Ob sedmih zjutraj me zbudi Amadej: «Mami, kako dolgo boš še spala?«

Utrujena sem in glava me boli. Pravzaprav me je že včeraj, a hudič je, ker me ponoči ni nehala. Pogosto grem spat z glavoboli, pa je nato zjutraj glava v krasnem stanju. Danes ni tako. Verjetno je svoje prispevalo tudi dejstvo, da sem skoraj do dveh ponoči brala roman. Po svoji dobri navadi sem padla v knjigo in nisem mogla nehati. Torej počutim se kot zombi.

»Koliko je ura?«, ga zaspano vprašam.

»Sedem.«

Po navadi se zbudim prej in ju pogosto moram odlepljati iz postelje. No, danes se je moj skoraj 9-letnik očitno zbudil sam.

»Kdaj si pa vstal?«, se čudim.

»Malo po šesti.«

No, to se pri nas običajno zgodi samo med vikendi, ko bi lahko dolgo spali. Glede na to, da je petek, me je otrok presenetil. Moj tamali  (bog ne daj, da mu rečem to) 6-letnik očitno še spi. Nenavadno. On običajno prehiti starejšega brata pri vstajanju.

»To pa je bilo res hitro. Greva zbudit še Eneja, da ne bomo pozni.«

Vstanem in se počutim kot, da sanjam, a še preden pridem do njune sobe, Enej sam priraca v dnevno sobo. Takoj se spravi nad otroške knjige:« Mami lahko odnesem knjigo pokazat v vrtec?«

»Lahko.«

V trenutku pozabi na jutranjo rutino oblačenja, hranjenja in umivanja. Oh ne, spet bom morala premakniti to sidro, ki je pozabilo na vse.

»Fanta, čas je, da se oblečeta.« Nič se ne zgodi. Brez moči pripravljam zajtrk za njiju.

Enej še dalje gleda v knjigo, Amadej je nekje v svoji sobi.

»Oblečita se, ker bomo drugače pozni.«, ponovim.

Nič se ne zgodi. Torej vse po dobri stari navadi, ki se jo tako silno trudim izkoreniniti. No, razen čez vikend, ko si spočijem, ker se nam pač ne mudi v šolo, vrtec in službo in se ne sekiram prehudo, če sta še sto let v pižami. Saj, mi je popolnoma jasno, da bi moral biti za boljše navade enak red tudi čez vikend, a … dajte no, saj sem samo človek.

Stopim do malega sanjača, ki je pozabil na vse, se ga dotaknem, ga pogledam in ga na ta način prisilim, da me opazi:« Enej, obleči se moraš. Pridi greva poiskat oblačila.«

Ko vse potrebno spraviva na kup, je Amadej začuda že oblečen. Ampak včeraj me je moj bivši mož in oče najinih otrok obvestil, da je moj skoraj 9-letnik prišel k njemu domov s samo spodnjo majico pri 16 stopinjah. Seveda je bil kot dobri starš zaskrbljen nad zasanjanostjo najinega sina, ki sploh ni opazil, da je vse ostalo s čimer je šel oblečen v šolo, kratko malo spregledal, da je imel in pozabil v šoli. Vključevalo je pulover in jakno. Ja, kaj moreš, letos nam toplota pač še ni pretirano naklonjena. Bivši je zvenel dokaj obupano: «Jaz sploh ne vem, kaj naj naredim s tem otrokom. Pride domov na pol nag in jasno, da sem ga ostro prijel, on pa mi pravi, da mu je bilo vroče.«

»Ja, popolnoma nobenega občutka nima zase. To je res že zaskrbljujoče«, se strinjam z njim.

Moj taveliki sin, je bil še lansko leto pomladi ob kakšnem vročem dnevu sredi dneva, ko se spomnim nazaj, lahko na šolskem dvorišču pri 30 stopinjah na soncu, oblečen v zimsko jakno s katero je prišel ob hladnem jutru v šolo. Seveda je bil popolnoma preznojen, rdeč v obraz od vročine, a slekel se ni. Zakaj? Ja, očitno ne čuti ravno dobro, če mu je vroče ali ga zebe. Tokrat se je torej preveč slekel.

»Kje pa ima jakno in pulover sedaj?«, ga vprašam.

»V torbi nima. Očitno je vse pozabil v šoli.«, pove.

