Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (11. zgodba)




Rezultat iskanja slik za baby crying at night

Na srečo 11. zgodba v seriji zgodb o stranskih učinkih po cepljenju, ki jih pišejo naši slovenski starši,  ni tako dramatična kot so bile nekatere prejšnje, pa tudi zaključi se srečno, opozarja pa na pogost primer encefalitičnega joka po cepljenju ter opis, kakšen je le-ta (v navodilih k cepivu vam navedejo možnost neobičajnega joka), porušenega imunskega sistema in nepriznanja stranskih učinkov s strani pediatrinje. Premnogo stranskih učinkov, ki bi nam problematiko cepljenja lahko pokazali v pravi luči, če bi se uradno beležili, se žal pomete pod prepražnik.

Mamica iz svojih osebnih razlogov, ki jih tudi pojasni, želi ostati anonimna.

»Zelo sem vesela, da ste se odločili za tako velik korak in začeli zbirati zgodbe staršev, katerih otroci so po cepljenju utrpeli stranske učinke. Žal je tudi moj starejši sin med njimi. Njegovo zgodbo želim deliti z drugimi.

Še danes si očitam, da se o možnih stranskih učinkih cepljenja pred prvim cepljenjem nisem pozanimala. Nisem si prebrala niti original navodil, ampak sem slepo verjela. Verjela skupnosti, ki pravi, da je to dobro za mojega otroka, verjela državi, ki je to z zakonom obvezala in na koncu verjela tudi moji pediatrinji, kateri sem zaupala moje malo dete v pregled in za katero sem verjela, da že na osnovi Hipokratove prisege dela vedno in zgolj samo v dobro svojih pacientov. 

Ostati želim anonimna, ker ta boj za moja otroka bijem sama. Družina, tako moja, kot partnerjeva, slepo verjame v bele halje. Tudi večina prijateljev. Zato se ne izpostavljam, ko je v medijih prispevek o cepljenju, sem tiho, prikimam in si mislim svoje. Mogoče je to napaka, ampak ena proti vsem ostalim, ki so slepo prepričani v dobrobit cepljenja – nimam moči. Celo partner, ki je vse doživel pri prvem otroku, še vedno verjame v dobrobit cepljenja. Na koncu sva se sicer uspela zmeniti, da najina otroka več ne bosta cepljena, za oba sva vložila POC (Predlog ga opustitev cepljenja), o tej temi pa se drugače ne pogovarjava več. 

Moja zgodba se začne leta 2013, ko se nama je rodil prvi otrok. Bil je zdrav dojenček, lepo se je razvijal, rasel, pridobival na teži, bil radoveden in živahen. Pri 3. mesecih je prejel prvo dozo cepiva. Pred cepljenjem se s stranskimi učinki nisem obremenjevala. Vse je bilo brez težav. Drugo dozo je prejel pri 4,5 mesecih. Takrat sem v naslednjih nekaj dneh po cepljenju opazila spremembo pri njegovem obnašanju.

Prej živahen knedelček, ki je noro brcal in segal po igračah, če je ležal v igralnem centru, je naenkrat postal pasiven. Kar ležal je tam, roke spuščene ob telesu, glava pri miru, pogled pa nemo uprt v strop. Na zvoke se ni odzival, niti na moj glas ne, če sem ga klicala. Sicer je imel nihanja, ko je bil vmes spet aktiven, potem pa spet pasiven, to menjavanje razpoloženja pa je trajalo nekaj dni. Ker mi je pediatrinja pred cepljenjem na hitro pojasnila, da ima lahko na nogi zateklino, da lahko malo zajoka, ker ga boli noga in kakšen dan vročino, jaz takrat še kot slepa ovca tega nisem povezala z cepljenjem. 

Pri 6. mesecih je prejel 3 dozo. V ZD je bilo vse v redu. Prišli smo domov, podojil se je in zaspal. Nekaj ur po cepljenju se je prebudil z jokom. Jokal je in jokal, s partnerjem ga nisva mogla potolažiti. Ni se želel dojiti, niti piti po flaši, ni se umiril ob pestovanju, niti ob kopanju, ki ga je drugače oboževal.

Pa sem še enkrat verjela beli halji, ki mi je nekaj ur prej spet na hitro razložila, da naj mu v primeru vročine in joka dam kakšno protibolečinsko svečko, pa bo to v redu. Še recept sem dobila za zdravilo. In je zaspal. Spomnim se, da mi je bilo tako čudno, da je prespal celo noč, če pa se je prej ves čas zbujal vsaj 3-4x na noč za dojenje. Še gledat sem ga šla nekajkrat ponoči, če res samo spi. 

 Nekaj dni je bil potem v redu, nakar se je začelo. Najprej je zbolel, krvna slika slaba, imunski sistem sesut, diagnoza nevtropenija (nenormalno znižanje števila nevtofilcev-vrste belih krvničk v krvi; nevrofilci se pri okužbi prvi odzovejo in uničujejo povzročitelje; bolniki so občutljivejši za okužbe).

Pediatrinja naju je takrat opozorila, da naj bom previdna in nekaj časa doma, saj bi lahko prišlo do resnih zapletov, če bi še dodatno zbolel. Spomnim se, kako sem vse razkuževala, prekuhavala, samo da ne bi še bolj zbolel. Obiske sem prepovedala, sama pa se skoraj zasidrala z otrokom doma. Viroze, vročina, razna vnetja zgornjih dihal, oči in ušes so bili naš spremljevalec naslednje 4 mesece. Čim se je ena stvar pozdravila, že je dobil spet nekaj drugega.

