Spominjam se svojega otroštva. Ker smo živeli ob gozdu, smo večino svojega časa preživeli v njem. Plezali smo po drevesih in bili zelo spretni, iz vej smo si gradili skrivališča, celo podzemne rove smo si kopali v gozdu. Nihče nas ni strašil pred klopi ali bil zaskrbljen, da bi morebiti padli z dreves.

Imeli smo pestro, kreativno in gibalno zelo svobodno otroštvo. Resnično smo se mnogo gibali. Ni bilo ne računalnikov, ne pametnih telefonov, tistih nekaj kanalov na televiziji pa nas ni preveč motiviralo, da bi svoje otroštvo preživljali pretežno na zadnji plati. Risanka pet minut na dan je zadostovala, več pa jih ni bilo na TV.

In tako smo otroci cele dneve preživeli zunaj, bili smo samostojni in iznajdljivi. Znali smo si prislužiti tudi kak dinar (ja, to je bil še čas bivše juge). Starejši brat me je že od najzgodnejšega otroštva vpeljal v svet dela. Nabirala sva borovnice in jih prodajala sladoledarju. Prosila sva za star papir in ga prodajala na odpadu. Jeseni sva nabirala kostanje, ki so romali na zadrugo. Pa nabiranje polžev in starih steklenic, pa še marsikaj. Tako sva vedno imela nekaj drobiža, da sva si sama kupila sladkarije. Zelo hitro sva bila samostojna. Spominjam se, da sem že pri treh letih sama hodila po našem naselju (hmm, res je bilo zgodaj), celo kruh sem že hodila kupovat.

Nikoli me niso morili z raznimi: »Pazi, da ne boš padla.«
Padla sem tisočkrat, pravzaprav sem se mnogokrat pošteno potolkla. Še danes imam na svojih kolenih posledice otroških padcev. Zaradi tega se ni nihče pretirano vznemirjal. Nihče me ni hotel pred tem zaščititi. Tako sem zrasla s celim kupom nevšečnosti, ki so se mi dogajale kot otroku in naučila sem se, da sem jih tudi reševala.

Ko sem bila pri kakih sedmih letih sama doma in sem si želela nahraniti našega zajčka, sem dobila idejo, da bi mu narezala nek gomolj, ki je bil doma (ne vem več, kaj je bilo). Vzela sem nož in težko je šlo. Pa sem pritisnila močneje in še malo…Nož je nenadoma odneslo proti mojemu levemu kazalcu in tudi tale dogodek je pustil sledove na prstu. Prst sem si povila in nihče se ni sekiral.

Predstavljajte si današnji čas in kako se je vse spremenilo.
Če bi se rodila danes, bi bila moja zgodba otroštva najverjetneje popolnoma drugačna. Zagotovo ne bi smela pri treh letih sama na gugalnico, ker je bilo do nje vsaj pet minut hoje. Starši bi me zaščitili pred mnogimi nevarnostmi, ki bi prežale name. Sigurno ne bi sama hodila 4 kilometre do male šole (pri šestih letih). In to v eno smer. Na vsakem koraku bi me učili in varovali ter mi s temi dejanji brez besed povedali, da jaz sama ne zmorem. Po drugi strani pa bi mi poskušali z vsem pozitivnim starševstvom današnjega časa izgraditi samozavest.

Tako sama svoja sina najraje spodbujam, da stvari napravita sama. Da sta samostojna. Moj starejši sin je bil prvi v razredu, ki se je v šolo odpravljal kar sam in bil začuda tudi domov sposoben priti sam. Drugi starši so me spraševali, kako si to upam. Če bi bilo po moje, bi bil te samostojnosti deležen že prej, a določen čas jih pač moramo v šolo spremljati zaradi zakonov.

Seveda se bodo sedaj oglasili vsi prestrašeni starši in imeli marsikaj povedati na temo, kaj vse hudega se lahko zgodi otroku. Res se lahko.

Ampak, ali bomo zaradi tega nadzorovali vsak njihov korak do pubertete?

Kdaj pa bodo postali samostojni?

Kdaj se bodo naučili soočati s težavami, če jim preprečimo vsak morebiten padec že od najzgodnejšega otroštva?