Samo vzdihnem: «Spet. Ta otrok neprestano vse zgublja in pozablja. Veš koliko kap in rokavic, ki se mu jih kupila, je izginilo neznano kam. In meša se mi že, ker pogosto pozabi vzeti jakno, ko gre iz šole, potem pa je zjutraj ni, ko jo rabi.«

»Pri meni tudi neprestano izginjajo stvari. Jaz sem pa bil mnogokrat jezen nate, ker sem mislil, da jih nima zato, ker ti kje neoprane ležijo.«

Ja, pa kaj še…

»Ne, vse sproti operem.«

»Ampak, prej ni bilo teh problemov, ni bilo tako hudo.«, mi pravi.

»Seveda je bilo, samo prej smo mi hodili ponj v šolo, pa smo imeli stvari pod nadzorom. Sedaj, ko pa hodi sam domov, pa se pač ne spomni. Zdi se mi kot, da ni čisto prizemljen kot da njegova duša plava v vesolju, tu je samo telo. Veš kaj sem prebrala. Da takim otrokom pomaga masaža, da lahko potem bolj začutijo svoje telo.«

»Ej, ne vem, kaj bi mu pomagalo.«, vdihne obupano.

Na koncu se na njegov predlog dogovoriva, da mora imeti zjutraj, ko gre od doma oblečeno spodnjo majico, preko kratko majico in pulover. Če bo slekel pulover, bo imel še vedno dve plasti na sebi.

 Strinjam se s predlogom in danes grem cela zaspana v inkvizicijo: «Amadej, prosim daj si prosim sleči pulover in daj preko spodnje majice, še majico s kratim rokavom.«

»Pa joj, če sem pa že oblečen.«, je ves navdušen.

Kot dobra mama vztrajam, kar zahteva mnogo notranje moči, ki je danes ne premorem veliko. Pravzaprav je sploh ne premorem.

Joj, kako bi sedaj spala. Ampak biti starš pomeni, ob mnogih trenutkih pozabiti na sebe, vse v dobro svojega zaroda. Po tej poti stopam tudi jaz.

Pogledam Eneja, ki si je medtem slekel zgornji del pižame, se zagledal v eno izmed igrač in ob kupu oblačil, ki jih mora obleči, pozabil na to, kar bi moral storiti.

Joj, spet je nag, oblači pa se ne. Vedno isto. Bo kdaj bolje?

Spet se mi izvije utrujen vzdih. Počutim se kot, da iz dneva v dan ponavljam iste stvari, se trudim za isti cilj, pa se nič ne premakne. Gora še kar stoji tam.

»Enej, če se ne bos sedaj oblekel, ne boš imel dovolj časa za zajtrk.«

Grem se tuširat. Po glavi se mi podijo misli. Glej stara, ne sekiraj se (trudim se prepričati samo sebe). Pač ne bo jedel doma in bo dobil zajtrk v vrtcu. Ampak…če se res ne bo oblekel pravočasno in ne bo imel časa za zajtrk, bo tulil kot zver. Bom danes to prenesla? Joj…Danes sem uničena. Čisto nič mi ni do Enejeve zamerljivosti, jeze in kričanja, ko ni po njegovo. Joj, saj če bi bil kot večina otrok, ki jim lekcijo ponoviš enkrat ali dvakrat, potem pa je vse bolje… Če se samo spomnim zadnjič, ko se ni pravočasno uredil, kljub mnogim opozorilom, da točno 7.45 gremo, ker bo drugače tavečji zamudil šolo, kar pa se ne sme, seveda. Joj, kako se je drl, vse do vrtca. Bila sem najbolj hudobna mama, ker mu nisem dovolila, da bi si dlje časa drgnil zobe, ker smo pač res morali iti. Celo zamenjati me je hotel.

Spravil me je ob živce. Takrat sem mu povedala, da si naj kar najde boljšo mamo, če jo bo našel. In si potihem želela tudi bolj vsakdanji model otroka. V bistvu si že odkar imam otroka, želim samo malo manj zahtevna otroka. Samo, da bi bilo malce bolj enostavno. Pa se moram pač sprijazniti, da je moje starševstvo točno tako kot je. Včasih mi to pade lažje, večinoma pa težko. Bom kar iskrena. Moja edina sreča je, da sem ločena. To je pravzaprav moj blagoslov. Otroka redno odhajata k očetu. Torej si zahtevnost najinih sinov razdeliva. Kljub temu, da bivši ni mojemu srcu najbolj blizu, mu naj da bog dobrega zdravja, da bo vse križe zmogel in s tem olajšal tudi moje življenje. Pravzaprav ne vem, kaj bi naredila, če ne bi imela prostega vsakega drugega vikenda in srede in četrtka popoldne. Verjetno bi bila z živci na robu. Dobesedno.

