Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (10. zgodba)




Rezultat iskanja slik za insulin child

V tokratni 10. v seriji zgodb o reakcijah po cepljenju:

Mamica, katere otrok je po cepljenju s cepivom Infanrix -IPV+Hib, ki so ga v nekaterih evropskih državah umaknili iz trga, zbolel za diabetesom tipa 1, opisuje, kaj vse so morali preživeti pri soočanju s hčerino boleznijo. Prebrali boste lahko tudi o tem, kako naša država “pomaga” pri plačilu stroškov zdravljenja s cepivi poškodovanega otroka.

Patrizia Bevčič:

Kot večina mamic moje generacije sem tudi sama hčerko redno peljala na cepljenja.

Pri prvi in drugi dozi diteper je imela visoko vročino, grozno je bruhala in seveda jokala. Bruhala je tako močno, da sem morala z njo kar pod tuš, saj sva bili obe popolnoma pobruhani. Ampak to je normalna reakcija na cepljenje, so nas učili.

Pred tretjo dozo me je pediatrinja vprašala, če smo imeli kakšne reakcije in nas takoj napotila v Ljubljano na testiranje. Če bi nas poslala že po prvem cepljenju, bi bila mogoče hči danes zdrava, vendar tega nikoli ne bom vedela zagotovo! Vsak dan znova mi je žal, da pred drugim odmerkom, nisem sama tega izpostavila!

Šli smo torej v Ljubljano in ugotovili, da na Pediatrični kliniki Infanrix-IPV+Hib, s katerim je bila dvakrat cepljena, ne uporabljajo več. Torej nam testiranje ni dalo nobenih odgovorov, vendar sva v dogovoru s pediatrinjo nadaljnje cepljenje odložili.

Tri mesece po testiranju so hčerki diagnosticirali diabetes tipa 1 pri treh letih starosti. Pri njej, ki se je skoraj 2 leti dojila, ki sokov nikoli ni marala, pri njej, ki je imela dosti bolj zdravo prehrano kot večina njenih vrstnikov…Tašča vsak dan kuha kosilo z zelenjavo iz domačega vrta, sladkorja skorajda ne uporablja, cvrtega doma nikoli ne jemo. Kako lahko torej povsem zdrava slinavka tako odpove???

Seveda se mi je svet sesul, začela sem brati in iskati odgovore… Najprej sem zasledila, da so Infanrix-IPV+Hib po nekaterih evropskih državah leta 2012 umaknili iz prodaje, ker naj bi povzročal avtoimune bolezni in velikokrat sladkorno bolezen tipa 1. , ki se je razvila v 1-2 letih po cepljenju, odvisno od odpornosti otrokovega telesa!

Vprašala sem pediatrinjo in tudi sama je takoj rekla, da je pomislila na cepljenje, ko je hči zbolela. Kljub temu, da so ga drugod že ukinili, so pri nas na obali Infanrix še naprej pridno uporabljali, najbrž do uporabe zalog. In tako sem v naslednjih 2 letih na obali žal spoznala še štiri 3-letne otročke, seveda cepljene po programu, ki so pri isti starosti zboleli za diabetesom tipa 1.

Dejstvo je, da dokazati ne morem ničesar, statistike pa obstajajo, pa četudi nas država in farmacija poskuša utišati in označiti za fanatike.

Moja hči je doživljenjsko bolna in žal sem zaradi tega začela dvomiti v celoten sistem, v vsa zdravila…,kar verjetno ni prav. Rada bi verjela, da vseeno še obstajajo etični in sočutni zdravniki, katerim ni zaslužek pomembnejši od naših otrok, vendar je to vsak dan težje.

O solzah in težavah, s katerimi smo se morali soočiti, ko je hči zbolela, raje ne bi niti pisala.

Ne vem, če si predstavljate, kako zgleda 3-letnemu otroku neprestano ponavljati tega ne smeš jesti, tega ne smeš piti, ga neprestano zbadati, da o neprespanih nočeh zaradi strahu pred hipoglikemijo sploh ne govorim!

 Dve leti smo zaradi hčerinega strahu pred vstavljanjem infuzijskega seta za insulin obiskovali psihoterapevta, seveda na lastne stroške. “Saj to ni nič hudega in nujnega”, pravi naše zdravstvo. Dali so nam sicer možnost obiskovati psihologa na pediatrični kliniki v Ljubljani, vendar bi se morali na lastne stroške 1x tedensko voziti v Ljubljano

 Mimogrede, ko je hči zbolela, so nam z Zavoda za socialno delo poslali novo odločbo za otroški dodatek. Povečali so nam ga za celih dva evra na mesec. Sramota!

Infuzijske sete je potrebno menjavati na največ 3 dni in vsakič znova smo morali poslušati hčerino kričanje, da nas ne mara, da smo grdi, da sovraži sete, nas in sladkorno. Včasih nas je med vstavljanjem seta tudi brcala in grizla.

Najhujše pa je bilo poslušati njena opravičila po vsakem vstavljanju…

Počasi je premagala strah in predvsem jezo, zdaj živimo normalno, bolezen je pač del naših življenj. Lahko rečem, da hči ni obremenjena z boleznijo, počne vse, kar počnejo ostali otroci, vendar je vsekakor veliko hitreje dozorela. Včasih se mi zdi, da se pogovarjam z odraslo osebo, ne pa s 8-letnim otrokom.

Pomagamo ji z alternativnimi  produkti, s pomočjo katerih trenutno porabimo dosti manj insulina kot prej, in popolnoma smo se znebili atopičnega dermatitisa ( tipična posledica cepljenja in tudi diabetesa ), zaradi katerega smo prej enkrat mesečno morali uporabljati antibiotično kremo.

Vem, da naša zgodba ni primerljiva z zgodbami huje zaznamovanih oz. umrlih otročkov, vendar je resnična. In ko berem, da je posameznikovo zdravje zanemarljivo za dobrobit celotne družbe se sprašujem, ali nismo tudi mi, posamezniki, del te celote? Kako lahko zdravje naših otrok žrtvujejo za neko kolektivno dobrobit?! Kdo jim daje to pravico?! Ko berem statistike našega zavoda za zdravstvo, da so posledice cepljenja zeloooo redke in v glavnem blage, se sprašujem, v kakšni državi živimo?”

Tudi jaz se vsak dan, odkar mi starši s cepivi poškodovanih otrok pišete, sprašujem, kako je mogoče, da se toliko stranskih učinkov pomete pod preprogo? Uradna verzija je, da jih skoraj ni in da so cepiva varna!

Pa so res?

 




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja