Nočno zbujanje otrok je minilo, biti starš pa postalo lepo




V tem blogu lahko preberete, kako vse hudo v starševstvu prvih let mine, tudi nočno zbujanje, vi pa pričnete uživati. Nujno branje za vse tiste, ki trenutno obupujete, ker je z vašim otrokom trenutno naporno.

Nedavno mi je pisala mamica:« Pozdravljeni. Pišem vam, ker se nam je 18 mesečni sin pričel zbujati ponoči in ob tem histerično joče, kriči in naju odriva. Tudi flaška ne pomaga. Res ne vem, kaj bi to bilo… Kar naenkrat takšni izpadi. Kaj naj narediva? Prosim za kakšen predlog…Lep pozdrav.«

Takoj sem pomislila, da otroka zagotovo nekaj muči, če se vsako noč takole zbuja in jo vprašala: «Ali se je zgodila kakšna sprememba v njegovem življenju? Morda kakšna zgodbica, pravljica, ki ga je prestrašila, kak stresen dogodek v njegovem življenju? Vi ga najbolj poznate in boste sigurno našli rešitev primerno zanj.«

Njeno vprašanje me je spomnilo na obdobje pri sinovih dveh letih. Enaka zgodba kot pri tej mamici. Sinu smo takrat odvzeli dudo in pričela se je kalvarija. Nočna zbujanja, jok enak zgoraj opisanemu, tudi mene je sin odrival in se sploh ni mogel potolažiti. Situacija je bila grozna. Seveda mi je danes za nazaj jasno, da takrat ni bil pravi čas za odvzem dude. Bilo je prehitro po ločitvi in bilo je preveč za občutljivega otroka, sploh takega za katerega skozi čas spoznaš, da težje prenaša spremembe. Sploh pa dve spremembi naenkrat…Ni mogel prebaviti in se je žal pričel z jokom zbujati. A žal, ko se ti rodi otrok, ta ne pride na svet z navodili za uporabo, ampak se mora vsak starš sam prebiti skozi temo neznanja in počasi osvetliti delček za delčkom. Koliko lažje bi mi bilo, če bi s sinom še enkrat pričela starševsko potovanje z današnjimi izkušnjami in vedenjem. Zagotovo bi bilo manj nočnega joka, zbujanja in bi bili bolj naspani. Ampak nihče ni popoln, pa naj se še tako trudimo in skozi čas enostavno sprejmeš dejstvo, da mnogokrat narediš napake in se zato pričneš manj sekirati.

Tista nočna kalvarija je pri nas trajala mesece… No, nato je počasi izzvenelo. In ne boste verjeli, danes pri 8. letih spi kot top, čeprav je, ko je bil majhen zgledalo, da ne bo nikoli spal. Ampak, slej ko prej vsi pričnejo spati. Verjemite mi. Če je še moj pričel, ki me je prva tri leta neprestano zbujal, potem pa še do lani hodil ponoči spat k meni…Pri treh letih sem po enoletnem vztrajanju (rekla bi, da je bilo to dovolj vztrajno, saj za osvojitev novosti običajno deluje tritedensko ponavljanje) obupala in ga enostavno stisnila k sebi, ko je ponoči zavil v mojo posteljo. In od takrat je »čudežno« postal vidno bolj srečen otrok, jaz pa sem si zato rekla: »K vragu s Freudom (enkrat sem v študentskih časih pri Freudu prebrala, da je zelo napačno, če otrok spi pri starših, bog ne daj pa po tretjem letu!?!), očitno je to za sina prava pot.« Potem je še do sedmega leta hodil k meni, nato pa nekega dne enostavno nehal. No, še vedno se izjemno rad stisne v naročje, enkrat mesečno pa nas doleti (tako smo se dogovorili) sreča, ko se zvečer skupaj stisnemo in prespimo skupaj celo noč. Danes si mislim, zakaj pri bogu sem tako komplicirala z navajanjem na samostojno spanje, ko pa to čez čas tako ali tako samo pride. No, mnenja glede tega se krešejo, še najbolje pa je, da opazujemo svojega otroka in naredimo tako kot čutimo sami.

