Odgovorni starši, neodgovoren otrok




V tem prispevku si lahko preberete, zakaj so ravno najbolj vestni in odgovorni starši v nevarnosti, da vzgojijo najbolj neodgovorne otroke.


Odgovornost imam v krvi. Pa si poglejmo, kako sem sama postala odgovorna:

Od malega sem bila samostojna. Od tretjega leta sem hodila sama po našem naselju. Že takrat me je starejši brat poslal v bližnjo pekarno po kruh, ker so pred njo stali fantje, s katerimi ni bil v dobrih odnosih, pa si sam ni upal. Pri šestih letih sem sama vsak dan hodila peš v kakšne 4 kilometre oddaljeno malo šolo. In to v eno smer.

Že v predšolskem obdobju me je brat naučil, kako si zaslužiti denar za sladkarije. Žepnine nisva dobivala in sva se pač morala znajti. Zbirala sva star papir in železo in ga prodala. Iskala sva steklenice, ki so jih trgovine odkupovale. Jeseni sva ure in ure nabirala kostanje. Pred nama niso pobegnili niti polži, ki so jih zadruge odkupovale baje za Italijane. Pa gobe, borovnice,… Sva se kar znašla.

Ker sva rasla skoraj kot samorastnika, sva ušpičila tudi marsikatero lumparijo. No, brat več kot jaz. Še sreča, da sem to moje samostojno otroštvo preživela. Ko smo si na hribu v gozdu iz vrvi, s katerimi so bili obvezani gradbeni zidaki (takrat v socializmu, je vse to prav po balkansko ležalo kar po vasi na tleh v veselje nas otrok) izdelali 10-metrsko gugalnico in sem jo jaz kot najlažji otrok ponosno preizkusila, se je vrv, ko sem bila kar nekaj metrov v zraku, utrgala in poletela sem proti tlom… direktno v mravljišče. Moja sreča, kajti poleg mravljišča je bil štor. Bolje, da vam ne napišem, kakšna je bila moja zadnjica. Očitno sem mravlje precej razburila in me jih je vsaj kakih sto besno pogrizlo. Potem je bilo treba stisniti zobe doma pri skupnem kosilu, ko se je bilo potrebno vsesti na stol in ne pokazati, da te otečena zadnjica pri tem precej boli. Popolnoma jasno mi je bilo, da bi si z odkritostjo pridelali še več težav. V našem otroštvu smo delali napake in tudi sami utrpeli posledice le-teh. Tako smo se učili.

Mama je kmalu precej omejila najino svobodo. To se je zgodilo, po tem ko je brat preizkušal, kako daleč lahko iz hriba v dolino vrže kamne. In, ko je na naša vrata potrkala policija (takrat še milica, če se spomnite), ki so jo poklicali ljudje živeči v hišah obleganih s kamenjem, ki jim očitno početje mojega brata ni bilo preveč všeč, se je mama odločila, da je čas, da pričneva doma več delati, in sicer konkretnega dela, ne neumnosti. To je zame pomenilo, da sem od 10-leta vsak dan po šoli pometla in pobrisala celo hišo, nato skuhala, da je bilo kosilo že pripravljeno, ko so starši prišli iz službe. Nato sem celo popoldne varovala leto dni starega mlajšega brata, da sem komaj našla čas za domače naloge. Moja naloga je bila še pranje, obešanje in likanje perila. Vsako soboto še temeljito čiščenje kuhinje in kopalnice. Čas za šolo si je bilo potrebno izboriti. Nikoli me ni nihče opominjal, da je treba kaj delati za šolo. Popolnoma samoumevno je bilo, da je to moja stvar.

Tako sem torej sama postala odgovorna.

Ko sem dobila svoja otroka, sem bila zaradi svojega otroštva precej pripravljena na svoja otroka. Kadarkoli smo šli na sprehod, sem sabo tovorila od pijače, da otroka slučajno ne bosta žejna, do hrane, da ne bi bil morebiti kdo siten, če bi postal lačen. To se mi je zdelo popolnoma prav. Dobra mama seveda mora misliti na vse. Sinovoma je bila vsaka potreba hitro uresničena. Nikakor nisem hotela biti kot svoja mama, ki se v otroštvu ni kaj dosti brigala zame. Hotela sem, da bom z otrokoma povezana in da jima nič ne bo manjkalo. Hotela sem biti odzivna mama, ki svojega otroka vidi, čuti in ve, kaj potrebuje, pogosto, še preden je otrok sam izrazil, kaj hoče. Opazovala sem, če sta postala rdeča v lička in jima takoj dala pijačo. Tipala sem ju po hrbtu, če sta se prepotila, da ju oblečem popolnoma primerno v vsakem trenutku. Želela sem, da se dobro počutita. Kot majhna nista rabila razmišljati, kaj vzeti s sabo, ker sem jaz uredila vse. Vedno sta na poti imela dovolj igrač, da sta se lahko zamotila in jima daljša pot ni predstavljala prehudega stresa.

Nekaj let nazaj sem šla na nekajurno pot skupaj z še eno mamo in njenim sinom, ki je iste starosti kot moj sin. Ta mama se mi nikoli ni zdela pretirano skrbna. Med potjo ga je vprašala, če si je vzel sabo pijačo. Takrat je bil star cca 6 let, zato me je vprašanje presenetilo, saj sem take stvari vedno pripravila sama zase in za svoja otroka. Vendar sem ob opazovanju njenega sina opazila, koliko bolj odgovoren je bil v primerjavi z mojima otrokoma. Zamislila sem se nad tem in dobila koristno lekcijo.

Prvič sem pomislila, da dobra mama, ki poskrbi za vse, ne omogoči svojim otrokom, da postanejo odgovorni. Če ti strežejo od spredaj in od zadaj, potem tebi ni treba vklopiti lastnih motorjev. Spomnila sem se na kak način sem sama postala odgovorna.

Danes se trudim vzgajati drugače.

Ko sta otroka vstopila v osnovno šolo, sem jima jasno povedala, da je opravljanje domačih nalog njuna naloga. Da jaz ne bom sedela z njima kot mnogi starši danes počno. Jaz sem svojo šolo končala, sedaj pa jo morata še onadva. Seveda sem jima povedala tudi, da se lahko obrneta name, če jima kaj ne bo jasno.

Starejšemu, ki si mora v 4. razredu vsak dan spakirati zvezke za potrebne predmete tistega dne, je postalo jasno, da če kakšen zvezek pozabiš, si moraš potem pač prepisovati iz lista v zvezek doma in imaš dvojno delo. Ravno prejšnji teden je pozabil en zvezek in me je na poti v šolo prosil, če bi mu ga prinesla v šolo. Marsikateri starš bi v hipu uredil otrokovo težavo in mu zvezek naknadno prinesel, a s tem bi mu naredil na dolgi rok medvedjo uslugo. Sama sem mu le mirno pojasnila, da ne morem, ker moram v službo in si bo pač moral prepisovati, če je pozabil. Če bo na lastni koži izkusil posledice svojih napak, se bo iz tega nekaj naučil. Tako kot smo se mi v našem življenju.

Pogosto slišim druge starše: “ Ah, naj jim bo sedaj še lepo. Zakaj jim ne bi sedaj omogočili, da bodo imeli pravo krasno otroštvo.” Strinjam se, da je to tendenca večine staršev našega časa. Tudi mene zgrabi. A, vedno znova si povem, da moram otroka pripraviti na njuno prihodnost in potem se trudim stopiti nazaj in narediti zanju manj kot bi moja starševska ljubezen hotela. Dovoliti, da otrok postane odgovoren in samostojen je v današnjem času nam staršem precej težko, a kljub temu treba vklopiti tudi razum v dobro naših otrok.

Kljub temu, da marsikdo stoka, kako je danes hudo in težko, naj samo vpraša kakšnega starejšega, kaj vse so recimo dali skozi v času vojne. Zadnjič mi je starejši gospod razlagal, kako je njegova mama v najstniških letih bežala iz taborišča na Poljskem čez celo Evropo. Sama, brez opore kogarkoli. Si lahko predstavljate naše otroke? Bi zmogli kaj takega, če jim ni potrebno nikoli v nič vložiti truda? Bi stisnili zobe ali bi se vdali?

Tudi strokovnjaki za področje psihe ugotavljajo, da je vse več depresij, pomanjkanja volje pri mladih ljudeh, ki izhajajo iz krasnega družinskega okolja. Precej pogosto se pojavlja pri tistih, ki so imeli vse, tako ljubezen staršev kot vse potrebno materijalno.

Zakaj torej preveč dobrega povzroči dolgoročno škodo?

Žal se otroci na ta način ne soočajo vsak dan s velikimi in malimi izzivi in ob tem ne rastejo, ampak se naučijo, da jim mora biti vedno lepo. Ko pa jim nekega dne, ko odrastejo ni več samo čudovito, pa se pojavijo težave. Ne znajo jih premagovat in pojavi se depresija.

Ker danes nimamo nekih posebej hudih življenjskih pogojev preživetja, je vzgojiti samostojnega in odgovornega otroka precej težje kot je to v času suhih krav, zato se moramo starši za to še bolj zavestno truditi. Treba je dovoliti otrokom delati napake in jim dati tudi zadolžitve. To, da bodo vsak dan odnašali smeti ali posesali, jim bo dolgoročno samo koristilo, da se bodo zavedali in tudi notranje sprejeli, da je treba v življenju pogosto iti preko sebe in narediti marsikaj, tudi če nam ni všeč. Ne strinjam se s sodobno filozofijo, da je treba imeti sebe rad in početi samo tisto, kar ti je všeč. Včasih je treba narediti tudi kaj v dobro drugih in premagati svoja sebična nagnjenja. Kot smo npr. morali mi starši, ko so nas mali zakladi noč za nočjo budili in nam kradli spanec.

Ja, v življenju se je treba naučiti tudi stisniti zobe in opraviti dolžnosti! Najbolje za nas je, če se tega naučimo v otroštvu.

Verjetno si ne želite, da bi se sami šele, ko boste že stari, pričeli spraševati kot zadnjič ena gospa, ki mi je razlagala:” Vse sem jim dala in nudila, danes pa so moji otroci do mene skrajno nespoštljivi. Sosedini, pa so krasni, pa čeprav jim je malo nudila, precej so morali delati in so celo kdaj dobili po tazadnji.”

Hmm, sem se kar zamislila ob teh besedah.




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja