Kaj čaka starše, ki ne želijo cepiti svojega otroka?




Ker svojih otrok nisem cepila, mi starši pogosto pošiljajo vprašanja, kaj se dogaja, če otroka ne daš cepiti. Ker to očitno zanima mnogo staršev, bom svojo izkušnjo povedala javno.

Kaj bo, če ne cepim otroka? Continue reading “Kaj čaka starše, ki ne želijo cepiti svojega otroka?”




Ošpice se širijo zaradi cepljenja! Kako jih zdraviti?





Nedavno so nas mediji obvestili, da se je tudi na Hrvaškem pojavila epidemija ošpic. Pred tem so nas prestrašili še o izbruhih epidemije ošpic v Italiji, pa v Romuniji… Sedaj prihaja iz Hrvaške dokaz, da v resnici samo cepljenje proti ošpicam povzroča izbruhe bolezni.

Continue reading “Ošpice se širijo zaradi cepljenja! Kako jih zdraviti?”

Cepljenje otrok: Da ali Ne?

Cepljenje otrok: Da ali Ne?

 

V zvezi s cepljenjem otrok, mi piše kar nekaj zaskrbljenih staršev, ki se sprašujejo ali bi svojega otroka cepili ali ne. Vsakemu odpišem in kot prvo vedno svetujem, naj se o cepljenju otrok temeljito pozanimajo. V prispevku boste dobili koristne napotke, kaj je nujno vedeti preden se odločite, da boste otroka cepili!

Continue reading “Cepljenje otrok: Da ali Ne?”

Ali so stranski učinki po cepljenju redki in blagi (18. zgodba)

Pred vami je 18. zgodba v nizu resničnih pripovedi, ki mi jih pošiljate o vaših lastnih izkušnjah po cepljenju. Astma, atopični dermatitis, alergije, vnetja ušes, bronhitis so postali stalni spremljevalci družine iz zgodbe.

Continue reading “Ali so stranski učinki po cepljenju redki in blagi (18. zgodba)”

Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (15. zgodba)

V Istanbulu leto dni po paralizi

Pred vami je 15. zgodba v seriji zgodb o stranskih učinkih po cepljenju. Prebrali pa boste lahko zanimivo pričevanje o dveh hudih avtoimunih boleznih, ki sta kot meni avtor zgodbe, najverjetneje nastali kot posledica cepljenja.

Continue reading “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (15. zgodba)”

Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (14. zgodba)

Ob debati o stranskih učinkih po cepljenju, pogosto slišim komentarje odraslih mojih let: «Saj mi smo pa bili vsi cepljeni, pa nam nobenemu nič ni bilo.« Pred vami je zgodba, ki vam bo predstavila, da so bile posledice po cepljenju prisotne tudi v času, ko so cepili nas, le da se je takrat žal o tem vedelo precej manj kot danes, prisotno pa je bilo tudi strahospoštovanje pred zdravniki, tako da ljudje pogosto niti vprašati niso upali glede svojih strahov.

Spodnja 14. zgodba v seriji zgodb o stranskih učinkih po cepljenju nam predstavi stiske mamice, katere hči je bila v prvem letu nekaj mesecev prehodno gluha po cepljenju pri treh mesecih. Pove pa nam tudi, da v preteklosti zdravniki prav tako pogosto niso upoštevali staršev, saj kot pove avtorica spodnje zgodbe, je njena hči rdečke prebolela na naraven način, pa so jo kljub temu, da je mati na to opozorila, cepili še enkrat!

Darja Humar:

»Bil je zadnji dan starega leta 1981, ko sem malo pred polnočjo povila svojega drugega otroka. Veselje je bilo nepopisno kot pri vseh mamicah, ki so po dolgih mesecih čakanja končno držale otročka v naročju. Vse je potekalo hitro in brez zapletov, še bolečina ni bila to, kar sem glede na izkušnje pričakovala.

V porodnišnici sva ostali tri dni, nato pa domov, kjer so naju že nestrpno pričakovali, najbolj pa njena takrat že starejša sestrica, ki je dopolnila tri leta. Prvi dnevi privajanja na sedaj štiričlansko družino so bili nepopisno lepi. Mala štručka je postala središče velikega zanimanja in tudi igre moji triletnici, ki mi je bila ves čas “v pomoč” tako pri previjanju kot hranjenju in zlaganju njenih pleničk. Skratka, bilo je prelepo in ni dolgo trajalo…

Kmalu so se začele prve zdravstvene težave. Deklica je izgubljala na teži, blato novorojenke preveč vodeno, postajala je vročična, in nemudoma smo jo odpeljali v bolnišnico, kjer pa je ostala na zdravljenju skoraj mesec dni. Ves ta čas smo trepetali za njeno življenje, veliko pa mi zdravniki niso povedali oziroma jih sploh nisem razumela, ko so razlagali zakaj takšna zdravstvena sprememba pri novorojenčku.

Dekličina glavica je bila polna raznih cevk in vsa je bila pod velikim balonom s kisikom. Nato pa sem kar sama ugotavljala, kaj bi to lahko bilo. Spomnila sem se, da je v mesecu decembru porodnišnica smrdela po barvah. Sobe so bile na sveže pobarvane. Bila sem prepričana, da se je deklica zastrupila pri vdihavanju zraka v teh prostorih. Bila sem jezna, še bolj zaradi tega, ker se je zgodba ponovila. Tudi pred tremi leti so barvali sobe in tudi takrat sem imela svojo prvorojenko v bolnišnici in že takrat sem mislila, da so krive barve, še posebej, ker so bili v bolnišnici vsi novorojenčki, čigar mame smo ležale oziroma rodile v tistem obdobju. Tudi takrat nisem zdravnikov razumela, kaj se dogaja z otrokom oziroma našimi otroki, mame pa smo bile obupane.

Takrat v tistih časih zdravnikov nisi upal kaj dosti spraševati, bili so vendar zdravniki, moral si jim zaupati. Komu pa, če ne njim…
Danes vem, da bi bila to lahko reakcija na cepivo, ki so ga dobili novorojenčki takoj po rojstvu in pa reakcija na vitamin K in ne barve kot sem sama naivno predvidevala.

V starosti treh mesecev je bila deklica ponovno cepljena. Zdravnica, ki jo je cepila, me je opozorila na možno reakcijo kot je rdečina na mestu vboda, malo povišana temperatura, a nič resnega, je dejala.

Moja deklica je ležala v zibki, pela sem ji pesmice, ji igrala z ropotuljico in kmalu ugotovila, da se ne odziva več na zvoke. Takrat sva z dekličinim očetom onemela. Žalost se je naselila v našo hišo. Nikakor nisem mogla razumeti, zakaj se to dogaja, kaj sem naredila narobe, zakaj moja hči ne sliši. Pediatrinja, ki sem jo obiskala in ji zaupala mojo stisko, mi ni znala pomagati…

Hodila sem na posvete in povedali so mi , da bodo preiskave opravili šele, ko bo deklica dopolnila devet mesecev.

V tem času se je zgodila še ena zdravniška malomarnost, za katero pa se mi zdravnica ni nikoli opravičila. Ko so hčeri slikali kolke, so po pomoti zamenjali slike in pediatrinja mi je povedala, da mi deklica po vsem videnim na sliki ne bo shodila brez zdravniške pomoči. Kolke bodo ponovno slikali pri devetih mesecih in takrat se bomo dogovorili kako naprej.

Ne da se opisat mojih občutkov ob tem, da imam otročka, ki je bolan: ne sliši in ne bo hodil. Spraševala sem se, kaj sem naredila narobe, zakaj ravno jaz?

Hči se ni odzivala na noben zvok. Deklica je rasla, se brez moje pomoči postavljala na noge , zdravniških nasvetov, naj jo še naprej široko povijam, nisem upoštevala. Še naprej sem pela deklicama in ko sem bila sama , sem se pogosto nemilo razjokala. Bolečina me je dobesedno razjedala.

Čakala sem in čakala teh devet mesecev in ponovno se je začela kurilna sezona. Družina je sedela na tleh ob peči in se igrala, ko je očetu nenadoma padla iz rok grebljica. Naša mala deklica se je tako prestrašila, da je začela jokati. Bili smo nepopisno veseli. Pri desetih mesecih je shodila in vse kar je zdravnica povedala je bilo: “Ja, čigavo sliko sem pa gledala, saj to ni mogoče.” Meni pa je njena napaka uničila pol leta radosti in veselja…

Začasno gluhoto pripisujem cepljenju! Eden stranskih učinkov cepljenja je ravno to.

Leta 1982 je bila cepljena proti rdečkam in jih v starosti 5 let tudi prebolela. Leta 1989 je bila ponovno cepljena in v OŠ. 1995 ponovno, kljub temu, da sem zdravnico na to, da je rdečke že prebolela opozorila, se za to ni zmenila in bila kljub temu, da bolezen nudi doživljenjsko imunost, še enkrat cepljena.

Nato pa so se začela ginekološke težave, ki so postavile diagnozo neplodnost. Samo znanosti in tehnologiji se gre zahvaliti, da je moja hčerka danes mamica.

Težave z ušeski je imel kmalu po cepljenju tudi moj starejši vnuček.
Odločitev za cepljenje je danes še na strani zakona, jutri pa upam morda posameznika, da se lahko sam odloči, kaj je zanj najboljše iz zdravstvenega vidika.«

Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (13. zgodba)

Rezultat iskanja slik za vaccination cry baby

  1. zgodba pripoveduje o stiskah mame, katere prva dva otroka sta imela precej stranskih učinkov po cepljenju , druga dva pa sta danes popolnoma necepljena zaradi hudih zdravstvenih težav, zaradi česar si celo mnenja samih zdravnikov glede cepljenja nasprotujejo. Nekateri bi cepili za vsako ceno, drugi menijo, da je bolje ne cepiti. Zanimivo je videti, da si sami zdravniki v nekaterih primerih niso enotni.

Continue reading “Ali so stranski učinki po cepljenju res redki in blagi? (13. zgodba)”

Ali so stranski učinki po cepljenju res blagi in redki? (12.zgodba)

Pred vami je že 12. v seriji resničnih zgodb o posledicah po cepljenju, v njej pa boste lahko prebrali, kako je spodaj podpisana avtorica tokratne zgodbe, po cepljenju proti tetanusu, dobila simptome le-tega.

Continue reading “Ali so stranski učinki po cepljenju res blagi in redki? (12.zgodba)”