Na podlagi teh razmišljanj sem mamici, ki mi je pisala, dodala še naslednja vprašanja: «A, spi z vama ali sam? Mogoče bi se počitil bolj varno z vama, če je sedaj sam.
Ali obiskuje vrtec? Se je mogoče tam zgodilo kaj takega, kar bi ga lahko obremenilo?
Malo razmislita, zakaj se to dogaja in poskusita odpraviti vzrok težav. Drugače pa potrpljenje. Minilo bo (Ja, saj vem, da je lahko meni sedaj govoriti, ki že spim kot top).«

Pa pride njen odgovor: »Hvala za odgovore… Drugače je v vrtcu, ampak zdaj je bil en teden doma, dudice nikoli ni imel, je pa res, da že tri tedne uvajamo spanje v svoji postelji, ki je v spalnici. No ampak tudi, ko spi pri nama, se vsak dan ob istem času zbudi in grozno joka. Mogoče čuti tudi napetost med mano in partnerjem, ker tudi čez dan, če kaj ne dobi, je obupen jok in metanje po tleh…«

Mamica si je torej odgovorila sama. Žal nesoglasja med staršema, ne vplivajo pozitivno na naše sončke. Niti spomniti se nočem, kako težko je bilo otrokoma ob ločitvi in koliko časa sta potrebovala, da sta danes kar dobro.

Pravzaprav sem današnji dan začela z razmišljanjem, kako zadovoljna sem, ko ju opazujem in sta preprosto povedano postala tako krasna. Tisti, ki ste prebirali kakšne moje prejšnje zapise, veste da je bilo resnično naporno in da smo dali marsikaj skozi (od suma na avtizem, do šolske odločbe,…) in z sinovoma sem prešla skozi prave starševske muke. Od njunega rojstva dakje je bilo vedno enostavno povedano naporno. In ko se počasi že navadiš, da je starševstvo zate pač vedno težko, se kar naenkrat zaveš, da ti otroka (sedaj 8 in 10 let) že pri marsičem pomagata in ti je lažje. Da te zjutraj ne zbudi več jezno cepetanje in sitni jok, ampak nasmešek na sinovem obrazu in ljubko vprašanje: »Cartanje?« Prej si skoraj doktoriral v razmišljanju, kako otroka pripraviti, da se obuje in obleče, brez da pade v histerijo, sedaj pa te sin zjutraj že sam priganja, da se čim prej odpravite v šolo (zjutraj ju še peljem), saj je učiteljica naročila, da se v šolo pride 10 min prej in ne zamuja. Še lansko šolsko leto sem vsak dan hitela kot ponorela iz službe, da bi čim prej prevzela otroka, da ne bi bil mlajši v šoli preveč časa. Milo povedano je kar hitro zabredel v kakšno nesoglasje s katerim od sošolcev. Ene otroke spremembe pač čisto iztirijo in mojega sina je začetek šolanja očitno precej vznemiril. Komaj se je navadil vrtca (šele zadnje leto, je postal v vrtcu res super, z manj izpadi), že spet je moral začeti nekaj na novo…Vsak dan znova sem se bala, kaj mi bodo povedali v šoli…Danes enostavno prevzame starejši sin (po 10. letu se to po zakonu sme, je pisalo v neki šolski zloženki) mlajšega in peš odmaširata domov. Ni več tiste napetosti, hitenja, ko pa pridem domov, mi ponavadi stečeta v objem. Kaj bi lahko bilo lepšega?

Skratka, starševstvo se je počasi preoblikovalo v nekaj prijetnega. Tako, da vsi tisti, ki trenutno bijete muke, zaupajte da pride tudi vaš čas. Celo moja mama, je na zadnjem družinskem praznovanju rojstnega dne opazila, da sta moja razbojnika postala res vredu in da ne more verjet. Tudi jaz se čudim. Ko je nekaj tako dolgo težko in kar naenkrat ni več, te zadeva preseneti. Prijetno seveda. Malo se moram razveseliti in si rečem: »Dobra vzgoja se čez čas mora poznati, pa naj bo otrok še tako zahteven.«

Včasih se moramo tudi sami malo pohvaliti, ker marsikaj pa tudi naredimo prav! 🙂 Oborožite se torej z dobršno mero potrpljenja in čez čas bo lažje. Tudi, če vaš otrok danes zelo slabo spi, bo prišel čas, ko ga boste morali sami buditi. Če ne prej, ko bo šel v šolo. Če vam je vsaj malo v tolažbo, naj vam zaupam, da me je prvorojenec pri 18 mesecih budil dobesedno vsakih 15 minut. In potem sem morala iti zjutraj v službo…Verjetno tako hudo pri vas ni, kaj? Hvala bogu, pa tudi to mine.

 




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja