika je bila jasna: ”Ona je nesramna in zato jo bom mahnil.” Ko se mi je potem ta deklica na šolskem hodniku potožila, da jo je moj sin udaril iz čistega miru, je bilo potrebnega kar nekaj pogovora, da sem prišla stvari do dna in mu potem poskušala pojasniti, da mu ona sploh ni hotela nič slabega, samo nogo je stegnila. Tu imamo pač zanimiv problem, ko sin napačno razume situacijo in potem tudi neprimerno odreagira. Nimamo zastonj prihološkega mnenja, da ima težave z empatijo. Na tem se torej trudim delati. To je tudi razlog, da ne morem kar pustiti, da se z bratom zmenita sama. Ker se ponavadi ne moreta zmeniti. Vsaj zdaj še ne, upanje da pa se bosta nekega dne zmogla, pa umre zadnje.
Dam mu mir in poskušam čez čas ponovno. Spet jezno brca, a dobro, kriva sem sama, saj ne bi rabila riniti vanj. Napačna presoja. Ena brca dobro prileti vame in zaboli, da se vidno spačim. Starejši tiho odide iz prostora in pomislim: “Kako nesočutna sta oba.” Svojo zmoto uvidim, ko pride starejši nazaj in mi prinese hladen obkladek. “Wow”,sem ponosna nanj. “Hvala”, ga ljubeče pogledam. No, saj v resnici ni tako bolelo, ko sem negibno obležala na kavču, bolj sem bila radovedna, kako bo odreagiral mlajši. Nič, dalje se je mulil z neverjetno vztrajnostjo. Prišel je že čas za umivanje pred večerno pravljico in spanjem in ker ima že četrti dan vročino, mu pomagam več kot običajno. Prinesem ščetko in mu povem, da je čas za zobke. Nič, razen da grdo gleda. Povem mu, da ima dve možnosti, da si jih umije sam ali da mu jih jaz. Ko je zdrav, si jih najprej sam, nato še jaz do konca, a ko je bil na pol mrtev sedaj zaradi bolezni, sem kar jaz prevzela. Še vedno nič. Povem mu še, da bom preštela do deset (pri nas štetje v 99 % deluje) in če bo odprl usta do takrat, mu bom umila zobe, drugače pa lahko gre spat z umazanimi (ker vem, da te opcije ne mara, drugače niti približno ne bi tega rekla). “Ena, dve, tri, štiri, pet, šest.” Počasi prične odpirati usta in še vedno gleda grdo. Uspe nama umiti zobke.
Še enkrat se poskušam pogovoriti z njim: ”Glej razumem te, da si jezen, ker si ti mislil, da tako napadaš zmaja, mami pa te je zaradi tega kregala.”
“Ja, pa če mi je rekel”, je ponovno jezno dejal, a malce z olajšanjem, ker sem ga vendarle razumela.
“Veš, ampak zmaja bi lahko premagal tako, da bi zažugal proti njemu, ne z..”, poskušam nadaljevati, a vidim, da si z obema rokama zatiska ušesi.
Začutila sem, da danes enostavno ni v stanju, da razume še kaj več, pa čeprav preprosto stvar in smo raje prešli na pravljico in mir pred spanjem. Zaradi bolezni je še bolj iritabilen in ima še manj empatije kot običajno. Lepo mi je nekoč povedala njegova logopedinja: “Spremembe in vse kar ga hočete naučiti ter vse pri čemer je potrebno vztrajati, začnite uvajati, ko je v dobri koži. Ko ni vredu, ne bo šlo. Takrat pač naredite tako, da preživite ob njem.”
Tako torej zgleda naša družinska idila. Priznam, da mi je včasih težko padla, odkar sem situacijo pričela sprejemati (a to ne pomeni nič ukrepati) je vse precej lažje. Delam napake in se zraven učim, a nekako le z leti napredujemo.

[wp_ad_camp_1]