Ker svojih otrok nisem cepila, mi starši pogosto pošiljajo vprašanja, kaj se dogaja, če otroka ne daš cepiti. Ker to očitno zanima mnogo staršev, bom svojo izkušnjo povedala javno.

Kaj bo, če ne cepim otroka?

Piše mi mama, ki pravi, da sedaj že nekaj časa ne cepi svojih dveh otrok, saj sta bila neprestano bolna, ko ju je še cepila. Da je hči dobivala viroze z vročino do 40 C, ki so trajale tudi 10 dni. Odkar nista več cepljena, pa nista dobila nobenega antibiotika več. Nekaj časa so imeli mir, ker jih nihče ni prijavil, sedaj pa se jim zaradi menjave šole obeta prijava. Mami, ki ne ve točno, kaj jo čaka, se poraja mnogo vprašanj in mi zastavlja sledeče:

“V kolikor vam ni odveč, bi vas prosila za informacijo, kako se je končala vaša zgodba s cepljenjem in prijavami? Ali vam še pošiljajo kazni? Jih plačujete? Ali je kazen enkratna ali se ponavlja?

Ali se da kakorkoli izogniti cepljenju in denarni kazni?

 Da torej opišem našo zgodbo:

Ko sem leta 2006 zanosila s prvim sinom, se je precej govorilo, da cepljenje naj ne bi bilo več obvezno. Žal se to še do danes ni zgodilo.

Ravno nekje, ko se je sin rodil, se je le spremenila zakonodaja, ki je uvedla odškodnino države, v primeru, da ima otrok po cepljenju posledice. Prej le-ta ni bila določena s strani zakona, kar je staršem celo prišlo prav v argumentih, zakaj ne cepiti. Sicer pošteno s strani države, da če ti naloži cepljenje, da ti tudi krije morebitne posledice, če bi se le-te pojavile, a v praksi vidim, da kljub izredno hudim posledicam, ki so mi jih v zgodbah (poglej v premnoge zgodbe, ki sem jih objavila na svojem blogu) poslali mnogi starši, stroka nikakor ne priznava, da je posledice povzročilo cepivo. Torej odškodnina sicer je določena, a je ne moreš dobiti! Tudi, če se tvojemu otroku zgodi točno to, kar je navedeno v navodilih k uporabi cepiva.

Ko je bil sin star 1 leto, nas je pediater prijavil na Inšpektorat za zdravje, od koder sva starša dobila poziv na srečanje, da se opredeliva, zakaj najin otrok ni cepljen. Inšpektorici sva pojasnila, da še nisva dobila vseh informacij o tem, če je cepljenje za najinega otroka varno, češ da nama pediater tega še ni pojasnil. Dala nama je dodatnega pol leta, da pridobiva informacije, nakar naju je ponovno povabila.  Malce sem kupovala čas, s tem da sem nekajkrat zamaknila sestanek, a ko se to ni več dalo, smo si ponovno sedeli iz oči v oči. Ne morem reči, da je bila neprijetna, pač opravljala je svoje delo in nama uradniško pojasnila, da je po zakonu cepljenje pač obvezno in naju obvestila o najinih pravicah. Če meniva, da bi otroku cepljenje škodovalo, imava pravico podati Predlog za opustitev cepljenja na Ministrstvo za zdravje. Dobila sva celo rok mesec dni, da ji predloživa dokazilo, da sva to tudi storila. Takrat se mi žal ni dalo pretirano tuhtati in poglabljati v vse skupaj in tako preprosto nisem storila ničesar. Kot da bodo neprijetnosti minile, če bom kot noj zakopala glavo v pesek. Inšpektorica nama je izdala odločbo, da morava otroka cepiti in ker se v roku nisva pritožila nanjo, je postala pravnomočna. In od tu dalje sva postala zapečatena in podvržena kaznim. Prva kazen je bila 200 eur po staršu, ki sva jo seveda plačala, saj bi v nasprotnem primeru sledila izvršba in z njo povezani še večji stroški. Šele takrat nekje sem se zbudila in uvidela, da sem pogrnila na celi črti. Inšpektorica nama je sicer povedala, da še vedno lahko dava predlog za opustitev cepljenja, a da nama ona kazni še naprej mora pošiljati. Povedala nama je tudi, da se bodo zviševale. Glede pogostosti se ni izjasnila, češ da se še niso uskladili glede tega. Edina možnost za ukinitev kazni, bi bila po njenih besedah, če bi nama Ministrstvo za zdravje izdalo odločbo, da otroka ni potrebno cepiti. Glede tega sem po izkušnjah drugih staršev vedela, da je to popolnoma nemogoče, razen, če imaš otroka, ki je praktično na smrtni postelji. Torej se mi ni zdelo vredno niti pošiljati tiste vloge na Ministrstvo.

Čas je tekel, na svet je prijokal drugi sin. Prav tako je sledila prijava, nato obisk iste inšpektorice. Le da sem tokrat zelo natančno proučila zakon, vse možne posledice cepljenja, ki sem jih v vlogi omenila, da bi lahko škodovale mojemu drugorojencu zaradi takšnega in takšnega..otrokovega zdravstvenega stanja. Tako nama inšpektorica za drugega otroka ni imela razloga poslati odločbe, da ga moramo v takem in takem…roku cepiti.

Medtem je prišla druga kazen za prvega sina. 300 eur po staršu. Pripisano pa je bilo tudi, da bo naslednja kazen 400 eur po staršu. Ravno v tistem obdobju sem bila v zelo zahtevno finančni situaciji, nato pa še te kazni…

Upala sem samo, da bodo mlini na Ministrstvu mleli počasi in da nam odgovora za drugega sina še dolgo ne bodo poslali. A so nam že po pol leta poslali odgovor, da presojajo, da je otrok primeren za cepljenje. Sedaj je napočil čas za tožbo Ministrstva za zdravje. Za to se nisem počutila kompetentna in smo zadevo predali v roke Primoža Verbiča in SVOOD-a. S tožbo smo uspeli in Ministrstvo za zdravje nam je celo moralo povrniti stroške odvetnika. A, ko rečem, da smo tožbo dobili, s tem ne mislim, da so na sodišču presodili, da otroka ni potrebno cepiti, saj o tem ne odločajo oni. S strani sodišča smo le dobili odgovor, da je Ministrstvo za zdravje naredilo napako, saj svoje odločitve, da je otroka potrebno cepiti, niso argumentirali. Torej jaz sem jim v Predlogu za opustitev cepljenja napisala, da bi otroku cepljenje škodovalo iz v Predlogu navedenih razlogov, oni pa nazaj samo, da se lahko cepi, brez razlage, zakaj mu ne bi. Brez vsakih argumentov torej. Moj Predlog za opustitev cepljenja je bil torej vrnjen v presojanje na Ministrstvo za zdravje in od takrat se ni zgodilo nič.

Medtem se je pred leti naredila kar velika akcija, ko se je zbralo 5000 podpisov za prostovoljno cepljenje in po tistem, se mi zdi, da smo starši nekako imeli več miru. Še do danes se ni iz točke, ki sem jo opisala pri drugem sinu, zgodilo nič. Torej že nekaj let miru. Samo molim lahko, da se bo to nadaljevalo.

Ravno v času, ko se je zbralo tistih 5000 podpisov, je tudi naša inšpektorica glede prvega otroka spremenila svojo zgodbo. Rekla je, da če vloživa Predlog za opustitev cepljenja, bo tudi ona začasno do odločitve Ministrstva, dala najine kazni na stranski tir. In tako je bilo. Spisala sem še en Predlog, poslala potrdilo inšpektorici, kazni pa od takrat ne prihajajo več, niti nisva bila več pozvana na Inšpektorat za zdravje. Če se prav spomnim, je od tega že kake štiri ali celo pet let.

Tako je torej bilo pri nas, seveda pa bi bilo zanimivo vedeti, kako je pri drugih. Napišite svoje zgodbe v komentarje.

Naj vas vse tiste, ki iščete odgovore na svoja vprašanja glede cepljenja napotim na facebook skupino Svoboda odločanja glede cepljenja otrok. Tam je lepa množica staršev, ki precej ve o marsičem in vam bo v podporo.

Alenka Vindiš