Mnogi starši si po cepljenju zastavljajo vprašanja:

Ali je otrok zbolel zaradi cepljenja?

Ali je takšen jok običajen?

Kaj pa izpuščaji, ki jih pred cepljenjem ni bilo?

Ali ima vse skupaj kako povezavo?

Je res čisto slučajno tik za cepljenjem dobil virozo in zraven še vse ostale reakcije?

Kako to, da je bil prej razigran čebljav dojenček, po cepljenju pa se je njegovo obnašanje izredno spremenilo?

Zakaj se sedaj ne odziva več na mojo komunikacijo z njim?

Zakaj se več ne smeje?

Zakaj se nenadoma noče več dojiti, če pa je prej rad pil moje mleko?

itd…

Nekaj izmed teh vprašanj si je po cepljenju svojega otroka pričela postavljati tudi mamica, ki mi je poslala 17. zgodbo v seriji zgodb o stranskih učinkih, ki so jih starši opazili po cepljenju svojega otroka.

anonimna mamica:

“Pozdravljena gospa Alenka,

želela bi anonimno objaviti svojo izkušnjo po cepljenju otroka:

Prvega cepljenja se preveč ne spomnim, saj je vse potekalo približno kot mi je pediatrinja napovedala.

 Otrok je imel povišano temperaturo, oteklino na mestu vboda, bil je jokav in razdražljiv.

 Po drugem cepljenju je bilo stanje hujše z več joka. Otrok je odklanjal dojenje. Temperatura je bila višja, pojavila pa se je šele naslednji dan po cepljenju. 

 Ko sem poklicala pediatrinjo, me je pomirila, češ da gre verjetno za kakšno virozo, glede na, da je od
cepljenja minilo skoraj 48 ur.

 Nekaj dni kasneje so se pojavili tudi izpuščaji po okončinah in trebuščku, odgovor pediatrinje je bil, da je to verjetno šesta bolezen.

 Prišel je čas še za zadnji  tretji odmerek proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju. Otrok ob cepljenju niti zajokal ni in mislila sem si, da morda pa v tretje ne bomo imeli takšnega cirkusa.

 Pa sem se zmotila.

Noč je minila brez da bi zaprla oči. Otrok je kričal kot bi ga dajali iz kože. Temperatura je bila visoka med 39 in 40 stopinj. Svečke za zniževanje vročine niso nič pomagale. Tudi otrok v bistvu ni spal, večino noči je prejokal, ko pa ni jokal, je pa mrmral.

Naslednji dan je bil otrok precej miren, brez nasmehov. Če mu kaj ni ugajalo, pa je bil na trenutke zelo razdražljiv.

Skrbelo me je, kako bo ponoči. K sreči je lepo mirno zaspal. Spal je na sredi zakonske postelje in vsi smo lepo mirno prespali noč.

Naslednja noč pa je bila kalvarija. Otrok je prenehal  dihati! Ne vem, kako bi se
končalo, če me takrat ne bi zbudil materinski čut, da nekaj ni vredu.

 Ko sem opazila da otrok ne diha, sem ga dvignila, stresala in je zadihal. Zgrabila me je panika. Kričala sem, da ne diha!

 “Ne diha!!!”

 Partnerja je skoraj kap.  V tistih sekundam, ki so tekle, niti ne vem, kdaj je postal čisto moder v obraz.

 Čez teden dni se je pa spet ponovilo.

 Pediatrinja ni kaj dosti komentirala in seveda ni povezovala z cepljenjem, a jaz sem v dvomih?”

 K sreči je danes zdrav fantek brez posledic. Od trenutka, ko je prenehal dihati, sem bila trdno odločna, da ga ne cepimo več!

 Menim, da bi se marsikatero hudo reakcijo dalo preprečiti, če bi pediatri resneje obravnavali že začetne izstopajoče reakcije po cepljenju in dali takšne otroke na testiranje, če cepiva sploh prenašajo. Žal se poročanja staršev pogosto obravnava pavšalno in se jih ne upošteva, čeprav svojega otroka zagotovo najbolj poznajo.