Kdaj pa je pravi čas, da lahko nekaj naredi sam, pa čeprav bo pri tem naredil kakšno napako?

Ali jih bomo spremljali še na prvi zmenek? (zadnjič mi je nekdo povedal za tak primer)

Se bomo z otrokom udeležili razgovora za službo (danes se tudi to dogaja)

So naši otroci res toliko manj sposobni kot smo bili mi?

Sama za svoja otroka verjamem, da nista.

Nikoli ju nisem omejevala v samostojnem gibanju. Sama sta shodila. Še na misel mi ni prišlo, da bi si lomila križ in ju podpirala pri hoji, ko še sama tega nista bila sposobna. Raje sem počakala, da dozorita in ta korak napravita sama.

Takoj ko sta bila sposobna, sem jima dovolila plezati, ker otroci potrebujejo plezanje. Pomembno mi je bilo, da sta se vedno čim več gibala, zato smo živeli brez televizije, le youtube smo občasno pogledali. Tako sta postala gibalno zelo spretna.

Ko se je enkrat moj sin pri kakih štirih, petih leti zavihtel visoko na drevo, me je ena gospa prestrašeno opomnila: »Joj, poglejte kje je vaš sin. Pazite, da ne pade dol.«
Komaj sem jo pomirila in ji s težavo razložila, da moj sin to zmore. Jasno, da je zmogel, ko pa ga nikoli nisem omejevala. In otrok, ki mu to svobodo gibanja dovoliš, bo vedno vedel, kje so njegove meje, saj jih je predhodno preizkušal že s padci na tleh. Zato sem vedno pustila, da sta padala in ju pred tem nisem ščitila.

Mlajši je hipotonik (znižan mišični tonus), a pasti je znal kot pravi profesionalec. Kot dojenček je glavico pri padcu vedno upognil, da se ni udaril vanjo. Tega se je preko padanja naučil sam.

Kako bi se tega naučil, če bi ga jaz vedno prijela in zaščitila pred padci?

Iz tega razloga mi vsi »dobronamerni«: «Ne plezaj, da ne padeš.« ali »Drži se me, ker je nevarno (pa ne mislim situacije ob cesti, ampak ob kakem igralu).« ali »Premajhen si še, da bi šel sem gor (ko hoče otrok na tobogan).« ali »Ne na drevo, je nevarno.«, nikakor niso všeč.

Seveda moramo biti ob majhnih otrocih in jih zaščititi, ko so v resnični nevarnosti, vendar razmislimo ali so zgornje reakcije odraslih primerne. Razmislimo, kaj naredimo s tem na dolgi rok.

Bo otrok, ki je neprestano deležen raznoraznih »pazi opozoril« gotov vase?

Ali bo dobil občutek, da je svet nekaj, kar on sam obvlada ali da pri tem vedno potrebuje pomoč?

Starejši sin zna že od sedmega leta samostojno uporabljati mariborski mestni promet, torej avtobus. Res sem presenečena, ampak moj sin trenutno edini sam pride na trening košarke, vse ostale vozijo starši. In to stare 9 let in več.

Tudi mlajšega sem pri šestih letih spustila samega na dvorišče pred blokom, pa tudi v trgovino sem ga že poslala.

V bistvu hočem, da sta čim bolj samostojna in ju nočem pred vsem zaščititi.

Ne razmišljam o tem, da ju bo nekdo ukradel in se pretirano ne sekiram zaradi tega. Menim, da lahko s svojimi strahovi samo dodatno pritegnemo nezaželeno situacijo. Danes so novice polne črnih zgodb, ampak raje se osredotočam na lepe in pozitivne. Mediji znajo eno negativno zgodbo precej napihniti, sto prečudovitih pa niti ne omenijo. Kakorkoli, v svetu je še vedno precej lepega in naš planet ni samo strašno nevaren kraj za življenje. Vsaj naša preljuba Slovenija ne.

Hvaležna sem staršem, ki so mi v otroštvu dopustili toliko svobode, da sem se naučila samostojno reševati težave na svoji poti, postala samostojna in samozavestna.