Zelenjava pod tuneli pozimi-način samooskrbe z zdravo domačo hrano





Tisti, ki spremljate moj blog ste lahko opazili, da čez poletje in jesen nisem kaj prida pisala. Zakaj? Ker me je popolnoma prevzela vrtnarska strast. Pohvaliti se moram, da sem že v prvem letu vrtnarjenja, postala skoraj čisto samooskrbna. Plodovi mojega dela so na vrtu vidni še sedaj, ko smo tik pred koncem leta 2018.

Če bi mi pred enim letom rekli, da bom to zimo preživela z čisto lastno zelenjavo, bi se res čudila. Preko slik bi rada pokazala živi dokaz, kako lahko zelenjava čudovito uspeva decembra pod tuneli. Torej tisti, ki nimate dragih rastlinjakov, lahko mirno vzgajate zelenjavo pod precej cenejšimi tuneli.

Jaz sem letos postavila kar 4. Ko jih je sosed zagledal, me je v hecu vprašal, če odpiram vrtnarijo.

Kaj vse mi uspeva pod tuneli decembra letos? Za tiste, ki to berete v kasnejših letih, naj dodam, da je letošnji december čez dan 2-5 stopinj povprečje, noči pa malo pod nulo.

Rdeče redkvice sem testno (tudi v vrtnarjenju se splača eksperimentirati) posejala v sredini oktobra in so nekatere sedaj take, nekatere pa še majhne.

Rukola se krasno obnese pod tunelom. Kolikor opažam je v pozni jeseni sedaj do zime od vseh zelenih reči za v skledo solate najbolj rasla (hitreje kot zimska solata) in smo jo res dosti jedli. Večkrat smo jo obrezali in se kljub nizkim temperaturam lepo obrašča.

Tale repa in še več drugih, je bila jeseni ob običajnem času za pobiranje še premajhna. Kupila sem neko bio redkvico za kalčke in sem posejala na vrt, pa je zrasla takale repa. Pod tunelom ji je decembra očitno kar všeč.

Tudi kitajskemu zelju in blitvi kar ustreza pod tunelom. Opažam, da je kitajsko zelje nehalo rasti mogoče kak mesec nazaj. Je v fazi mirovanja in čaka, da ga pohrustamo. Jih je še nekaj na vrsti pred tem, ker jih imam zavite v časopisni papir v kleti. Enega pa smo pustili za test, kako prezimi v tunelu. Je treba raziskati. 🙂 Poleg njega je na sliki blitva, ki počasi raste. Obrežem nekaj sadik in ko pridem do zadnje, imajo prve ponovno zalogo zelenih listov. Blitvo res zelo priporočam, podobno kot rukolo, ker ne nehata rasti v hladnem.

To je zimska kreša. Ker mi je čista novost, sem mogoče malo razočarana nad njo. Mislila sem, da bo bolj bujna in bo dala več solatke od sebe. Se mi zdi, da je še od motovilca več solate.

To čudo je mešanica kitajskih solat. Baje je to super solata za pozimi, ker bi naj uspevala tudi v snegu. No, jaz sem jo pač pokrila s tunelom, ker je koprena dolga in sem mislila, da bo zaradi malo višje temperature kot na prostem bolj zrasla. A, nekako je ostala takale majhna. Vidim in poročam, kako bo naslednje leto. Morda pa bo glave naredila pomladi? Mogoče bi jo morala posaditi bolj zgodaj? Tole sem posejala nekje septembra. Ali ji kaj ne paše tu ali pa pač bolj počasi raste. 

Tale brokoli smo že jeseni pojedli, a ker bi se naj obraščal in se potem, ko se odreže glavna roža, pustil da požene tudi manjše rože, sem ga pustila in takole zgleda sedaj decembra pod tunelom. Ni videti, da bi mu mraz kaj škodil.

Konec poletja oz. začetek jeseni sem posadila male sadike pora. Vidim, da so se že kar zdebelile do sedaj. Včeraj (28.december), ko sem fotografirala po vrtu, sem enega celo izpulila in ga bomo jutri pojedli. Predvidevam, da je malo več toplote pod tunelom povzročilo nežno rast. Drugače bi nadaljeval pač pomladi, ko se otopli (tako so mi novopečeni vrtnarki razložili v Kalii, ko sem kupovala sadike, ki so jih imeli na polici in spraševala, kako prezimi).

To bi naj bila gigantska kolerabica, ki sem jo ob pravem času zasejala-v skladu z navodili na semenski vrečici. Nekako ni postala gigantska. Jo še opazujem, če bo slučajno na pomlad. No, vse ne more uspeti s prve, se človek tolaži. A, saj je še toliko drugega za pojest.

Še ena zelenjava, ki bi morala dozoreti (se zdebeliti) prej. Gre za koromač. Tu vsaj vem, kje sem pogrešila. Preveč sem ga pognojila, pa še presajala (ampak ne iz lončkov, ampak iz vrta). To mu baje ne odgovarja. Sem šele, ko ni uspeval, šla raziskovat. Dolgo je miroval, po tem, ko mu je glojilo iz netopirjecih kakcev (bilo bi naj zelo dobro, no pri drugih rečeh, je bilo krasno), prav zažgalo liste. Nato je po dolgem času nekako prišel k sebi in sedaj bo počasi en gomolj za pojest.

Tole pa je bob. Bom videla, če bo preživel do pomladi. Posadila sem ga na tole gredo z radičem, ko so glave radiča jeseni vztrajno padale na tla, ko se je voluhar (-ji) mastil z njihovimi koreninami. Hitro sem vrgla okrog cele grede in povsod vmes semena boba, a je voluhar vztrajno nadaljeval, jaz pa sem glave radiča nekaj porezala, nekaj pa presadila v lonce, ki so sedaj v kleti. Iz nekaj korenin, ki so ostale od porezanega radiča, je pričelo ponovno rasti in so se naredile glavice (bolj majhne, a bolje nekaj kot nič), bob pa je mirno rasel in zgleda kar vredu. Glede na to, da je zanj priporočljivo, da se ga pomladi poseje čim prej, da ga ne napadejo uši, bo ta (če bo preživel zimo) vrhunsko odporen na ušivo golazen. Ko sem izvedla operacijo nekaj presaditve radičev in nekaj pa samo odrezala glave, korenino pa pustila, so se voluharji odločili, da bodo preostale korenine pustili pri miru. Še vedno se sprašujem, zakaj? Ali zaradi boba, ki je medtem zrasel in jim pričel morebiti smrdeti ali, ker jim korenine brez glave radiča niso všeč? Drugo leto bo bob prej na gredi zraven in bom proučevala dalje.

Omeniti moram, da se mastimo še s klasikama kot sta zimska solata in motovilec. Zimska solata je pod toplo gredo vseeno bolj zrasla kot bi brez nje.

Motovilec se kar obnese v topli gredi. Nekje sem prebrala, da lahko v njej dobi neko plesen, a moj se kar drži. Koprena je pač zračna, zato pa jo imam. Seveda je lahko motovilec tudi zunaj, a če bi bil meter snega, ga ne bi mogla obirati, kopreno pa lahko odgrneš. Letos sem se naučila, da lahko motovilec odrežeš in ponovno zraste. 🙂

 Seveda pa me vrt oskrbuje z nekaj zelenjavami, ki sem jih pustila zunaj. Kodrolistnati ohrovt je čisto zadovoljen zunaj. Pa belo in rdeče zelje, čeprav se mi zdi, da sta ta kar v nevarnosti zaradi mraza. No, do sedaj sta preživela. 

Brstični ohrov je tudi kar zunaj. Je še bolj majhen. Nekaj kroglic smo kljub očitno prepozni posaditvi (septembra) že pojedli. Drugo leto bo šel prej v zemljo. Letos sem sadila kakor sem pač dobila sadike. 

Še pogled na eno izmed gred odznotraj. Spredaj zimska solata. Mislim, da bomo spomladi dobro založeni.

Skoraj bi pozabila, da je na vrtu pod tuneli še rdeča pesa in črna redkev. Bolj ali manj mirujejo.

Vidite lahko torej, da se da na običajnem vrtu, čisto dobro preživeti zimo z lastno zelenjavo.

Če sem vas spodbudila k ureditvi tunelov, naj vam povem, kako sem se tega lotila jaz. Nabavila sem palice, ki jih vidite na slikah pri Živeksu, tam sem dobila tudi zimsko kopreno širine 3,5 m (sama sem nabavila 10 metrsko, imate pa tudi krajše), kar je precejšnja redkost. Priznam, da sem se kar namučila, da sem sploh našla tako široke. Sem obrnila cel splet, pa klicala trgovine naokoli… Široke letne koprene je enostavno nabaviti, zimske pa se običajno dobijo le v ožjih variacijah, kar zame in moj tunel ni bilo primerno. Sprva sem razmišljala tudi o opciji polivinil za čez, a sem se temu nato raje izognila, čeprav se da dobiti širokega. Tak tunel bi bilo namreč potrebno vsak dan zračiti, kar pri meni ne pride v poštev. Zimska koprena pa se lepo zrači sama, kar je pri mojem stilu življenja idealno.

Kako pritrditi loke v zemljo?

Na voljo so taki loki, ki so na koncu koničasi, da jih lahko samo zapičiš v zemljo. Ko sem ga potipala, je deloval precej mehko, ne preveč čvrsto, pa še dragi so bili taki loki. Ti moji beli na sliki pa so znotraj votli in zelo močni, a brez koničastega zaključka, vendar dokaj poceni. En je stal nekaj čez 2 evra, prej omenjeni pa šez 5 evrov. Ko rabiš ogromno teh lokov, se računica kar pozna.
Zelo prijazni prodajalec v Živeksu, mi je za pritrditev na zemljo svetoval naj nabavim 1 m dolge železne palice, ki se uporabljajo za konstrukcije v gradbeništvu. Poslal me je v kakšno gradbeno trgovino, kjer bi naj po njegovem mnenju poceni prišla skozi. Tam so imeli samo 6 metrske v kosu, a mi jih je znova prijazen prodajalec narezal kar tam. Če se prav spomnim sem vzela 7 mm široke. Preverite, da vam lepo pašejo v loke in da niso pretanke!
Doma sem se lotila zabijanja v tla. Kot mi je bilo predhodno svetovano, sem palico zabila precej v tla (uporabila sem kar nasprotno stran kladiva), ven je na koncu gledalo kakih 25 cm. Nato so sledili loki čez dve palici, pa koprena, ki sem jo obtežila z nekaj drvmi (velikih kamnov nisem imela). Obstajajo tudi zatiči, ki jih lahko zapičiš preko koprene v tla, a nisem hotela raztrgati koprene. Kasneje sem spoznala, da bi morala kopreno obtežiti z več drvmi, ker je ob prvem močnem vetru vse odpihnilo. Ampak vaja dela mojstra, izkušnje pa ustvarjajo novo znanje. Kljub dodatni zalogi drv, sem vajo ponovila (beri, kopreno je odpihnilo z lokov) še dvakrat, zaradi česar lahko na gredah vidite tudi nekaj suhega listja, ki ga je veter nanosil na odkrite grede. Ampak recimo, da je to zastirka (v to znanje se imam namen poglobiti naslednjo vrtnarsko sezono). Ko sem pokrila na gredi z loki še zadnjo zelenjavo in mi je ostalo še nekaj lokov, sem v zadnjem tunelu zabila še dva loka preko prvih lokov že pokritih s kopreno. Tega mi edinega ni odkrivalo, ker sta dva loka na dveh mestih tunela krasno držala kopreno. Drugo leto bom nabavila še teh lokov za preko ostalih tunelov. Pa še odpirati je tak tunel najbolj enostavno, ko hočeš kaj vzeti iz grede. Kopreno le dvigneš med dvema gredama, kasneje pa enostavno spustiš.

Pa uživajte na vrtu. Je zdravo in koristno.

 




Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja