Primeri dobrih praks krasnih učiteljic na naši šoli




Ko sem danes v šoli prevzela sinova iz varstva, mi je učiteljica takoj povedala, da moj 7-letnik ni čisto vredu:”Nekam vroč je, ampak saj smo vsi, ko je tu tako vroče v razredu (hmm, očitno ne varčujejo na kurjavi). Pa jedel tudi ni kaj dosti, le nekaj grižljajev.”


Naštela mi je, kaj je bilo za kosilo (Wow, ta pa se je zavzela danes, da mi vse poroča. Kakšna prijaznost. Tako sem jaz detaljno opisovala staršem stanje glede prehrane pri malčkih za katere sem pred časom skrbela kot vzgojiteljica. Res pohvalno. Sem mislila, da v šoli nimajo časa za kaj takega) in povedala, da mu nič ni teknilo in da je le za malico pojedel nekaj grižljajev. Nato je še dodala, ko se je Enej že stiskal v mojem naročju:”Ja, saj se boš sedaj lahko odpočil čez vikend (Uf, še sreča, da je petek, prav ima.), potem bo pa verjetno že bolje.”


Moram odkrito priznati, da sem zelo zadovoljna z učiteljicami v naši šoli. Vse po vrsti se zelo trudijo in so pripravljene vedno narediti kaj v korist naših otrok. Saj ne vem ali sem jaz čudna v današnjem času, ko je slišati toliko kritik čez šolo in učitelje, ali pa imamo samo srečo z našimi, ampak zdi se mi, da so res krasne. No, ta danes še posebej.

Ker sem vedno delala samo v waldofskem vrcu, ker smo res dosti delale v sodelovanju s starši, sem dobila občutek, da se v klasičnih vrtcih in šolah to ne da, da si pač samo številka. Kar pa sem doživela sedaj v tem šolskem letu, ko smo na željo bivšega moža (se mi pač ni dalo več kregat z njim okrog tega) prvega sina prepisali iz waldofske šole v 4. razred državne šole, mlajšega pa v 1. razred, sem bila nemalo presenečena nad sodelovanjem učiteljic z nama kot staršema. Ker imata otroka določene posebnosti, smo se že pred vključitvijo vsedli s šolskim timom in se glede vsega pogovorili. Skratka same pohvale naši mariborski osnovni šoli.

Naj povem še en čudovit primer dobre prakse na naši šoli. Mlajši sin in ima odločbo, da se mu mora omogočiti umik v miren prostor, ko mu je preveč in postane iritabilen (in posledično moteč za ostale). Pa me zadnjič specialna pedagoginja vpraša, kaj menim o tem, da bi mu drugo leto, ko ob učilnici ne bo več kabineta kot je letos v 1. razredu, v razred postavili šotor. Če se mi zdi, da bi mu bilo to vredu, je poizvedovala. Pravzaprav me je z svojo zamislijo, popolnoma očarala s svojo kreativnostjo in iskanjem rešitev. Ker smo mi od malega vedno šotorili, sem ji potrdila, da bo moj sin verjetno z veseljem v šotoru, ko bo to potreboval in šolski čudež od pedagoginje, je že pričel razlagati, kakšnega je imela v mislih. Ostala sem skoraj odprtih ust.

Tudi razredničarka starejšega sina, me je v začetku šolskega leta osebno poklicala po telefonu in se z mano pogovarjala glede otroka. Na koncu mi je še delala:“ To je moj osebni mobitel. Če me boste slučajno glede česa potrebovali, me lahko pokličete.”

Prikupila se mi je že prvi šolski dan, ko sem mojega četrtošolca skupaj z njegovim očetom pospremila pred razred njegove nove šole in sem s solznimi očmi čutila, da mu je težko, ker je rad hodil na svojo prejšnjo waldofsko šolo prva tri leta šolanja. Nova razredničarka, mu je takoj razkazala prostore, da je vedel, kje je kaj in mu povedala, da so so tudi njej vsi njegovi sošolci nepoznani, ker jih je prej učila druga učiteljica in ko smo ji povedali, da jih pa enih par novih sošolcev iz razreda pozna iz treninga košarke (zato smo prosili, da ga dajo v točno ta izmed treh 4. Razredov, kar so nam hvala bogu omogočili), mu je veselo rekla, da je potem na boljšem kot ona, ki ne pozna nobenega. Res se je zelo potrudila, da mu je olajšala prehod. Potem ga je predstavila razredu in nato si je smel izbrati, kje in s kom bo sedel. Verjetno je tudi njena zasluga, da so ga v razredu tako lepo sprejeli in da se v novi šoli odlično počuti.

Skratka, presrečna sem, da imam otroka v takšni šoli. Res se je precej spremenilo od časa mojega osnovnošolskega šolanja, ko mnoga leta živa duša ni opazila, da so me sošolci leta in leta vsakodnevno zbadali (ker sem bila pač iz vasi v mestni šoli), jaz pa trpela kot hudič. Komaj sem čakala, da osnovna šola mine. Takrat se učitelji niso kaj preveč brigali za čustvene potrebe nas otrok, danes pa lahko rečem samo kapa dol in vsaka čast.

V tem času, ko se z vseh strani sliši (pre)mnogo negativnih informacij, se čutim skoraj dolžno poročati tudi o lepih, svetlih trenutkih, ki so okrog nas. Želim si, da bi se o takih dobrih praksah več govorilo, ker jih je navsezadnje okrog nas veliko. Krasni ljudje si resnično zaslužijo, da jih pohvalimo, da bodo imeli še večji zagon delati dobro.




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja