V celoti objavljam prispevek dipl. novinarke in mag. antropologije Barbare B. Stegeman, ki se sprašuje, zakaj je poročanje o ošpicah v Sloveniji neobjektivno in necelovito, prikaže pa tudi tista vprašanja, ki jih večina novinarjev običajno zamolči, čeprav je novinar dolžan podati celovite informacije, ki jim žal pri poročanju o ošpicah nismo priča.

“Pravica biti obveščen kot temelj demokracije

Dostop do informacij, pluralnost mnenj in pogledov so bistveni za obstoj široke javne razprave, ki je temelj demokracije. Javnost ima pravico do raznolikosti, vsestranskosti, celovitosti in uravnoteženosti informacij.

Čeprav resnične objektivnosti nikoli ne moremo doseči, saj vsakega od nas, tudi novinarje, oblikujejo pretekle izkušnje in zamejujejo lastni pogledi na svet, si mora novinar prizadevati, da o zadevi poroča objektivno in celovito. Z načinom poročanja novinar predstavi posnetek realnosti, hkrati pa to realnost tudi sam sooblikuje. S selekcijo dejstev, virov, ki jih vključi v novinarski prispevek, in z uporabo jezika, novinar oblikuje javno mnenje o zadevi.

Mediji z izborom dogodkov in z osredotočanjem na določene tematike vplivajo na javno agendo in dogodkom pripisujejo določen pomen. Kot fotograf, ki skozi objektiv skenira pokrajino, nato pa se osredotoči na točno določen kader in ga uokviri v sliko, tako mediji uokvirjajo dogodke in vplivajo na to, kako javnost o določeni tematiki razmišlja, kako procesira novice o njej, z uokvirjanjem pa tudi zmanjšajo kompleksnost in raznolikost tematike.

Točne informacije, ki puščajo napačen vtis

V oddaji Tednik objavljen prispevek z naslovom Ošpice z uokvirjanjem zgodbe vpliva na stališča javnosti in oblikuje pogled, kako javnost dojema tematiko cepljenja proti ošpicam.

Prispevek se začne s tragično pripovedjo mame iz Srbije. Iz prispevka izvemo, da je bila njena triletna hči v bolnišnici zaradi hujše bolezni, tam pa se je nalezla še ošpic in po nekaj več kot treh mesecih umrla. Deklica je bila zaradi ostalih zdravstvenih težav oproščena obveznega cepljenja, pred ošpicami pa naj bi jo ščitila kolektivna imunost, pravi novinarka Alenka Bevčič.

Z uporabo pogojnika v zvezi s kolektivno imunostjo (»naj bi«) gledalec dobi vtis, da bo morda novinarka navedla podatke, ki govorijo tako proti kot v prid tezi o obstoju kolektivne imunosti, še posebej, ker mama deklice trdi, da bi ravno visoka precepljenost prebivalstva lahko zaščitila njeno deklico pred okužbo. Dvom v tezo o kolektivni imunosti je prav tako na programu javne televizije (v oddaji Primorska kronika, 9.1.2018 od 02:34 naprej) izrazil tudi mikrobiolog in imunolog dr. Gorazd Pretnar z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, ki je navedel podatke, da je ravno na Kosovem, ki naj bi bilo epicenter srbske epidemije, po uradnih podatkih precepljenost več kot 95-odstotna, a vseeno prihaja do izbruhov ošpic.
Ali pa bi zaradi raznolikosti, vsestranskosti, celovitosti ter uravnoteženosti informacij novinarka prosila za komentar predstavnico NIJZ, kakšno je njeno mnenje o strokovnih člankih, ki dokazujejo, da se epidemije pojavljajo tudi takrat, ko je precepljenost nad 98-odstotkov.
Žal gledalci dobijo le enostranske informacije predstavnice NIJZ o tem, da bi mora biti precepljenost prebivalstva »95-odstotna in višje«, če želimo doseči kolektivno imunost proti ošpicam.
Nadalje v prispevku od predstavnice NIJZ izvemo, da je precepljenost v državah bivše Jugoslavije prenizka, da bi se zagotovila kolektivna imunost. Novinarka pove še, da so ošpice izbruhnile tudi na območju Dubrovnika, a da se vendarle zdaj tam situacija umirja. Pa vendar zemljevid Evrope z informacijami o precepljenosti držav, ki je prikazan ob koncu prispevka, (vir: European Centre for Disease Prevention and Control) kaže, da je ravno na Hrvaškem precepljenost od 95% do 99%. Zakaj so torej na območju, ki ima visoko precepljenost, vendarle izbruhnile ošpice? Tega gledalec žal ne izve.
Ob izjavah strokovnjakov, da je cepivo učinkovito, pa si kritični gledalec zastavi vprašanje, zakaj je potemtakem vendarle za ošpicami zbolel dubrovniški zdravnik? Ali morda ni bil cepljen (kar je malo verjetno) ali pa je vendarle cepljen bil, a cepivo proti ošpicam ni delovalo, kot bi moralo. Žal novinarka tega ne razišče, namesto tega raje poda informacijo, da je ta zdravnik hkrati tudi mladi očka, ki ima doma dojenčka, ki da je še premajhen, da bi ga cepili, s tem pa med vrsticami spet lahko razberemo namig na pomembnost kolektivne imunizacije. Poleg tega izvemo, da je za ošpicami zbolela tudi mariborska zdravnica, ki je bila cepljena.
Kaj se torej dogaja s kakovostjo cepiva?
V prispevku, ki z naslovom »ošpice« obljublja široko tematizacijo te otroške nalezljive bolezni, žal gledalec ne izve nič konkretnega o samem cepivu proti ošpicam, kdo ga proizvaja, kakšne so njegove sestavine, koliko časa po cepljenju naj bi bil človek zaščiten proti ošpicam, zakaj si doživljenjsko odporen, če ošpice naravno preboliš, kdo skrbi, da je cepivo neodvisno preizkušeno in varno preden pride na tržišče, kakšen je običajen potek bolezni, zakaj je bolezen potencialno nevarnejša za odrasle, ali pa na primer, koliko ljudi je za ošpicami zbolelo v Sloveniji. Izvemo pa, da jih je lani v Evropi zaradi ošpic umrlo 21. V primerjavi z resničnimi javno-zdravstvenimi problemi v EU (bolezni srca vsako leto pokopljejo 1,9 milijona ljudi, rak pa 1,3 milijone), se lahko vprašamo, ali si ta otroška bolezen sploh zasluži tako tendenciozno obravnavo.

Osebne zgodbe

Novinarji pogosto v želji, da bi zgodbe približali publiki, različne tematike predstavijo skozi osebne pripovedi ljudi, tako se tudi ta prispevek začne z osebno zgodbo srbske mame. V luči večje uravnoteženosti pa bi lahko v prispevek bila vključena tudi katera od pripovedi slovenskih staršev, katerih otroci so po cepljenjih (tudi proti ošpicam) utrpeli poškodbe.
Novinarkin vir, Alenka Vindiš pove, da je takih staršev kar nekaj in navede podatek iz ZDA, da je bilo smrtnosti zaradi cepiva proti ošpicam več kot je bilo samih primerov ošpic.
Pri tem novinarka navede, da je Alenka Vindiš nekdanja miss in gledalec se vpraša, zakaj je to v kontekstu tematike cepljenja proti ošpicam sploh pomembno poudariti. Ali govorimo o pasteh lepotnih tekmovanj?
Zakaj pred izjavo pediatra dr. Marka Pokorna novinarka ne navede, da je hkrati tudi scenarist in dramatik?
Novinar naj bi pri poročanju skrbel za kompetentnost virov in poskrbel, da bi o tematiki govorili tisti, za katere novinar oceni, da so kompetentni, različne strani pa morajo predstavljati viri, ki imajo enako veljavo. Pri tem pa morajo imeti viri, ki predstavljajo različne strani, enakovreden prostor.
Gledalec se ne more izogniti občutku, da za navedbo nekdanjega lepotnega naslova leži namig, da morda Alenka Vindiš (ki je sicer med drugim tudi medicinska sestra) ni kompetentna, da bi sodila o cepivih.
Zakaj v prispevku ne najdemo informacije pokojnega zdravnika in profesorja na Medicinski fakulteti, dr. Miha Likarja, ki v svoji knjigi Cepiva danes in jutri (2004:105) govori o tem, da se nikoli ni raziskalo, zakaj je cepivo proti ošpicam slabše delovalo, ker je bil lobi pridelovalcev premočan? Zakaj morda ni vprašala za komentar dr. Pretnarja, ki je prav tako že na javni televiziji povedal, da nekatera cepiva lahko poškodujejo imunski sistem, tako da se razvijejo avtoimunske bolezni?
V zvezi z dogajanjem v Srbiji je novinarka izpostavila informacijo, da je v skupini ovadenih zaradi nasprotovanja cepljenju tudi pevka Jelena Karleuša, medtem ko je izpustila podatek, da je bil tam tudi priznani niški imunolog.
Tako gledalec po ogledu prispevka dobi vtis, da imajo pomisleke glede varnosti cepljenja proti ošpicam le pevke in nekdanje lepotne kraljice, vsa stroka pa si je glede cepljenja in cepiv enotna.
Ob zgolj bežni omembi s cepivi poškodovanih otrok pa se odpira tudi vprašanje novinarske etike. Ko ničesar ne izvemo, kje in kakšne posledice imajo ti otroci, ampak novinarka raje še enkrat potrdi uradno stališče, da je »obvladovanje nalezljivih bolezni odvisno od precepljenosti populacije, ki s kolektivno odpornostjo zavarujejo tudi tiste, ki ne smejo biti cepljeni ali dojenčke, ki cepiva proti določeni bolezni še niso prejeli«, je implicitno sporočilo prispevka, da so pač s cepivi poškodovani otroci kolateralna škoda za doseganje najvišjega dobrega za največje število ljudi. Ker so ti otroci (in navsezadnje tudi nekateri odrasli) manjšina, pač žal niso dovolj pomembni, da bi si zaslužili enakovredno mesto v prispevku.
Zgodba prispevka se raje usmeri k informiranju o kaznih in represivnih postopkih, ki čakajo starše, ki svojih otrok ne cepijo po programu.

Novinarska etika in demokracija na preizkušnji

Ali so državljani dobro obveščeni, če jim ni celostno predstavljena druga plat medalje cepljenja proti ošpicam? Ali z izpuščanjem relevantnih informacij novinarstvo zagotavlja dovolj široko javno razpravo? Ali je novinarsko obravnavanje človeka kot sredstvo in ne cilj, v skladu z novinarsko etiko? Ali so s cepivi poškodovani otroci res le nujna postranska škoda za kolektivno zaščito prebivalstva?
Dolžnost novinarstva je, da na ta vprašanja najde odgovor.”

Barbara B. Stegeman, dipl. novinarka in mag. antropologije