Sredi mojega razmišljanja, me preseneti oblečeni Enej, ki me ponosno gleda.

»Trajalo je.«, si mislim, a kot dobro natrenirana pedagoška mama ga pohvalim: «Super Enej. Sedaj pa hitro jest.«

Vem, da je nova bitka na vidiku, ko zasanjano potrebuje pet minut za vsak grižljaj. Diham, globoko diham. Saj bo.

Trudim se svojega izbirčnega jedca navajati, da bi malce razširil spekter jedi. Poleg kruha namazanega s skutinim namazom, sem mu zraven priložila samo dva tanka koščka narezane rdeče redkvice. Enej se pritoži: «Tega ne jem.«

No, saj ne bi bil problem, če ne bi jedel samo tega. Ampak on zelenjave praktično povoha ne. No, da bom poštena, sedaj že nekaj mesecem zmore pojesti nekak koščkov zelene solate, kar je za mene raj na zemlji. Prejšnji teden sem se trudila s korenčkom, sedaj se navajava na redkvice.

»No, daj samo enega. Dobiš presenečenje, če se boš potrudil.«

»Kakšno?«, kalkulira, da vidi, če se splača. »Palačinke z evrokremom?«, omeni svojo absolutno najljubšo jed.

»Ne, tega nimamo.«

Sicer še ne vem, kaj bi mu ponudila, a nekaj se bom že spomnila, če po pojedel. Ker sem rekla samo en košček, drugega hitro nese Amadeju, ki redkvice obožuje in jih je danes pojedel kar nekaj. Hvala bogu, da vsaj en rad je zdravo. Ta ima bolj moje gene. Kaj morem, Enej je bolj na očeta. Če je verjeti njegovima staršema, je baje Enej super jedec v primerjavi z svojim očetom v otroštvu. Glede na to, da njegov oče sedaj normalno je zelenjavo, je tudi za mojega sina še upanje.

»Pa zakaj ni korenček?«, sitnari Enej, ki si želi presenečenje.

»Danes je redkvica, da se navadiš. Potrudi se.«

Medtem dam kašljajočemu Amadeju naravni sirup proti kašlju. Enej ve, da je sladek in Enej obožuje vse sladko in vpraša: «Lahko jaz tudi?«

»Seveda, če poješ redkvico.«

Vidim ga, kako se trudi, ampak grize jo kot miška in se pači zraven od muke. Pohvalim ga za trud. Vmes si popravlja okus z vodo in z namazanim kruhom. Pa se spet trudi in pači. Na koncu mu uspe in je ves ponosen in jaz ga vneto hvalim, saj vem, da se je res moral truditi. Joj, bo ta otrok, kdaj normalno jedel? Dobi sladek sirup, čeprav ne kašlja. Saj malce Prospana mu ne bo škodilo. Saj je kao natur zadeva.

Seveda smo ob vseh ceremonijah kot običajno že pozni. Amadej je pripravljen. Vsaj eden, juhu. Eneju pravim: «Še minuta do odhoda.«

Zapomnil si je, da zadnjič ni imel dovolj časa za zobe in vpraša, ker se zaveda, da sam ne utegne tako hitro spraviti paste na ščetko :«Mami lahko zobe ti?«

Ker si res ne želim kričanja in ker smo resnično pozni na hitro stisnem pasto na ščetko, na kratko podrgnem zobke in že hitimo.

Upam, da ne bo sedaj izsiljeval, da bo tako vsak dan, ker ne bo. Ampak, enkrat ni nobenkrat, dvakrat je pa že nevarno.

 Ne pozabim, koliko časa sem potrebovala v preteklosti, da sem ga navadila, da se je začel sam oblačit, sam brisat ritko, sam tuširat, sam vsaj malo podrgnit zobke, ki jih nato seveda do konca še jaz ob večerih. Zjutraj bi jih pa naj sam, imamo pravilo. Enej se sicer ves čas vztrajno bori, da bi čim več stvari naredila jaz. Tako me kar sili, da napredujem v svoji neomajno vztrajnosti. Kako me je šele treniral, ko sva se navajala na projekt »Samostojno zaspati zvečer.« Bolje, da to muko kar pozabim. Ampak sedaj imam vsaj ob večerih nekaj prostega časa zase. To bi res privoščila vsem staršem.