 Večkrat sem zdravnici povedala, da sem prepričana, da ima tak slab imunski sistem od cepljenja, a je ona to vztrajno zavračala, z obrazložitvijo, da je pač zima, čas viroz in prehladov in da je pač bolj občutljiv. Večkrat mu je iz nič narasla vročina. Naenkrat. Kot BUM. Zdrav je šel spat, čez 2 uri ga je kuhalo na 39,5 in več. In vročina ga je kuhala 2 dni, potem padla in otrok je bil spet zdrav. Nobene viroze, gripe, ipd. S takimi nenadnimi porasti vročine se srečujem še zdaj, pri 4 letih. Zakuha celo tako močno, da začne halucinirati. In naslednji dan zdrav, kot da ni nič… 

Kakšen teden po cepljenju se je začela – kot sedaj gledam za nazaj – nočna mora. Otrok se je ponoči zbujal, jokal. Po več ur, včasih tudi pol noči nismo spali. In nikakor ga v tistem času nisem mogla potolažiti. Z ničemer. In to ni bil običajen jok. To je bilo kričanje, zvijanje, odrivanje vstran od tistega, ki ga je pestoval. Nosila sem ga, pestovala, mu pela. Že mi je zaspal na rokah, nakar je spet vrgel glavo nazaj, napel celo svoje telo in jok, kričanje… In s kakšno močjo se je odrival od mene, včasih ga je bilo prav težko pestovati, ko je bil sredi napada.

Tako stanje je trajalo nekaj tednov, vmes je bil kakšen teden, ko ni nič jokal, potem spet kakšen teden skoraj vsak dan… Vedno samo ponoči. Začelo se je med polnočjo in eno uro in potem včasih krajši čas, včasih tudi do jutranjih ur. Ker je bil v tem času dosti bolan in sva bila velikokrat pri zdravniku, sem njegovi pediatrinji vedno povedala o tem joku in  zvijanju, a vse kar je odgovorila je bilo, da je to verjetno zaradi polnega noska, ker je bolan in ne more dihati, ali vročine, celo da joka, ker ga bolijo zobki, ki naj bi mu izraščali. Pa je prvi zobek dobil mnogo mnogo pozneje in nikoli, ko mu je izraščalo vseh 20 mlečnih zobkov, ni več tako jokal. 

Bolj ko se je približeval starosti 1 leta in bolj kot se je bližalo ponovno cepljenje, bolj sem začela razmišljati o vsem tem, kar smo preživeli v tistem času. Ni mi dalo miru, nekaj se mi med tem, kar sem dejansko doživela in med tem, v kar me je prepričevala pediatrinja, ni ujemalo.

Začela sem brati knjige, prispevke, zgodbe mamic s podobnim jokom, gledala filme, dokumentarne prispevke. Ugotovila, da je otrok utrpel hujši stranski učinek po cepljenju. Ne samo, da se mu je sesul imunski sistem, bolj grozno je, da je utrpel encefalitični jok, ki bi ga zdravnica po vsem opisanem morala prepoznati in prijaviti, pa ga ni… Jok, katerega bi morala preveriti, naju napotiti na preiskave, pa naju ni…

Svojo napako je nevede priznala pri sistematskem pregledu mojega drugega otroka. Ko sem samo rekla, da bi se želela pogovoriti o cepljenju, da bom tudi za drugega otroka vložila Predlog za opustitev cepljenja, mi je samo odgovorila: “V redu.” Nikoli več me ni ne ona, ne sestra v sprejemni vprašala kaj o cepljenju ali ga kakorkoli omenila. Kar jaz razumem kot tiho priznanje, da je pri prvem bilo nekaj narobe in pri drugem niti ne želi več tvegati.

Vedno znova in znova si očitam. Da nisem bila niti toliko fer do mojega otroka, da bi si pogledala tisti list papirja z originalnimi navodili in se o vsem že prej pozanimala. Ker on je bil dojenček in se ni mogel postaviti zase, jaz, ki pa sem ga 9 mesecev nosila pod srcem, pa sem zatajila. Da sem ure in ure presedela pred računalnikom in gledala, kakšno posteljico bo imel in v kakšnem vozičku ga bom vozila okrog, niti minute pa nisem namenila temu, da bi samo pobrskala, kaj vse mu bodo pri 3. mesecih vbrizgali.

Tako rada bi zavrtela čas nazaj… 

In vsak dan znova in znova sem hvaležna bogu, da se moj skoraj 4-letnik zdaj normalno razvija. Da je bister, inteligenten, radoveden, živahen, navihani malček, poln nekih odbitih idej, z domišljijo, ki kar veje na vse strani. Da ima svojo voljo. In upam, da ne bo nikoli podlegel vplivu kot je njegova mama.«

 

 




One thought on “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (11. zgodba)

  1. V tej zgodbi se absolutno prepoznam – ne v tako hudi obliki, pa vendarle. Podarila bi le, da je očitno to pogosteje pri fantkih. Moji dekleti nista imeli takšnih reakcij, fantek pa. Dobesedno haluciniral. Gledal mene in moža, kot da sva pošasti, ki ga želiva pojesti. Tekoče odšteval od deset nazaj (pri cca. 3-4 letih), ko v normalnem stanju ni znal prešteti do deset – naprej. Tega ne bova nikoli pozabila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja